To jutro smo šli
na pot s podzemno železnico. Peljali smo se do Gribojedovega kanala in se
napotili proti moji lepotici. To je cerkev z mnogimi čebulnatimi zvoniki, ki se
mi je tako zapisala v spomin. Imenuje se »Spas na krovi«. Kako bi to prevedel,
ne vem točno. Cerkev rešenja na krvi. Drugi narodi prevajajo nekoliko drugače.
V španskem jeziku lahko beremo: Cerkev na preliti krvi, kar se mi zdi zelo
dober prevod. Seveda pa je tudi ta cerkev uradno imenovana: cerkev Jezusovega
vstajenja. Mogoče bo ob kasnejši razlagi postalo tudi bolj jasno, zakaj ima
tako ime.
Ob kanalu smo šli
vedno bliže. Skušal sem narediti čim več fotografij, a saj že veste: Bilo je
toliko kablov čez kanal, da ni bilo mogoče narediti slike brez vsaj nekaj
kablov. Spraševal sem se, zakaj rabijo kable napeljane čez kanal? Saj jih čolni
in manjše ladjice ne rabijo. Ali jih rabijo zato, da osvetlijo hiše v nočeh?
Skratka moral sem se navaditi teh kablov. Sicer pa sem jih videl tudi na
razglednicah, ki jih je bilo moč kupiti. Tudi domači fotografi jih pač zajamejo
na sliko, saj drugače niti ne gre.
Bolj, ko smo se
bližali cerkvi, več je bilo stojnic. Prodajali so vse vrste spominkov. Tudi
tiste kape ruskih vojakov je bilo mogoče kupiti. Toda te me niso zanimale.
Takoj sem opazil »babuške« ali »matruške«, kakor jim tudi rečejo domačini. To
so okrogle stružene in stilizirane podobe ruskih babic. Na zgornjem ožjem delu
je narisan obraz, in to spredaj in zadaj. Na spodnjem širšem delu pa je lepa
poslikava, ki na nak način predstavlja njeno pisano krilo.
Toda največja
zanimivost teh babušk je to, da jih je več. So namreč votle, zato jih namestijo
eno v drugo. Vse so enako poslikane, le da je vsaka naslednja manjša. Običajno
jih je pet. Štiri so postavljene ena v drugo. Lahko jih dobiš tudi sedem eno v
drugi. Toda tak primerek je dražji. V muzejih pa se lahko vidi tudi take, ki
jih je še več spravljenih eno v drugo. Vsaka se lepo odpre in v njej najdeš
naslednjo. Tudi naslednja se odpre in v njej spet najdeš naslednjo. Samo zadnja
je iz enega kosa lesa, saj je tako majhna, da je ne moreš več luknjati in vanjo
namestiti še nove. To je za njih ena od možnosti, da se lahko izrazijo v
umetnosti, kot poslikava, in v spretnosti, kolikokrat lahko spraviš eno v
drugo.
Običajno so
lesene. So pa tudi kovinske, ki so pa veliko dražje. Imajo pa tudi večje
komplete. Kolikor vem, je mogoče dobiti tudi porcelanaste in umetelno
poslikane. Tiste so pa že prava dragocenost in so zelo drage.
Ob cerkvi je bilo
mogoče kupiti le lesene. Imeli so jih nekaj različnih velikosti. Takoj sem si
zaželel, da bi katero kupil vsaj za spomin, da bi jo prinesel domov. Tega se ne
dobi drugje in babuške so znane že po vsem svetu.
Začeli smo tipati
za cene. Kmalu smo ugotovili, da se je mogoče nekoliko pogajati za ceno. Če si
kupil dva kompleta skupaj, je bilo nekoliko lažje dobiti popust. Mogoče je bilo
plačati tudi v evrih. Zato so dali še nekoliko ceneje. Nabavil sem dva kompleta
za začetek. Kaj več ni bilo mogoče, saj smo že imeli uro za vstop v cerkev.
Seveda sem čas za
čakanje, kolikor ga je ostalo, porabil za fotografiranje. Cerkev je tako lepa,
da bi jo kar gledal in fotografiral. Posebej čudoviti so zvoniki. Vsak je
drugačen. So zelo izbrano pisani in obloženi z neke vrste ploščami, kot bi bile
iz emajla. Žive barve vseh vrst. Na vsakem zvoniku je nameščen križ. Kolikor
sem mogel našteti, je bilo sedem kupol in nad njimi sedem zvonikov.
Cerkev je
zgrajena iz opeke. Kjer je le mogoče, je narejen kakšen lep mozaik. Ob glavni
kupoli je velik mozaik, ki predstavlja poveličanega Jezusa, ki sedi na prestolu.
Ob njem klečita dve osebi. Na Jezusovi levi je neki škof ali duhovnik v
slovesnih bogoslužnih oblačilih. Eno roko ima stegnjeno k Jezusu, v drugi pa
ima v štolo zavito knjigo. Glavo pa ima obdano s svetniškim sijem. Na drugi
strani pa je po mojem mnenju civilna oseba, mogoče kakšen car. Tudi ta kleči in
ima glavo obdano s svetniškim sijem. V rokah pa drži model te cerkve. Lahko bi
bil tisti, ki je to cerkev dal zgraditi ali je kako drugače tesno povezan z
nastankom te cerkve.
Ko smo vstopili,
je bilo v njej že veliko ljudi. Tudi tu smo dobili vodičko, ki nam je razlagala
zelo podrobno. Celotna cerkev, vse stene in stebri, so obloženi s čudovitimi
mozaiki. Človek bi samo gledal in se čudil, kako lepo so znali narediti. V tej
cerkvi pa ni bilo toliko evropske ikonografije. Zelo je prišla do izraza
bizantinska umetnost.
Takoj desno od
vhoda, ob steni, ki se pne nad Gribojedovim kanalom, je prekrasen baldahin. To
pomeni, streha na stebrih. Baldahin je posebej slovesen okras kakega mesta v bogoslužnem
prostoru. Lahko je narejen nad oltarjem, lahko nad kakšnim pomembnim škofovskim
sedežem. Tu je narejen nad mestom, kjer so umorili carja Aleksandra II.
Baldahin je narejen iz samih dragim kamnov. Stena za njim je obložena s
malahitom. Na njej se prelivajo čudoviti odtenki zelene barve. Stebri so v
temno vijoličasti barvi. Mogoče je bila tu na stebrih kombinacija lazurita s
kakšnimi drugimi podobnimi kamni. Streha je tako fino izdelana, da je videti,
kot bi bila izrezljana. Tudi na njej se menjavata lazurit in malahit z drugimi
dragimi kamni. Na vrhu so po strehi posejane kamnite rože iz rdečega kamna.
Najbrž predstavljajo kri, ki je bila prelita na tistem mestu. Baldahin je tako
čudovito umetniško delo, da bi ga kar gledal in občudoval. Spodaj okoli stebrov
je narejena ograja iz rdečega kamna.
Ta baldahin je
nekako tisto, kar je neke vrste središče svetišča. Zgrajen je na mestu, kjer so
ubili enega od ruskih carjev. Zato ima cerkev tudi ime »rešenje na krvi« ali
»na preliti krvi«. Zaradi carjeve prelite krvi se tako imenuje.
Skoraj ne najdeš
kvadratnega metra v cerkvi, ki ne bi bil obložen z mozaiki ali s čudovitimi
kamni. Vodička nam je povedala, da je v cerkvi pet tisoč kvadratnih metrov
mozaikov. To je izredno veliko. Vse stene, vsi stebri in vse kupole so obložene
z mozaiki. Toda ti mozaiki so pravo mojstrsko delo. So tako natančno narejeni,
da so liki na njih kakor naslikani. Upodobljenih je veliko odlomkov iz
evangelija, predvsem Jezusovih čudežev. Veliko je tudi motivov iz Stare zaveze.
Na primer: očak Jakob, ko utrujen zaspi in se mu prikaže lestev z angeli, ki
hodijo dol in gor. Druga podoba predstavlja Mojzesa, ki kleči ob gorečem grmu.
Iz grma se sveti Jezusova podoba.
Na enem od
prednjih stebrov je čudovito predstavljen prizor angelovega oznanjenja Mariji.
Na drugih stebrih je cela množica svetnikov. Običajno so predstavljeni v parih,
po dva in dva. Te dvojice se na stebrih pod glavno kupolo dvigajo v štiri
nadstropja. Drug nad drugim, a nad njimi še ni konec. Prav na vrhu stebrov, ki
že prehajajo v kupolo, pa so v lepih medaljonih upodobljeni posamezni svetniki.
Tudi kupole seveda niso prazne. V največji se čisto na vrhu sveti Jezusov
obraz. Tako živo je izdelan, da imaš občutek, kako te skozi odprto luknjo na
strehi gleda dol iz nebes. Na stranski kupoli je Marjin obraz.
Prizorov iz Nove
zaveze je še več. Srečanja Marije s teto Elizabeto, Jezus pri vodnjaku s
Samarijanko. Jezus pred velikim zborom, ko ga zaslišujejo. Jezus ozdravi
božjastnega, hromega in še in še. Na stenah je pravzaprav cel katekizem. Ljudje
so to gledali, in v srce so se jim vtisnile podobe, ki so tako lepo
predstavljene na mozaikih.
Posebna umetnina
je tudi glavni ikonostas. Vse je iz marmorja. Spodaj je rdeče zelen kamen. Nad
njim se nadaljuje v rdeči barvi, vrhnji del pa je iz kamna oker barve. Seveda
je vse izdelano tako natančno in lahkotno, kot bi bilo iz lecta. Je precej
masivno, a kljub temu ne daje občutka velike teže. Tudi sama velika vrata so
kakor en sam dragulj. Ogrodje je rjavo. Vmes pa so pozlačena polja, ki pa so
pravzaprav samo praznine, ki so ostale od ikon, vdelanih dragih kamnov in
drugih dragocenosti. Tu so bila velika vrata zaprta.
Za vrati je
oltarni prostor, kamor smejo škofje, duhovniki in diakoni, kadar je sveto
bogoslužje. Nad oltarnim prostorom, po naše bi rekli nad prezbiterijem, je
velika polovična kupola. Še bolje bi rekel, da je polkrožni zaključek kora, ki
se končuje v polovici kupole. Na njem je upodobljen vstali Jezus, ki se dviga v
žarečem oblaku. Rumeni žarki izhajajo izza oblaka in vmes so posejane male
srebrne zvezdice. Pod njim so angeli. Ob njem pa je polno angelskih glavic.
Desno roko ima dvignjeno v držo blagoslavljanja, v levi pa drži odprto knjigo z
nekim napisom v ruskem jeziku. Nekoliko bolj ven so na vogalih ovala
upodobljeni simboli vseh štirih evangelistov. Čisto na zunanji strani pa so
upodobljeni nebeščani, ki se vesele Jezusovega vstajenja.
V cerkvi je bilo
nekoliko temačno. Čeprav je nad zaključki sten še precej oken, je kljub temu v
cerkvi malo svetlobe. Je celo nekoliko moteča. Preveč trda je, ko se sipa v
tako čudovit prostor. Na mozaikih prevladujeta modra in zelena v vseh možnih
odtenkih.
Zelo me je
prevzel tudi prizor nad obokom pred glavno kupolo. Čez ves polkrog je
upodobljen prizor Jezusove spremenitve na gori. Na tleh klečita dva učenca,
tretji pa leži. Nad njimi je velik oval, iz katerega izhajajo svetli zlati
žarki. Ob desnem in levem robu sta Mojzes in Elija, v sredi pa Jezus. Jezus je
upodobljen na zlatem polju, ki je sredi ovala in je oblikovano kakor zvezda.
Mojzes ima v roki tabli postave, Elija pa zre na zemljo na učence. Jezus ima
dvignjeni roki v položaj orante. V levi roki ima zvitek, desna pa je prazna,
prsti pa so razprti. Še bolj zunaj ovala pa je polno angelov.
V eni izmed
stranskih polkupol je upodobljen Jezusov mesijanski vhod v Jeruzalem na cvetno
nedeljo. V kupoli nad prezbiterijem je predstavljena binkoštna dvorana. V sredi
Marija, ki sedi na prestolu. Desno in levo od nje pa dvanajsteri apostoli. V
vrhu kupole je na oblaku prikazana velika osmerokotna zvezda, v njeni sredi pa
Sveti Duh v podobi belega goloba. Iz zvezde izhajajo rdeči in rumeni žarki, iz
njih pa padajo plamenice ki obstanejo nad glavami Marije in apostolov.
Na drugi
polkupoli je prikazan prizor pomnožitve kruha. Jezus je upodobljen v slovesni
obleki in slovesno stoji. V dvignjeni desni roki drži hlebček, z levo pa se
dotika dveh rib, ki jih drži klečeči fantič v košari. Okoli Jezusa pa je velika
množica ljudi.
Na vzhodni steni
je prikazanih nekaj lepih božičnih motivov. Lepa upodobitev jaslic. Joj, še bi
lahko našteval in našteval. Tako bogata je ta cerkev, da je res kakor pravi
katekizem za uboge. Tudi tisti, ki niso znali pisati, so se lahko ob teh
fantastičnih ikonah versko izobraževali in duhovno rastli.
Zelo me je
pretreslo, ko sem izvedel, kaj je bilo v tej cerkvi v času komunizma. Najprej
so jo seveda zaprli. Kaliko so iz nje znosili, ne vem. Kasneje so v njej
naredili mrtvašnico. Po tleh so imeli razstavljene krste in trupla. Mogoče so
naredili v cerkvi kakšne omare, predale?? Kasneje pa so spoznali, da za
mrtvašnico ni bila ravno primerna. Začeli so jo uporabljati kot skladišče za
razne gledališke kulise. Tega je bilo v cerkvi zelo veliko. Najbrž niso niti
veliko urejali električne napeljave. V glavnem, kulise so se vžgale in nastal
je požar. Veliko prekrasnih mozaikov je bilo uničenih. Kamenčki in koščki
stekla, ki so vgrajeni v mozaike so se stopili. Del mozaikov je odstopil od
sten. Seveda je bilo tudi veliko črnega in umazanega od dima. Skratka, tako je
cerkev ostala precej časa. Potem pa jim je prišlo na misel, da bi s tako lepo
cerkvijo lahko kaj zaslužili. Začeli so jo urejati in v njej naredili muzej.
Obiskovalci so jo začeli obiskovati in se čuditi lepotam, ki so bile skrite v
cerkvi. Tudi mozaike so začeli restavrirati. Za dovolj sposobnih umetnikov ni
bila težava. Bilo je veliko vrhunsko usposobljenih restavratorjev, ki so
poprijeli za delo. Kdaj je cerkev zablestela v prenovljeni lepoti, ne vem.
Mogoče po padcu komunizma. Najbrž! Saj so jo po padcu železne zavese, vsaj na
zunaj, prenovili in na zvonike spet namestili križe.
Cerkev je še
danes muzej. Potrebno je plačati vstopnino, če si jo želiš ogledati. Imajo pa
poseben dogovor. Še vedno se zavedajo, da je cerkev predvsem hiša božja, hiša
molitve. Zato je ob nedeljah in praznikih odprta za bogoslužje. Takrat ni
vstopnine. Vodička je poudarila, da imajo takrat uslužbenci cerkve – muzeja
možnost in čast, da pomagajo in sodelujejo pri bogoslužju. Občutek sem dobil,
da ta dogovor dobro živi ter ni težav za bogoslužno rabo cerkve.
p. Branko Petauer
