Molitev in delo s cistercijani

Fantje od 18. leta naprej in možje, lepo povabljeni, da pridete v stiški samostan in se vključite v našo molitev in delo, od nedelje, 5. avgusta ob 18. uri, do sobote, 11. avgusta po kosilu. 

Gotovo je nekaj posebnega, če imate možnost, da se pomešate med nas menihe in skupaj z nami molite in pojete. 

Tudi različna dela v samostanu, s katerimi si boste zaslužili vsakdanji kruh, vas bodo obogatila, prav tako nagovori voditelja p. Krištofa Čuferja, ki sprejema prijave in daje informacije (GSM 031/314 044; tel. 01/78 77 100).

O bratu, ki je pri neki prikazni poljubil Gospodovo desnico, ki ga je blagoslavljala

Neki brat prav iz tega samostana, ki je vstopil z velikim hrepenenjem, da bo iskal Boga in  v prijetnem premišljevanju stalno obnavljal misli na dobrotljivega Odrešenika in Gospoda Jezusa Kristusa, je nekoč imel videnje, v katerem se mu je on prikazal. 

V skrbi za svoje zveličanje je z vso močjo prosil za njegov blagoslov in rekel: ”Rotim te, Gospod, blagoslovi me, da bom rešen!” Dobrotljivi Gospod pa, ki se je zato v svoji milosti prikazal, da bi mu v svojem usmiljenju podaril kapljico svoje prijetnosti, je dvignil svojo desno roko in ga blagoslovil. 

Tedaj je bil ta, ki je med prikazanjem to videl, popolnoma napolnjen z nedopovedljivim veseljem. V pobožni drznosti je prijel za blaženo desnico, od katere je zaslužil blagoslov, jo poljubil z veliko vdanostjo in vzkliknil: “Zahvalim se ti, Gospod Jezus Kristus, Sin živega Boga, ker si me blagoslovil in bom rešen!"

Prikazovanja v Fatimi nam pomagajo, da se vrnemo nazaj k bistvu

Msgr. Claudio Maria Celli, predsednik Papeškega sveta za sredstva družbenega obveščanja, se je koncem septembra 2011 mudil v fatimskem svetišču. Povabila ga je Komisija za kulturo in sredstva družbenega obveščanja pri Portugalski škofovski konferenci. Udeležil se je Portugalskega nacionalnega dneva sredstev družbenega obveščanja z naslovom: »Digitalna doba: revolucija v kulturi in družbi«.

Njegove besede so bile spodbuda za udeležence, ko je povabil Cerkev, naj se sooči z izzivom digitalne kulture in poudaril pomembnost pričevanja z lastnim življenjem tudi v svetu družbenega obveščanja. Dejal je: »Poklicani smo k temu, da smo verodostojni pričevalci sredi digitalne kulture.«

V nagovoru med mašo pa je msgr. Claudio Maria Celli govoril predvsem o Fatimi in o sporočilu, ki se iz tega kraja širi v svet. V prvem letu priprave na stoletnico Marijinih prikazovanj, ko se fatimsko svetišče posebej spominja prikazovanj in naročil angela miru (1916), je prelat dejal: »V tem času prevladujočega relativizma je treba ponovno pridobiti globok čut za navzočnost Boga v našem življenju.«

Razlagal je tudi molitev: »Moj Bog verujem vate, molim te, upam vate in te ljubim nad vse …,« ki so se je od angela naučili pastirčki: Lucija, Frančišek in Jacinta. Dejal je: »Verovati, upati, moliti in ljubiti, so glagoli, ki poudarjajo pomen notranjega duhovnega življenja.«

Pomembnost duhovnosti za učinkovito poklicno delovanje katoliških novinarjev pa je poudaril med razlago prvega Marijinega prikazanja v Fatimi in njenega vprašanja: »Ali se hočete darovati Bogu?« Dejal je: »V nas, ki delujemo na prostranem področju družbenega obveščanja, morajo te besede globoko odmevati.«

Sklenil je z besedami, da prikazovanja v Fatimi pomagajo človeštvu, da se zopet vrne k bistvu življenja.«

Leopol Dina Simoes, Fátima Luz e Paz, št. 31

Praznik fatimske Marije, slavje v Stični 13. maja 2012, nagovor apostolskega nuncija msgr. dr. Juliusza Janusza

 

Vsako nedeljo se zbiramo k obhajanju evharistije in se spominjamo velikega dne Kristusovega vstajenja za nas, krepimo se z nebeškim kruhom, da bi bili priče vstajenja. Hodimo za Jezusom, moramo ga oznanjati in postati kot on. Gospod je namreč rekel: »Jaz sem pot, resnica in življenje … Kdor veruje vame, bo dela, ki jih jaz opravljam, tudi sam opravljal, in še večja kot ta bo opravljal, ker grem jaz k Očetu« (Jn 14,1–12). Ta Jezusova obljuba se je uresničevala še v času dejavnosti apostolov, kakor pripoveduje prvo današnje berilo iz Apostolskih del. Sam Peter se je čudil, »da se je milost Svetega Duha razlila tudi na pogane« (Apd 10,44). Ko pa je videl to Božje delo, je rekel: »Zdaj v resnici umevam, da Bog ne gleda na osebo, ampak mu je v vsakem narodu všeč, kdor se ga boji in dela po pravici« (Apd 10,35). Zlasti to: Bog sprejema tiste ljudi, ki znajo postavljati v življenje ljubezen. Sveti apostol Janez nas v današnjem drugem berilu uči: »Preljubi, ljubimo se med seboj, ker je ljubezen iz Boga; in vsakdo, ki ljubi, je iz Boga rojen in Boga pozna. … V tem se je razodela Božja ljubezen do nas, da je Bog na svet poslal svojega edinorojenega Sina, da bi mi po njem živeli« (1 Jn 4,7–10).

            V zgodovini sveta so kristjani dokazali, da je Jezusove besede o Božji ljubezni do ljudi mogoče udejanjati, a pod pogojem, da sledimo resnici. V današnjem evangeliju Jezus namreč pravi: »Ako boste izpolnjevali moje zapovedi, boste ostali v moji ljubezni« (Jn 15,10). In prav tu velikokrat ljudje ne razumejo Kristusovega sporočila. Hoteli bi živeti v ljubezni, ne pa sprejeti resnice, ne sprejeti žrtve, ne izpolnjevati učenja Cerkve, ki je Kristusovo telo. Pogosto teologi ali nepravi teologi predstavljajo svojo Cerkev brez avtoritete papeža, brez zakramentov in posledično brez ljubezni. Zato občasno Bog izbere preproste ljudi, tudi nepismene, da bi po njih svetu kaj sporočil. Za naše odrešenje ne potrebujemo novih razodetij ali prikazovanj, a občasno Bog sam izbere preproste ljudi, da bi nam pomagal, da bi opozoril svet na velike družbene in ideološke pretrese, ki rušijo mir, pravičnost in solidarnost prebivalstva sveta. Tako je Gospod hotel opozoriti na razglasitev Cerkve o Marijinem brezmadežnem spočetju, ko se je Marija prikazala v Lurdu preprostemu dekletu Bernardki Soubirous. Tik pred velikim pretresom v svetu zaradi komunistične revolucije leta 1917 se je Marija prikazala v Fatimi trem revnim pastirčkom, Jacinti, Luciji in Frančišku, ter povabila svet, naj moli za spreobrnitev Rusije. Po sedemdesetih letih krute komunistične diktature, zaradi katere je umrlo 100 milijonov ljudi, je ta ateistična in nasilna ideologija izgubila svojo moč. Tudi Slovenija je, kot tudi moja domovina Poljska, doživela strahote komunizma. Še vedno so žive rane, ki jih je povzročil ta sistem, in danes se spominjamo svetih mučencev komunizma. Hvala Bogu, da je v prvi fatimski skrivnosti poleg svaril tudi upanje, ko pove: »Na koncu bo moje brezmadežno srce zmagalo. Sveti oče bo Rusijo posvetil meni, ta se bo spreobrnila in svet bo zaživel v miru.« Marijino brezmadežno Srce je zmagalo tudi zahvaljujoč velikemu možu 20. stoletja, neutrudnemu častilcu Marije, blaženemu papežu Janezu Pavlu II. Njegovo osebno žrtvovanje, njegovo trpljenje in zvestoba evangeliju so osvojili srca vernikov in tudi neverujočih oseb. Tako je domovina papeža Wojtyłe, Poljska, znana po svoji marijanski pobožnosti, začela spreminjati komunistični svet v svobodno in demokratično družbo z znanim sindikatom Solidarnošč. Neverjetno je opazovati – medtem ko v zahodnoevropskih državah ljudje zapuščajo vero – kako se v Rusiji po sedemdesetih letih ateizma ljudje vračajo v cerkve in tudi civilna oblast uradno prosi za pomoč patriarhe in preproste duhovnike, naj blagoslovijo njihovo dejavnost. To nas uči, da je Bog zvest in drži svojo besedo. Jezus v današnjem evangeliju pravi: »Vi ste moji prijatelji, ako izvršujete, kar vam jaz zapovedujem.« Res se lahko imamo za Kristusove prijatelje, nismo pripravljeni živeti samo po zapovedih, ampak spoštovati postavo Cerkve, biti pobožni in pokorni učenju svetega očeta, poslušni njegovim smernicam, kajti Jezus ga je postavil, da bi bil porok edinosti in bi potrjeval svoje brate v veri. Med komunizmom so si civilne oblasti prizadevale jemati papežu dober glas, od škofov in duhovnikov so zahtevale, naj ustvarijo nacionalno Cerkev, ločeno od Rima.

Danes imamo v katoliški Cerkvi tudi gibanja laikov in duhovnikov, ki nočejo biti pokorni Cerkvi in pravijo: Jezus da, Cerkev ne! Kako je mogoče ločiti Cerkev od Kristusa, ko pa je Cerkev Kristusovo skrivnostno telo? Tu je Marijin zgled. Ko se je srečala z nadangelom Gabrijelom, je rekla: »Zgodi se tvoja volja!« V svojem življenju je, kot na primer v Kani Galilejski, opozorila Kristusove učence: »Storite vse, kar vam bo rekel.« Šla je za Jezusom po poti križa, bila je ob njem, ko je umiral, od njega je sprejela nalogo, da je naša mati. To je storila tudi zato, ker je sledila Jezusovemu zgledu, on je sprejel križ iz pokorščine Očetu. Jezus in Marija pa nas zlasti učita, da je pokorščina Bogu dejanje ljubezni, da bi odgovorili na njegovo ljubezen. Na to nas spominja sveti Janez v drugem berilu te svete maše: »V tem je ljubezen: ne, da smo mi ljubili Boga, temveč, da je on nas ljubil in poslal svojega Sina v spravo za naše grehe« (1 Jn 4,10). Prosimo fatimsko Marijo za milost osebne spreobrnitve, da bi bili vredni udje Kristusove vesoljne Cerkve.