Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

petek, 31. oktober 2014

Iz samostanske kronike

V času nastajanja nove številke nas je prijetno presenetila novica o imenovanju frančiškanskega provinciala p. Staneta Zoreta za novega ljubljanskega nadškofa in metropolita. Lansko leto je vodil ljudski misijon v Stični in že takrat smo ugotavljali ob njegovih dobrih nagovorih, da bi bil prav primeren za ljubljanskega nadškofa. Očitno se je zdel primeren tudi papežu Frančišku, ki ga je prav na god svetega Frančiška Asiškega, 4. oktobra 2014, imenoval za nadškofa. Iskreno mu čestitamo in mu želimo na priprošnjo Božje Matere in svetega Frančiška obilen Božji blagoslov. Spremljajmo ga z molitvijo!
Najpomembnejši dogodek v Stični za slovensko mladino, že triintrideseti po vrsti, je bil festival »Stična mladih« na tretjo soboto v mesecu, to je 20. septembra 2014. Starodavno Stično je napolnilo blizu sedem tisoč mladih iz vse Slovenije. Med mnogovrstnimi dejavnostmi, ki so omogočile mladim, da so se po svojih interesih odločali zanje, je bil višek pri mašni daritvi, ki so se je poleg mladih in številnih duhovnikov udeležili apostolski nuncij v Sloveniji dr Juliusz Janusz, koprski škof dr. Jurij Bizjak, celjski škof dr. Stanislav Lipovšek in ljubljanski pomožni škof dr. Anton Jamnik. Mlade je zelo pritegnil škof Jurij s svojo zanimivo pridigo. Geslo srečanja je bil Jezusov blagor: »Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo.« Po mašni daritvi je mlade kratko nagovoril predsednik Borut Pahor, kar je bila prijetna novost in presenečenje. Med delavnicami je izstopala predvsem Chiara Amirante, ustanoviteljica skupnosti Nova obzorja, s svojim zanimivim pričevanjem o delu med zablodelimi mladimi na ulici.
V petek, 3. septembra, smo si nekateri samostanski in nekaj gostov iz tujine ogledali nov zanimiv in zelo nazoren prikaz stiških rokopisov, starih latinskih in poznejših slovenskih, ki bo odslej na voljo tudi za obiskovalce muzeja. Kdor se bo hotel bolj temeljito seznaniti s temi rokopisi, si bo moral vzeti več časa in bo lahko prišel v naš muzej samo zaradi njih. Temeljit in zelo poučen sestavek o njih si lahko prebere na naslednjih straneh.
Poglejmo nazaj. V nedeljo, 6. oktobra 1985, je bilo prvo, ustanovno srečanje Bernardove družine in bomo drugo leto obhajali že 30. obletnico. Zato v sedanji 11. številki začenjamo z novim naslovom: »Trideset let Bernardove družine«. Tu bomo pisali med drugim o sv. Bernardu, ki je poleg Marije Vnebovzete naš glavni zavetnik in priprošnjik ter še danes v vesoljni Cerkvi zelo upoštevan cerkveni učitelj.
Dne 21. januarja 1915 je bil v kraju Osredek, župnija Sv. Vid nad Cerknico, rojen naš svetniški kandidat prof. dr. Anton Strle. Celo leto bo o njem in iz njegovih del pisal sestavke njegov postulator p. dr. Andrej Pirš.
Ker se bliža mesec november, objavljamo nekaj več o odpustkih, saj z njimi lahko našim pokojnim izdatno pomagamo.

kronist in urednik

četrtek, 30. oktober 2014

Delni odpustki

Pri delnih odpustkih nam Cerkev iz zaklada zasluženj Kristusa, Marije in drugih svetnikov podeli še toliko odpuščanja časnih kazni za naše grehe, kolikor smo jih dobili s predpisanim dobrim delom. Tako se zadostilna vrednost naših del podvoji. Cerkev hoče s tem spodbuditi naša dobra in zadostilna dela.
Da pridobimo delni odpustek, je potrebno vsaj skesano srce (moramo biti v posvečujoči milosti) in opravljeno predpisano delo. Poglejmo nekaj (najprej splošnih) možnosti:
a) Kdor izpolnjuje stanovske dolžnosti, prenaša težo dneva s ponižnim zaupanjem in doda, četudi samo v mislih, pobožen vzklik, temu se zadostilna vrednost dejanja podvoji in jo lahko obrne v prid sebi ali dušam v vicah;
b) prav tako se zadostilna vrednost dejanja podvoji tistemu, ki v duhu vere pomaga potrebnemu z osebno žrtvijo ali z materialnimi sredstvi;
c) kdor se odpove s skesanim srcem dovoljeni in njemu prijetni stvari;
č) kdor vpričo drugih prostovoljno izpove svojo vero;
d) če pri namenu, da dobimo popolni odpustek, manjka kak pogoj, dobimo samo delni odpustek.
e) kdor si izpraša vest, zlasti pred spovedjo, in sklene, da se bo poboljšal;
f) kdor obudi popolno kesanje s pomočjo potrjenega obrazca (Npr. Spovem se, Moj Bog, žal mi je …);
g) kdor sodeluje pri mesečni duhovni obnovi;
h) za krščansko meditacijo;
i) če se pobožno pokrižamo in izgovarjamo imena Presvete Trojice;
j) če molimo primerno od Cerkve potrjeno molitev ob začetku in koncu dneva, pred delom in po njem, pred jedjo in po jedi;
k) Nekatere molitve, obdarjene z delnimi odpustki: Duša Kristusova, posveti me (po obhajilu); Moja duša poveličuje Gospoda, apostolska in mašna vera, obuditev vere, upanja in ljubezni s potrjenim obrazcem, Angel Gospodov, Raduj se, Pozdravljena, Kraljica, Pod tvoje varstvo pribežimo, Sveti angel, K tebi, o sveti Jožef, od Cerkve potrjene litanije, od Cerkve potrjene molitve za papeža ali škofa.

zbral p. Anton

LETO VERE SE NADALJUJE Nekateri se ne morejo odločiti za vero v Boga


Kardinal Newman piše, kako se nekateri kljub občudovanju katoliške vere zanjo ne morejo odločiti:
"Morda priznavajo njeno lepoto, vzvišenost in svetost, ne da bi verovali. Morda so prepričani o tem, da je katoliška religija plemenita in dostojanstvena, njena modrost jih lahko preseneča, lahko da občudujejo njeno prilagojenost človeški naravi, lahko jim je všeč tenkočutnost in prikupnost, njena notranja skladnost in strnjena enota morda vzbuja njihovo spoštovanje.
A da bi se ji prepustili - tega ne! Ne izberejo je za svoj delež in ne govorijo kakor srečna Moabka: »Kamor greš, tja pojdem tudi jaz; tvoj narod naj bo moj narod in tvoj Bog moj Bog« - to je govorica vere.
Človek lahko nekaj občuduje in hvali, pa se vendar ne mara tistemu pokoravati in sprejeti za svoje.
Dejansko srečujemo ljudi, ki spoštujejo katoliško religijo, priznavajo njene zasluge za človeštvo, so naklonjeni njenim privržencem, se družijo z njimi, zanimajo jih njena gibanja, vendar niso in nikoli ne bodo katoličani. Umrli bodo, kakor so živeli: zunaj Cerkve. Manjka jim namreč tiste naravnanosti, ki bi jih približala Cerkvi. Katoličani, ki njih človeške narave bolj natančno ne poznajo, se bodo čudili, zakaj še vztrajajo tam, kjer so. Da, taki ljudje bodo nekoč celo sami tožili, da ne morejo postati katoličani. Globoko v sebi slutijo srečo vernikov, da bi najraje vzkliknili: 'Kaj bi dal, da bi bil katoličan! Da bi smel verovati to, kar občudujem! Toda ne verujem in ne morem verovati, naj to še tako želim, kakor ne morem preskočiti hriba. Veliko srečnejši bi bil, če bi bil katoličan; vendar nisem. Nič ne pomaga, ne morem varati samega sebe; sem, kar sem: občudujem – sprejeti pa ne morem.'"
           
Ciril vidi glavni razlog, da se kdo odloči za vero, drugi za nevero, v svobodni volji:
"Moja vera je torej dar, ki mi je bil položen v naročje, toda zakaj potem nismo vsi verni, če je Bog dober in pravičen, če je vsem dal milost in razum, da bi ga lahko spoznali? Glavni razlog je: Bog spoštuje svobodo slehernega človeka in zaradi nje se vsak sam odloči za Boga ali proti njemu. Potrebno je osebno srečanje z Bogom, če hočem graditi na trdne temelje."

Človek naj se za začetek odloči za tisto dobro, ki ga more narediti, za tisto zapoved, ki jo more izpolniti. To je dostikrat kakšno delo ljubezni do bližnjega. Če bo nesebično služil bližnjemu, bo s tem že služil Bogu.

Z vajo se naša volja krepi. Polagoma bomo sposobni sprejeti in izpolniti vedno več tega, kar spada k veri, vedno več Jezusovih zapovedi. Po besedah apostola Janeza pa tisti, ki se drži božjih zapovedi, že "živi v Bogu in Bog živi v njem" (1 Jn 3,24). Ko bomo spolnjevali, kar naroča vera, nam nepreklicna odločitev za Boga ne bo več težka.
An

torek, 28. oktober 2014

Sirski narod posvečen Mariji



Prvega decembra 2013 je sirski maronitski nadškof iz Damaska msgr. Samir Nassar v Irijski globeli posvetil sirski narod Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Posvetilno molitev je zmolil na kolenih pred Marijinim kipom po skupni molitvi rožnega venca v kapelici prikazovanj. Msgr. Samir je dejal: »Prišel sem, da bi Fatimski Mariji posvetil sirski narod in da bi spodbudil k molitvi za mir, za mir v Siriji in po vsem svetu«. Že med molitvijo rožnega venca, msgr. Samir je molil zadnjo desetko, je povedal, da je prišel posvetiti Sirijo Fatimski Mariji, ki je »sopotnica na križevem potu« preganjanega sirskega ljudstva. Dejal je: »Na tej zemlji smo romarji proti nebeškemu kraljestvu, tega ne smemo nikoli pozabiti, vztrajno vas prosim molite za mir v Siriji«. Nato je nadškof daroval sveto mašo v cerkvi Svete Trojice. Na začetku je rektor svetišča p. Carlos Cabecinhas prosil navzoče, naj molijo »za mir v svetu in na poseben način za mir v Siriji, za Cerkev v Siriji in za narod, ki je izmučen od dolgotrajne civilne vojne.« 

ponedeljek, 27. oktober 2014

Upoštevanje fatimskih sporočil nas vodi k večni sreči v nebesih


1.Že angelovo razodetje leta 1916 je tesno povezano s končnim ciljem človeka ter z njegovo večno srečo v nebesih. Pri prvem angelovem prikazanju so v njegovi molitvi zelo v ospredju tri Božje kreposti, ki vodijo naravnost k Bogu. Molitev je izrazito apostolsko usmerjena: Moj Bog, verujem vate, molim te, upam vate in te ljubim nadvse. Prosim te odpuščanja za tiste, ki ne verujejo, ne molijo, ne upajo in te ne ljubijo. Tu angel in pastirčki prosijo odpuščanja za tiste, ki ne verujejo, ne molijo, ne upajo in Boga ne ljubijo. Brez Božjega odpuščanja namreč ne morejo priti v nebesa.

2.Številne molitve in žrtve pastirčkov so usmerjene na reševanje grešnikov za večnost. Ko bomo po smrti prišli k Bogu, bomo spoznali, koliko ljudi so s svojimi molitvami in žrtvami ter češčenjem Marijinega brezmadežnega Srca prav fatimski pastirčki rešili za nebesa.
Pastirčke je a)angel takoj od začetka napotil k apostolski dejavnosti, k reševanju ljudi za nebesa, in sicer najprej z molitvijo zanje. Tako so tudi sami rastli v ljubezni, ne le do Boga, ampak tudi do bližnjega.
b)Nebeška Mati je že pri prvem prikazanju, 13. maja 1917, pastirčkom povedala, da je iz nebes, in je tudi njim zagotovila, da bodo prišli tja. Za Frančiška je dodala, da mora zmoliti še veliko rožnih vencev. To naročilo velja za vsakega izmed nas. Prav je imel sv. Alfonz Marija Ligvorij, ko je rekel: »Le tisti zna prav živeti, kdor zna prav moliti. Kdor bo molil, se bo zveličal; kdor ne bo molil, se bo pogubil.«
Ob Marijinem zagotovilu Luciji, da bo prišla v nebesa, je ta povedala: »Notranje veselje, ki sem ga tedaj občutila, je bilo nepopisno.« Podobno se je izrazil že sv. Pavel, ko je rekel, da »oko ni videlo in uho ni slišalo in v človekovo srce ni prišlo, kar je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo« (1 Kor 2,9).
Marija nas hoče opomniti na 1)nujnost molitve. Z njo rastemo v veri, upanju in ljubezni ter se povezujemo z Bogom, ki je naš zadnji cilj in smisel vsega našega življenja. Z molitvijo učinkovito pomagamo tudi tistim, ki so na Boga pozabili, da se spreobrnejo in pridejo v nebesa.
Posebno zveličavna je 2)molitev, ki je povezana z žrtvijo, darovano Bogu iz ljubezni do njega in do ljudi. Fatimske pastirčke so večkratne Marijine prošnje, in še posebej videnje pekla (13. julija 1917), močno spodbudile k reševanju ljudi za nebesa. V ta namen so veliko molili in se žrtvovali. Nobena žrtev jim ni bila pretežka. S tem so se posvetili, saj je Frančiška in Jacinto že leta 2000 sv. Janez Pavel II. razglasil za blažena, za Lucijo pa se je tudi že začel postopek. Prilik za žrtev ni treba iskati, saj nam vsak dan prinese kaj težkega, pri čemer se mora izkazati naša potrpežljivost. Že poklicne in stanovske dolžnosti so dostikrat povezane s križem.
V večnosti bomo spoznali, koliko ljudi je Bog rešil za nebesa na podlagi naših molitev in žrtev. Marija je vidce večkrat prosila, naj prenašajo trpljenje in si nalagajo žrtve v zadoščenje za grehe in kot prošnjo za spreobrnjenje grešnikov. Posebno pretresljive so njene besede 19. avgusta 1917: »Molite, veliko molite in delajte žrtve za grešnike. Veliko duš namreč gre v pekel, ker ni nikogar, ki bi se zanje žrtvoval in molil zanje.«

3. Ljudi ne rešujemo za nebesa le z molitvijo in žrtvijo, ampak tudi s češčenjem Marijinega brezmadežnega Srca. Nebeška Mati je 13. julija 1917 otrokom pokazala pekel zato, da bi se vsi ljudje zavzeli za to, da bi po smrti prišli k Bogu in naši Materi Mariji v nebesa. Videnje pekla je trajalo samo trenutek. Takoj nato je Marija otrokom dejala: »Videli ste pekel, kamor gredo duše ubogih grešnikov. Da bi jih rešil, hoče Bog na svetu vpeljati pobožnost do mojega brezmadežnega Srca.«
Že pri drugem prikazanju je Marija obljubila zveličanje tistim, ki se bodo oklenili pobožnosti do Marijinega brezmadežnega Srca. Celótno besedilo, s katerim se je Marija obrnila na Lucijo, se glasi: »Ti pa ostaneš tu še nekaj časa. Jezus hoče s tvojim sodelovanjem doseči, da me bodo ljudje spoznali in ljubili. Na svetu hoče vpeljati pobožnost do mojega brezmadežnega Srca. Tistemu, ki se je bo oklenil, obljubim zveličanje. Te duše bo Bog ljubil kakor cvetlice, s katerimi krasim njegov prestol.«
Češčenje Marijinega brezmadežnega Srca je torej zelo pomembno sredstvo za reševanje ljudi za nebesa. K temu češčenju spada a)posvetitev Marijinemu brezmadežnemu Srcu, ki je najodličnejša oblika Marijinega češčenja, če je uresničena v pristnem krščanskem življenju. To je življenje iz vere, upanja in ljubezni. Na naših srečanjih v Stični na zadnji petek v mesecu in na fatimskih dnevih trinajstega v mesecu, od maja do oktobra, vedno obnovimo to posvetitev skupaj s posvetitvijo presvetemu Jezusovemu Srcu.
K češčenju Marijinega brezmadežnega Srca spada tudi b)zadostilna pobožnost petih prvih sobot. Dne 10. decembra 1925 se je Marija prikazala Luciji s srcem, obdanim s trni, ki pomenijo naše grehe. Obljubila je, da bo ob smrtni uri stala ob strani z vsemi potrebnimi milostmi za zveličanje tistim, ki bodo opravili pobožnost petih prvih sobot na fatimski način. K temu načinu spadajo: spoved, sveto obhajilo, molitev enega dela rožnega venca in četrturno premišljevanje ene ali več skrivnosti rožnega venca; vse to v zadoščenje Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Prvosobotna pobožnost nas usmerja v nebesa in nas uči, kako naj živimo, da jih bomo dosegli. Če resno sodelujemo, nam Devica Marija zagotavlja vse milosti, ki so potrebne za zveličanje.
Marsikje prvosobotna pobožnost ni organizirana na župniji. Vendar jo lahko vsak sam opravi in z njo začne katero koli prvo soboto v mesecu ter vztraja pet zaporednih prvih sobot. Pri premišljevanju posameznih skrivnosti nam pomagajo knjižice, v katerih so posamezne skrivnosti razložene. Počasi s premislekom beremo njihovo vsebino. Čeprav je najboljše, da vse to izvršimo v cerkvi, vendar lahko prvosobotno pobožnost opravimo tudi doma, zlasti bolniki in ostareli.
Naj nas junaški zgled fatimskih vidcev glede molitve, žrtve in češčenja Marijinega brezmadežnega Srca spodbudi, da bomo tudi mi z molitvijo in žrtvijo ter češčenjem Marijinega brezmadežnega Srca reševali ljudi za nebesa. S tem bomo največ prispevali k zmagi Marijinega brezmadežnega Srca.

p. Anton

nedelja, 26. oktober 2014

Sestra Lucija o rožnem vencu

Sestra Lucija je v svoji zadnji knjižici Moj pogled na Sporočilo po preteku časa in dogajanj med drugim zapisala o rožnem vencu tole:
»Vprašujem se: zakaj je [Marija] izbrala molitev rožnega venca in ne kakšne druge (…) Morda zato, ker je vsem najbolj dostopna, majhnim in velikim, modrim in nevednim, da z dobro voljo vsak dan darujejo Bogu ponižno molitev našega rožnega venca? Prav od začetka nas vodi k pomembnim Božjim skrivnostim odrešenjskega dela, ki ga je izvršil Jezus Kristus, naš Odrešenik.
To molitev začenjamo s klicem k Presveti Trojici: V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Nato se potopimo v prvo razodetje Boga v tej skrivnosti: 'Sveti Duh bo prišel nadte in moč Najvišjega te bo obsenčila, zato se bo tudi Sveto, ki bo rojeno, imenovalo Božji Sin' (Lk 1,35).
Nadaljujemo molitev in zremo Marijo, spremenjeno v živi tempelj Presvete Trojice: Sveti Duh, ki je prišel nadnjo, Oče, ki je nad njo razgrnil svoje delo, in Sin, ki je bil po Najvišjem spočet v njenem deviškem telesu. Ta skrivnost Presvete Trojice je temelj, začetek in konec vsake naše molitve, vse naše biti in vsega našega življenja. Od Boga prihajamo, k Bogu se vračamo in v Bogu živimo (…)

Vsi potrebujemo Marijino posredovanje pri Bogu. Sveti oče Janez Pavel II. je dejal: 'Rožni venec je moja najljubša molitev.' Da, to je najlepša molitev, ki so nas jo naučila nebesa. Vodi k večjemu spoznavanju Boga in njegovega odrešenjskega dela v Kristusu.« 

sobota, 25. oktober 2014

Skrivnost so ohranili zase



V juliju je nebeška Gospa ob koncu razodetja treh delov fatimske skrivnosti deklicama naročila: »Tega nikomur ne pripovedujta! Frančišku seveda lahko povesta.«
Otroci so skrbno razlikovali med molkom, ki so si ga sami naložili, in molkom, ki jim ga je zapovedala fatimska Gospa. Nikoli se nikomur ni posrečilo, da bi od njih izvedel vsebino skrivnosti. To se je pokazalo pri vseh zaslišanjih. Tudi najtežjo preizkušnjo pri županu so odlično prestali.
Marija Rapozo je 27. oktobra 1917 pisala prijateljici:
»Fantek je name včeraj napravil najboljši vtis. Ima bister pogled, zelo vesel obraz in je zmeraj pri volji. Skrivnost hranijo vsi trije z isto vztrajnostjo. Osebe, ki so šle z menoj, so fantku ponujale vse, česar so se spomnile. Odklonil je vse in končno zelo navdušeno dejal: 'Tudi če bi mi dali ves svet, ne povem.'«
Jacinta je pred odhodom v bolnico v Lizbono, kjer je končno umrla, naročila Luciji:
»Nikoli nikomur ne povej skrivnosti, četudi bi te ubili.«

p. Anton

petek, 24. oktober 2014

Frančišek je bil zelo pogumen



Lucija je v četrtem Spominu o Frančišku zapisala:
»V ječi je bil zelo pogumen in je skušal opogumiti Jacinto, kadar se ji je najbolj tožilo po domačih.
Ko smo v ječi molili rožni venec, je videl zapornika, ki je klečal s čepico na glavi. Približal se mu je in rekel:
'Če hočete moliti, morate sneti čepico.'
Ubogi človek mu je brez omahovanja izročil čepico, on pa jo je položil na klop.
Ko so zasliševali Jacinto, mi je popolnoma miren in vesel rekel:
'Če nas bodo usmrtili, kot pravijo, bomo kmalu v nebesih. To je vendar čudovito! Nič drugega me ne zanima.'
Malo je pomolčal in dodal:
'Bog daj, da se Jacinta ne bo ustrašila. Zmolil bom zdravamarijo zanjo.' Brez obotavljanja je snel pokrivalo in začel moliti. Ko ga je paznik videl, da moli, je vprašal:
„Kaj praviš, ti tam?“
'Molim zdravamarijo, da Jacinte ne bo strah.'
Paznik je prezirljivo zamahnil z roko in ga pustil pri miru.«
Ko je upravitelj 13. avgusta pastirčke zaprl v ječo, so opazili, da je ura že čez poldne in ne bodo mogli iti v Irijsko globel. Frančišek je dejal:
»Morda se nam bo naša Gospa tukaj prikazala.«
Naslednjega dne je bil zelo žalosten in je skoraj jokaje vzkliknil:
»Naša Gospa je morda postala žalostna, ker nismo šli v Covo da Iria, in se nam ne bo več prikazala. Jaz pa sem se tako veselil, da jo bom spet videl!«
Svojo sestrico Jacinto, ki se ji je tožilo po materi in družini, je tolažil in opogumljal:
»Tudi če ne bomo nikoli več videli matere, moramo potrpeti. Storimo to za spreobrnjenje grešnikov. Najhuje bi bilo, če se naša Gospa ne bi več prikazala. To me bolj boli, vendar tudi to darujem za grešnike.«
Na Lucijo se je obrnil z vprašanjem:
»Povej, se naša Gospa ne bo več vrnila, da bi se nam prikazala?«
'Ne vem. Mislim, da se bo.'
»Tako si jo želim videti!«
Prikazanje naše Gospe 19. avgusta je Frančiška napolnilo z dvojnim veseljem. Pozneje je rekel svoji sestrični:

»Res se ni prikazala 13. v mesecu, da ji ne bi bilo treba v hišo gospoda župana. Morda zato, ker je tako zloben!«

četrtek, 23. oktober 2014

Kaj je Jacinto najbolj bolelo?

V prvem Spominu je Lucija zapisala o trpljenju v zaporu:
»Jacinto je najbolj bolelo, da so nas zapustili tudi starši. S čisto objokanim obrazom je rekla:
'Ne tvoji ne moji starši nas niso prišli obiskat. Ne brigajo se več za nas.'
'Ne jokaj!' ji reče Frančišek. 'Darujmo Jezusu za grešnike!'
In vzdignil je oči in ročice proti nebu in se daroval: 'O moj Jezus, to je iz ljubezni do Tebe in za spreobrnjenje grešnikov.' Jacinta je dodala: 'Prav tako je za svetega očeta in za spravo za grehe proti brezmadežnemu Marijinemu Srcu.'«

Pastirčke so hoteli na razne načine prestrašiti. Za nekaj časa so jih ločili v različne celice.

Nujno obvestilo

Zaradi prazničnega mostu za 1. november bo oktobrsko srečanje častilcev JMS v Stični jutri 24. oktobra ob 20.00 in ne zadnji petek 31. oktobra. Vsi lepo vabljeni in povejte prosim še drugim. 

p. Anton

Duhovne prireditve v Stični v letu 2014 - NOVEMBER

6. – 9. p. Vital Vider, zakonci z otroki
7. ob 20 v cerkvi vigilija za mlade
7. – 9. p. Maksimilijan File, birmanci
9. ob 14.30 Bernardova družina v Opatovi kapeli
15. – 16. Skupnost Emanuel
16. ob 14.30 molitve za duše v vicah v mali kapeli
21. – 23. p. Maksimilijan File, dijaki Jegličevega dijaškega doma
21. – 23. mladi iz župnije sv. Nikolaja, Ljubljana
28. ob 20.00 Češčenje Jezusovega in Marijinega Srca v Opatovi kapeli

28. – 30. p. Andraž Arko, filmski maraton

sreda, 22. oktober 2014

Hoteli so nas cvreti na olju



Peljali so nas v ječo in nam grozili, da bomo ostali tam, če ne povemo skrivnosti. Vrnili smo se na upravo. Ker nismo razodeli skrivnosti, so nam obljubili, da nas bodo cvrli na olju.
Gospod upravitelj je ukazal, da nas odpeljejo, in naročil nekemu moškemu, naj pripravi kotel z vrelim oljem.
Potem je poklical Jacinto rekoč, da bodo najprej žgali njo. Šla je takoj, ne da bi se poslovila. Zasliševali so jo in zaprli v neko izbo.
Za njo so poklicali Frančiška. Rekli so mu, da so Jacinto že sežgali in da bo njega doletelo isto, če ne pove skrivnosti.
Zaslišali so ga in poslali v isto izbo. Potem sem bila jaz na vrsti. Rekli so, da so bratranca že sežgali in da bodo z menoj storili isto, če ne razodenem skrivnosti.
Čeprav sem jim verjela, se nisem bala. Poslali so me k bratrancema in nekdo je rekel, da bomo kmalu sežgani vsi trije.
Peljali so nas v upraviteljevo hišo, in tam smo ostali tisto noč v isti izbi. Tretji dan je bilo skoraj isto: zasliševanje dopoldne in popoldne. Veliko obljub in groženj (…)

Potem nam je gospod upravitelj ukazal, naj gremo na voz, in nas je pustil v župnišču na verandi.«

torek, 21. oktober 2014

Upravitelj je vrnil fatimske pastirčke

Otroci so se vrnili domov 15. avgusta 1917, na praznik Marijinega vnebovzetja. Pripeljal jih je upravitelj in jih pustil na verandi v župnišču. Starši in drugi ljudje so se srečali z njimi, ko so šli od maše. Upravitelj je trdil, da so otroci in drugi ljudje videli izredne stvari, ker imajo neko bolezen. Manuel Marto je pripomnil: »Potem je pa veliko ljudi bolnih.«
Ko so 15. avgusta ljudje šli od maše in so zvedeli, da je upravitelj vrnil otroke, so zoper njega in celo zoper župnika hudo kričali, a upravitelj je hitro izginil. Manuel Marto pa je ljudi miril, da tega ni zakrivil ne gospod župnik ne gospod upravitelj, ampak je bila pri vsem tem Božja roka.

Zadeva z ugrabitvijo otrok je legla upravitelju na dušo in je pozneje izjavil, da se ne bi več vtaknil v podobno zadevo. Neki ženski je poleti 1920 celo ustno dovolil, da je smela postaviti Marijin kip v kapelo, ki so jo postavili v Irijski globeli.
Glasilo Voz de Fatima (Glas Fatime) je 13. septembra 1955 poročal:
»V Lizboni je 27. 6. 1955, star 71 let, umrl g. Artur de Oliveira Santos, ki je bil v času prikazovanj upravitelj V. N. de Ourém in je – po človeško govorjeno – igral zelo pomembno vlogo v razvoju dogodkov.
Nepristranska zgodovina bo sodila njegovo ravnanje. Sam je vselej odklonil, da bi se branil, in molčečnost, katere se je do zadnjega držal, ni bila ena njegovih najmanj čudnih dejanj.
Ni znano, da bi se bil očitno spravil z Bogom in od njega po duhovnikovih rokah prejel odpuščanje. Vseeno priporočamo njegovo dušo Očetu usmiljenja v želji, da v drugem življenju najde mir, ki ga v tem življenju večinoma ni užival.«


Nisem razodela skrivnosti


Upravitelj je pastirčke odpeljal v Ourém na zaslišanje in v zapor, kjer so bili do 15. avgusta. Iz njih je hotel z vsemi sredstvi, tudi s silo, izvleči vsebino skrivnosti. Grozil jim je s smrtjo. Kljub temu, da so pastirčki resno računali s smrtjo, niso glede skrivnosti ničesar izdali. O upraviteljevih zasedah in o zaporu je Lucija povedala:
»Imam vtis, da je bil upravitelj orodje v Božjih rokah. Tako smo imeli priložnost, da smo trpeli iz ljubezni do Njega za spreobrnjenje grešnikov. Domnevam, da sta bratranca imela enak vtis.«

Dne 27. septembra 1917, ko je Formigon prvič zaslišal vidce, mu je Lucija povedala, da je upravitelju razodela vse, razen skrivnosti:
»Gospod upravitelj je res hotel, da bi mu odkrila skrivnost. Ker pa je nisem smela nikomur razodeti, mu je nisem povedala, čeprav mi je zelo prigovarjal, da bi mu spolnila željo. Pač pa sem mu pripovedovala vse, kar mi je Gospa rekla, razen skrivnosti.«
Leta 1924 je Lucija pod prisego podrobneje povedala, kako se jim je godilo v Ourému:
»Ko smo prišli v Ourém, so nas zaprli v izbo in rekli, da ne bomo prišli ven, dokler ne povemo skrivnosti, ki nam jo je zaupala Gospa.
Drugi dan nas je starejša gospa spraševala o skrivnosti. Potem so nas peljali na sedež uprave, kjer so nas spet zasliševali in nam ponujali zlatnino, da bi razodeli skrivnost.

Vrnili smo se v upraviteljevo hišo, v kateri smo prebili prejšnjo noč, in popoldne so nas znova zasliševali o skrivnosti.

ponedeljek, 20. oktober 2014

FATIMA – STOLETNICI NAPROTI FATIMA – OKNO UPANJA (19) Upravitelj 13. avgusta 1917 ugrabi otroke Upravitelj pastirčke zasliši in ugrabi


Trinajstega avgusta zgodaj zjutraj je prišel okrajni upravitelj na Frančiškov in Jacintin dom. Moral je počakati, ker so bili pastirčki še na paši. Naročil je Lucijinemu očetu, naj svojo hčerko privede k Frančišku in Jacinti. Tam jih je o skrivnosti najprej zaslišal neki duhovnik, nato upravitelj, ki jih je skušal prisiliti, kakor že prej v Ourému Lucijo, da bi mu razodeli skrivnost in obljubili, da ne bodo nikoli več šli v Covo da Iria.
Ker upravitelj pri otrocih ni ničesar dosegel, je očetoma ukazal, naj gresta z njimi k župniku v župnišče, da jih bo še župnik zaslišal. Pozneje jih bo že upravitelj na vozu odpeljal v Covo da Iria, da bodo pravočasno na kraju prikazovanja. V župnikovi pisarni jih je domači župnik v upraviteljevi navzočnosti zaslišal. O tem je 6. avgusta 1918 napisal poročilo, ki je najstarejše in najbolj izčrpno poročilo o ugrabitvi otrok:
»Dne 13. avgusta okoli desetih dopoldne je bil pri meni v župnišču župnik iz Vare de Torres Novas Anton de Oliveira Reis. V hišo sta vstopila upravitelj občine Artur de Oliveira Santos, ki je pripeljal s seboj na vozu župnika iz Porta de Mós, ki se imenuje Manuel Carreira Posas. Ko sem temu duhovniku izrazil svoje začudenje, da je spremljal civilnega oblastnika v zadevi te vrste, mi je dejal, da ni to nič posebnega, ker sta prišla z domov otrok, kjer sta jih zasliševala, in da tako upravitelj kakor on verjameta otrokom. Ne dvomita, vendar sta prišla v mojo hišo, da bi jaz zaslišal otroke, ki prihajajo zaradi skrivnosti – prvič sem slišal o skrivnosti – ki jim jo je, kakor pravijo, povedala Gospa, a je njima niso razodeli. Potem jih bo sam upravitelj peljal na kraj prikazovanj, kamor tudi on želi iti. Isto mi je izjavil upravitelj, ki se je delal, kakor da verjame ali da je vsaj radoveden.
Kakšne pol ure pozneje so vstopili otroci in njihovi starši. Upravitelj me prosi, da bi jih zaslišal, kar sem storil v njegovi navzočnosti. Ko sem vprašal Lucijo, kdo jo je poučil o tem, kar je povedala, je odgovorila, da je to bila tista Gospa, ki jo je videla v Irijski globeli. Ko sem ji dejal, da gre v pekel, kdor trosi laži, ki napravijo toliko škode, kolikor je povzroča to, kar ona pripoveduje, in da bo šla v pekel, če laže, ker hodi tja toliko prevaranih ljudi, je odgovorila:
'Če gre v pekel, kdor laže, ona zavoljo tega ne bo šla v pekel, ker se ne laže, ampak samo pove, kar je videla, in to, kar je Gospa njej rekla. Če ljudje gredo tja, gredo zato, ker hočejo. Ona ni nikogar klicala.'
Vprašam jo, ali ji je Gospa povedala kakšno skrivnost. Odgovori, da jo je, vendar mi je ne bo odkrila.
Ko sem ji postavil več vprašanj glede skrivnosti, mi je odgovorila:
'Poslušajte! Če hočete, grem tja gor in vprašam Gospo, ali mi dovoli, da povem skrivnost. Če mi bo dala dovoljenje, jo bom povedala.'
Tedaj pravi upravitelj:
'Gre za nadnaravne stvari … pojdimo od tod!'
Vstane in zapove otrokom, da gredo na voz vpričo staršev in omenjenih duhovnikov. Nekaj časa gre po cesti, ki pelje v Irijsko globel, potem pa se v divjem diru vrne na cesto, ki pelje v Vila Nova de Ourém, kjer je zadrževal otroke do petnajstega, ko jih je prišel izročit staršem.
Vest o ugrabitvi otrok je kakor blisk naglo prišla do kraja prikazovanj, kjer je okoli 15 do 18 tisoč ljudi hrepeneče čakalo na njihov prihod.«

Lucijin oče je hotel, da gredo otroci peš v Covo da Iria, a upravitelj je predlagal, naj gredo na voz, da bodo hitreje prišli na cilj in da jih ne bodo ovirali ljudje. Oče je nato pristal na to. Ko je voz oddirjal v napačno smer, je Lucija ugovarjala, da to ni prava smer. Upravitelj je dejal, da gredo najprej h gospodu župniku v Ourém, nato se bodo z avtom vrnili v Covo da Iria, če bi bilo pozno, da bodo prišli še o pravem času na cilj.

nedelja, 19. oktober 2014

Misli sv. Bernarda (8)


Bog brez jezika uči in opominja, brez rok deli in odteguje, brez nog hodi in hiti na pomoč ogroženim.

Svoja neizmerna in neštevilna dela Bog opravlja prek podložne telesne ali duhovne stvari, a pri tem gospoduje in ne berači. Sedaj je na primer vzel moj telesni jezik v svojo službo, da bi vas mogel poučiti, čeprav bi mogel sam brez dvoma to bolje in prijetneje narediti: to pa je storil iz naklonjenosti, ne iz potrebe.


Ljudje stalno prejemajo dobrote, a Darovalec jim ostane prikrit. S svojo močjo sega od enega konca sveta do drugega, a vse dela s tako nežnostjo, da ljudje nič ne čutijo. Veselé se Božjih dobrot, Gospoda vesolja pa ne poznajo, ker vse mirno vlada. Vse imajo od njega, pa niso z njim; od njega imajo življenje, ne živijo pa njemu; od njega prejemajo spoznanje, a njega niso spoznali. Lastnega bivanja, življenja in spoznanja ne pripisujejo Začetniku, ampak naravi ali celo usodi, lastni pridnosti in moči.

sobota, 18. oktober 2014

Ko prebiram moj rožni venec, ne da bi ga molila zares



Nekega večera, medtem ko sem bila utrujena, sem prebirala moj rožni venec, ne da bi molila. Potem stopi pred mene neka gospa in mi pravi: »Gospodična, ko sem vas videla moliti rožni venec, sem začutila močan vonj po vrtnicah. Verjamem, da je bila takrat prisotna Marija.« Ko sem to slišala, sem začutila močno veselje, da je bila prisotna, tudi ko nisem zares molila. Hvala, Marija, da si bila prisotna v vsaki moji molitvi, četudi ponižni, nepopolni. Hvala, da si naša tolažnica.

Sophie

petek, 17. oktober 2014

ODMEVI

Nekoč sem rekel spovedniku, da se mi ne zdi prav, ker vedno mislim samo na Jezusa, ne pa na Marijo. Pa mi je dobro odgovoril: »Marija ima rada, da imaš ti rad Njenega Sina!« Kako mi je to dobro delo! Bil sem vesel in potolažen.

Peter

četrtek, 16. oktober 2014

Bl. Slomšek o rožnem vencu


Kako koristna je molitev rožnega venca, če ga molimo v resnici. Rožni venec je molitev vere, ljubezni in blaženega upanja. Rožni venec je vzvišeni psalter za tiste, ki hočejo Boga moliti v duhu.

Če pogledamo lepo mavrico na nebesnem svodu, vidimo na njej tri barve. Zelena je barva upanja, rdeča barva vere in zlata simbol ljubezni. Prav tako se lesketa pet skrivnosti veselega rožnega venca v zeleni barvi, pet skrivnosti žalostnega v rdeči in pet skrivnosti častitljivega rožnega venca v zlati barvi. Te skrivnosti molitve rožnega venca sestavljajo slavolok našega odrešenja in upanja za vso večnost.


Celo ubogi slepec ima v rožnem vencu najlepši vzorec za molitev in premišljevanje. Tudi ti, krščanska duša, ne boš umrl v grehih, če boš skrivnosti svetega rožnega venca prav pogosto premišljeval. 

sreda, 15. oktober 2014

Kako moliti rožni venec


Potem ko si poklical Svetega Duha, če hočeš dobro moliti rožni venec, se za trenutek ustavi in zberi v Božji navzočnosti in potem daruj posamezne desetke tako, kot ti bom sedaj razložil.
Preden začneš z molitvijo desetke, se za nekaj trenutkov ustavi in si predstavljaj skrivnost, ki jo boš premišljeval. Vedno prosi v posamezni desetki, po posredovanju Svete Device, za krepost, ki v tej desetki prihaja najbolj do izraza in ki jo ti osebno najbolj potrebuješ.
Varuj se predvsem dveh napak, ki so skupne skoraj vsem tistim, ki molijo rožni venec: prva je v tem, da pred molitvijo ne naredijo nobenega namena; če jih vprašaš, za kaj molijo rožni venec, ne vedo, kaj bi rekli. Zato imej vedno pred očmi neko milost, ki bo boš izprosil, neko krepost, ki jo boš posnemal, ali neki greh, ki se mu moraš izogniti.
Druga napaka, ki je še bolj pogosta, pa je ta, da človek na začetku molitve misli samo na to, kako bi čim prej končal. To se dogaja zato, ker na molitev rožnega venca gledamo kot na neko dolžnost, ki nas močno obremenjuje, dokler je nismo izpolnili, še posebej, če smo se zavezali, da ga bomo redno molili, ali nam je bila molitev rožnega venca naložena za pokoro pri spovedi.
Usmiljenja vreden je način, na katerega večina ljudi moli rožni venec. Molijo ga z neverjetno naglico, tako da celo preskočijo kakšno besedo. Zavedamo se, da tako smešnega poklona ne bi privoščili niti zadnjemu med človeškimi bitji, in hkrati mislimo, da sta Jezus in Marija s tem počeščena.
Zakaj se torej čudimo, če tako sveta krščanska molitev ostaja skoraj brez sadov, in če, potem ko smo zmolili tisoč ali deset tisoč rožnih vencev, nismo bolj sveti kot prej?

Sv. Ludvik Grignion Montfortski

torek, 14. oktober 2014

Šopek Materi Mariji Moč molitve rožnega venca


Nihče ne bo mogel nikoli dojeti čudovitih zakladov posvečevanja v molitvi in v skrivnostih rožnega venca. Premišljevanje skrivnosti življenja in smrti našega Gospoda Jezusa Kristusa je vir čudovitih sadov za tiste, ki ga molijo. Danes iščejo doživetja, ki človeka zadenejo, ganejo in mu zapustijo v duši globoke vtise. Vendar ali je kdaj obstajala bolj ganljiva zgodba od Odrešenikove, ki se odpre pred našimi očmi v skrivnostih rožnega venca, ki nas spominjajo na ganljive prizore življenja, smrti in slave Odrešenika sveta? Posebni hudičevi iluziji nasedejo tisti, ki verjamejo, da obstajajo bolj vzvišene molitve od molitve očenaš in zdravamarija, in te svete molitve – ki so opora, moč in zaščita za dušo – opuščajo. Namreč, duša, ki ostane zvesta vsakodnevni molitvi rožnega venca, ne bo nikoli znatno zašla, ker je hudič ne bo mogel prevarati. To trditev bi podpisal z lastno krvjo.

Sv. Ludvik G. Montfortski

ponedeljek, 13. oktober 2014

Dragi Marijini častilci posvečeni Jezusovemu in Marijinemu Srcu


"Ne boste obžalovali tega dejanja (posvetitve) ne vi, ne vaši otroci, ne vaših otrok otroci!" nam je sporočila nebeška Mati Marija v Stični leta 2004 (po medjugorski vidkinji). Na naših romanjih in duhovnih vajah, pod okriljem Jezusovega in Marijinega Srca, vedno znova izkušamo resničnost teh besed.

Tako je bilo tudi lani ob srečanju s svetim očetom in Fatimsko Marijo Romarico, ko je ves svet lahko slišal za našo 70. obletnico posvetitve Marijinemu brezmadežnemu Srcu... in mučenci so se veselili z nami...

Danes je 13. oktober, obletnica zadnjega prikazanja v Fatimi in uresničitve obljubljenega čudeža, ko bomo imeli v Stični zadnjo fatimsko pobožnost s pričetkom ob 19.30.... sklep po 21.00.

Vabim vas, da se tega milostnega dogodka udeležite, da se Mariji zahvalimo in skupaj z njo prosimo nebeškega Očeta usmiljenja za naš narod, za Evropo in ves svet, ko se približuje 100 obletnica fatimskih dogodkov.
Prisrčen pozdrav v JMS, Dragica

nedelja, 12. oktober 2014

Pogovori z Jezusom (8) Po Evharistiji te odrešujem

Predragi kristjan, s svojo smrtjo in vstajenjem sem te že odrešil, kakor sem odrešil vse ljudi. Vendar moje odrešenje ni enkrat za vselej končano. Moja odrešenjska ljubezen traja iz roda v rod. Tako vsakemu, ki se mi odpre, naklanjam sadove odrešenja. Vsaka generacija in vsak posameznik se mora ponovno vključiti v moje odrešenje. Pri tem ima najodličnejšo vlogo sveta Evharistija.
Evharistično daritev sem postavil zato, da bi s tem daritev na križu mogla trajati skozi vse čase, dokler ne pridem v slavi ob svojem drugem prihodu. S pomočjo mašne daritve kalvarijska daritev na zakramentalni način traja tudi v tvojem času. Z velikonočno skrivnostjo sem te odrešil tvojih grehov in ti zaslužil vse potrebne milosti za rast v krepostih ter za dosego svetosti. Odprl sem ti nebesa in te rešil oblasti hudobnega duha.
Pri vsaki mašni daritvi si deležen mojega odrešenja, saj prejemaš milosti iz polnosti mojega evharističnega Srca. Delim ti prav tiste duhovne sadove, ki jih najbolj potrebuješ. Pri vsakem evharističnem slavju je višek dejavnosti, s katero Bog Oče v meni posvečuje svet.
Nikjer se tako ne približaš mojemu odrešenju, meni, ki odrešujem, kakor pri mašni daritvi. Sveta maša je bližnjica k meni, Odrešeniku. Kakršen je tvoj odnos do mene, Odrešenika, takšen bo tudi do mašne daritve. Kdor misli, da se odrešuje sam, da torej odrešenja ne potrebuje, se tudi za mašno daritev ne bo zanimal. Zelo resnične so moje besede: Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. Nisem prišel klicat pravičnih, ampak grešnike.
Samo v primeru, da se boš zavedal svoje majhnosti in grešnosti, svoje duhovne nezadostnosti, boš pri mašni daritvi iskal Odrešenika in Zdravnika.


Moj Odrešenik, zahvaljujem se ti, da si odrešil človeštvo. Pri vsaki mašni daritvi in svetem obhajilu mi razodevaš ter podarjaš ljubezen svojega prebodenega, a zdaj poveličanega Srca. Ne dovoli, da bi kdaj pred teboj zaprl svoje sebično srce in se oddaljil od tebe. Naj vedno z veseljem zajemam vodo zveličavne milosti iz studencev tvojega Srca. Pomagaj mi, da se popolnoma spreobrnem. Ozdravi mi vse rane preteklih grehov in me varuj pred prihodnjimi. Z Božjo besedo in evharističnim Kruhom hrani in poživljaj mojo dušo ter jo napolnjuj z veseljem in upanjem.

petek, 10. oktober 2014

Fatimska pobožnost 2014 v ponedeljek, 13. oktobra



Fatimska pobožnost bo v stiški baziliki ob 19.30 z molitvijo rožnega venca, mašno daritvijo, procesijo s kipom fatimske Matere Božje, ki jo bomo spremljali z lučkami in petjem Marijinih litanij ter fatimske pesmi. Na koncu bo pred Najsvetejšim obnovitev posvetitve Najsvetejšima Srcema in blagoslov z Najsvetejšim. Srečanje bo letos še v ponedeljek, 13. oktobra

torek, 7. oktober 2014

VEČ IN BOLJE MOLITI (8) Življenje v Božji navzočnosti


"Nadvse je potreben čist namen, s katerim vaša duša želi ugajati le Bogu, ki vam bo tudi pomagal, da pridete v njegovo bližino. Biti v Božji bližini pa se pravi gledati Boga, kar je največja sreča, dana samo tistim, ki so čistega srca" (sv. Bernard).

"V okolju, ki je protiversko usmerjeno, se da čudovito doživeti Božja navzočnost. Tako sem tudi jaz v vojski vzpostavil izredno oseben in intenziven odnos do Boga. Lahko rečem, da sva takrat z Bogom res veliko kramljala. Vedno sem ga občutil poleg sebe in ta Božja navzočnost mi je dajala smisel v nesmislu in moč v nemoči. Ta Bog ni mrtev, ampak živi. Kadar se človek počuti zapuščen, ogoljufan in razočaran, takrat mu je Bog najbližji" (bogoslovec).
Edwin Moses, temnopolti ameriški tekač na 400 metrov z ovirami in svetovni rekorder na tej razdalji, je rekel o veri: "Vera je najpomembnejša stvar v človekovem življenju. Meni pomeni vera tudi psihično gotovost, da nisem osamljen. Bog je v vsakem trenutku z menoj. In zato sem močan. Skoraj vsi moji prijatelji z atletske steze so prepričani verniki. Sebastian Coe na primer pred odhodom na start vselej moli ..."
           
Da se zavemo Božje navzočnosti, imamo več poti. Ena je v tem, da si prikličemo v zavest, da je Bog navzoč povsod, zato tudi poleg nas. Še več, je celo v nas, v našem srcu. Treba je, da obujamo vero v njegovo navzočnost. Kako bistveno boljša bi bila naša molitev, če bi pred njo obudili živo zavest, da je troedini Bog, če smo v posvečujoči milosti, še posebej v našem srcu!
Ko posebej molimo h Kristusu, si ga lahko predstavljamo, kako je navzoč v nebesih na Očetovi desnici. Od tam gleda na nas in nas ljubi. Z njim se lahko vsak trenutek pogovarjamo. Smemo si ga predstavljati, da je v svoji človeški naravi poleg nas in z nami kot naš prijatelj. Tako se je z Jezusom pogovarjala tudi sv. Terezija Velika in mnogi drugi svetniki.
Potrebno bi bilo, da bi se večkrat spomnili na Božjo navzočnost in dejavnost. Bog nam je bolj blizu kakor mi sami sebi. Tako se z njim lahko pogovarjamo, kadar koli hočemo. Vedno ga lahko nagovorimo, vedno mu lahko rečemo Ti. Neki hebrejski filozof pravi: "Molitev se začenja prav v trenutku, ko Bog preneha biti nekdo in postane Ti." Če ne verujemo v Božjo navzočnost, molitev sploh ni možna. Tako je zavedanje Božje navzočnosti naše prvo dejanje pri molitvi. Ni dovolj, da imamo v svoji glavi le zamisel o Bogu. Navzoči Bog se zame zanima, me ima rad, mi hoče dobro. Ko se postavim v Božjo navzočnost, sem pripravljen Boga poslušati in se ga s ponižno ljubeznijo oklepati. To velja še posebej, ko poslušam ali berem Sveto pismo, ki je zame posebna Božja govorica.

An

ponedeljek, 6. oktober 2014

ČEŠČENJE NAJSVETEJŠIH SRC Vsakodnevno obnavljanje posvetitve in izročitve JMS

Človek je zelo pozabljiv in nestanoviten. To velja tudi za posvetitev in izročitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu. Vsak dan bi se bilo treba spomniti, da smo se po Marijinem Srcu izročili in posvetili Jezusovemu Srcu. Še več: To posvetitev in izročitev naj bi vsak dan takoj zjutraj, pred vsem drugim, obnovili. V ta namen je na razpolago posebna molitev v »Priročniku za posvetitev«, v »Združenju posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu« in drugod. Še bolj primerna pa je posvetitvena molitev, ki jo imamo v omenjenih knjižicah. Lahko pa vzamemo le prve tri odstavke, saj je v njih izraženo bistvo posvetitve in izročitve Najsvetejšima Srcema. Imamo dve obliki: 1) za posameznike in skupine, 2) za družine.
Obnavljanje posvetitve posameznikov in skupin

Večni Oče, v Svetem Duhu se hočem posvetiti in izročiti Jezusovemu in Marijinemu Srcu, da bi bil vedno bolj predan in zvest tvoj otrok.
Mati Marija, jaz, (ime), se danes izročim tvojemu brezmadežnemu Srcu. Sprejmi me v svoje materinsko varstvo in me vodi k svojemu Sinu Jezusu.
Gospod Jezus, po Marijinem brezmadežnem Srcu se posvetim in izročim tvojemu presvetemu Srcu. Upodobi moje srce po svojem Srcu, da boš ti vedno bolj živel v meni. Amen.
Obnavljanje posvetitve družine

Jezus, Marija! Z Jožefom sta živela v nazareški družini, zato vama je ljuba vsaka družina, tudi naša.
Mati Marija, Kraljica družine, naša družina, združena v medsebojni ljubezni, se danes izroči tvojemu brezmadežnemu Srcu. Sprejmi nas v svoje materinsko varstvo in nas vodi k svojemu Sinu Jezusu.
Gospod Jezus, zbrani v tvojem imenu, se po Marijinem brezmadežnem Srcu posvetimo in izročimo tvojemu presvetemu Srcu. Upodobi naša srca po svojem Srcu, da boš ti vedno bolj živel v nas in med nami.

[Družine z mladoletnimi otroki dodajo]: Presveto Srce Jezusovo, brezmadežno Srce Marijino, prav posebno vama posvetimo in izročimo vzgojo otrok. Amen.

nedelja, 5. oktober 2014

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo



Nekateri posamezniki ste zelo vztrajni. V tem mesecu ste prispevali kar sedem zrn. Klasi bodo kmalu zreli. Ko se bo to zgodilo, bomo začeli polniti nove klase. Vsak duhovni prispevek za duhovne poklice je dragocen. Gotovo za duhovne poklice molite tudi drugi. Naj bo naša molitev prežeta z močno vero, upanjem in ljubeznijo ter naj ima tiste značilnosti, ki jih v današnji številki omenja sv. Ludvik Marija Grignion Montfortski. Ni pomembna samo kvantiteta molitve, ampak še bolj kvaliteta. Bog povrni vsem, ki vztrajate na poti molitve za duhovne poklice in vztrajnost poklicanih!

sobota, 4. oktober 2014

Srečanja Bernardove družine v letu 2014

Mesečna srečanja Bernardove družine bodo v Opatovi kapeli stiškega samostana na drugo nedeljo v mesecu ob 14.30: 12. oktobra, 9. novembra in 14. decembra.

petek, 3. oktober 2014

Duhovne prireditve v Stični v letu 2014 - OKTOBER

3. ob 20.00 v cerkvi vigilija za mlade
4. – 5. Skupnost Emanuel
10. – 12. Mlajši redovniki (Korus)
10. – 12. P. Andrej Benda, zakonci z otroki
12. ob 14.30 Bernardova družina
17. – 19. Ciril Čuš, Molivci za duše v vicah
19. ob 14.30 molitve za duše v vicah
24. – 26. Tone Česen, SKAM (John Fridmore)
24. ob 20.00 češčenje Jezusovega in Marijinega Srca
26. – 29. P. Maksimilijan File, ministranti

četrtek, 2. oktober 2014

Iz samostanske kronike

Upokojeni mariborski nadškof msgr. dr. Marjan Turnšek, ki je bil eno leto gost v našem samostanu, je 13. avgusta vodil fatimsko slovesnost, potem pa se je poslovil od nas. Še naprej bo vsako leto za prvi vikend v avgustu vodil duhovne vaje za skupino zakoncev. V času enoletnega bivanja v našem samostanu se je redno vključeval v naše molitve v koru, včasih pa tudi v kakšno praktično delo. Sicer pa je mnogim sestram in tudi naši samostanski skupnosti vodil duhovne vaje, kar ne bi bilo mogoče, če bi upravljal svojo nadškofijo. Delaven in sposoben človek povsod najde svoje mesto.
P. Anton Nadrah je od 17. do 21. avgusta spremljal duhovne vaje za duhovnike v Kančevcih v murskosoboški škofiji z naslovom »Duhovniki po Jezusovem Srcu«. Poleg domačih duhovnikov, načelu s škofom msgr. dr. Petrom Štumpfom, so se duhovnih vaj udeležili posamezni duhovniki iz vseh slovenskih (nad)škofij.

kronist