DOMAČA ZDRAVILA NAVADNA KUMINA

Veliko je starih slovenskih imen za kumino (Carum carvi L.): kumin, bela cemena, kimca, čumna, divji kumen, kimelj, kumen, kumena. Naši predniki so kumino torej veliko uporabljali, tudi danes so njeni plodovi (Carvi fructus) nepogrešljivi na zeljni solati, saj izboljša prebavo, četudi nekaterim okus ni všeč. Šele v srednjem veku pa je kumina postala zdravilna rastlina za želodčne, črevesne in žolčne težave.

Najdemo jo rasti po travnikih, ob potokih, pašnikih in ob robovih poti po vsej Evropi do srednje Azije in severne Afrike. Počasi izginja z naših travnikov, ker se zaradi vedno zgodnejše košnje ne more več zasejati sama. V mnogih deželah srednje Evrope je postala prava redkost. Sodi v družino kobulnic (Apiaceae). Je dvoletna rastlina, v prvem letu požene le listno rozeto, v drugem letu pa cveti, od maja do junija. Beli cvetki so združeni v kobule. Plodovi so zreli junija in julija. Rastlino porežemo, preden popolnoma dozori, jo povežemo v snopiče in obesimo na prepih. Pod šope podložimo papir, da ulovimo plodove, ki med dozorevanjem odpadajo. Ko so zreli, jih omlatimo. Vsa rastlina lepo diši. Kumina ni le zdravilna rastlina proti napenjanju, ampak tudi začimba. Dodajamo jo težko prebavljivi ali mastni hrani za izboljšanje okusa in prebave. Kot začimba izboljša tek.

Plodovi vsebujejo 3 do 7% eteričnega olja, ki je sestavljeno pretežno iz karvona (50 do 60%), limonena (do 45%) in le 1,5% karveola. V plodovih so še maščobno olje, proteini, ogljikovi hidrati, nekaj fenolnih kislin in malo flavonoidov. Kumina odpravlja težave z napenjanjem v trebuhu, lajša krče gladkih mišic, odpravlja vetrove in deluje protimikrobno. Ugotovili so, da je sproščujoč učinek kumine na gladke mišice premo sorazmeren s količino zaužite kumine. Prav tako so ugotovili, da je v kumini steroidna spojina, ki ima protimikrobne učinke in podoben spekter delovanja kot antibiotik ampicilin. Karvon deluje zaviralno na rast nekaterih gliv in zajedalcev, in sicer iz rodov Aspergillus, Epidermatophyton in Trichophyton. Deluje tudi protivnetno, ker zavira dejavnost dveh encimov: 5-lipoksigenaze in cikloksigenaze, in tako zavira nastajanje levkotrienov in prostaglandinov.

V ljudski medicini kumina še poveča izločanje urina, spodbuja delovanje želodca, deluje proti nastajanju ledvičnih kamnov, spodbuja periferni krvni obtok, pospešuje nastajanje mleka pri doječih materah, pospešuje menstruacijo in zmanjšuje krčevite bolečine pri porodnicah.

Nasveti patra Simona Ašiča:

Za spomladansko čiščenje organizma pijemo POSTNI ČAJ, ki vsebuje rastline njivske preslice, liste koprive in breze, cvetove kamilice in plodove kumine.

Za pospeševanje izločanja mleka pri mamicah se pripravi čaj iz plodov janeža, kumine, komarčka, lahko dodamo tudi liste majarona, rastline sporiša ter plodove šipka. Kasneje, za zaustavitev dojenja, naj mamice pijemo čaj iz listov žajblja.

Za izboljšanje apetita in pri pomanjkanju želodčnih sokov, ko občutimo, kot da bi imeli »kepo v želodcu«, pijemo čaj ZA DOBER TEK.

Porodne bolečine blaži kuminov čaj.

Pri prebavnih motnjah pijemo čaj iz čajne mešanice, ki vsebuje plodove kumine, janeža, cvetove kamilice, liste poprove mete in korenine baldrijana. Žličko mešanice prelijemo s skodelico vode in pustimo, da se čaj ohladi. Pijemo 1 do 2 skodelici dnevno pred jedjo.

Kumina je koristna zdravilna rastlina in začimba. Vedno jo imejmo doma na zalogi.

Barbara Kozan, mag. farm.

 

Molimo za pokojne člane BD

Tone Nose, ž. Stična

VALERIJINE VRSTICE Srečanje slovenskega župnika s starši fatimskih otrok

Septembra 1956 se je župnik Stanko Zorko iz Rojana pri Trstu priključil skupini italijanskih romarjev, ki so obiskali Fatimo. Za Slovence tostran železne zavese je bilo takrat tako romanje nepredstavljivo. Seveda je opisal vsa splošno znana dejstva o fatimskih dogodkih, zabeležil pa je tudi srečanje s takrat še živimi starši fatimskih otrok. »Nekako sredi vasi je dom Francka in Jacinte. Pred hišo je majhno dvorišče, posuto z borovimi iglicami. Dvorišče loči zid od ceste. Na dvorišču smo našli starše. Mati je sedela na bolniškem vozičku, ker ji spodnji del telesa nič ne služi. Postave je precej visoke, oči ima žive, a mirne. Zraven nje je stal oče, srednje velik, suh, pokrit z značilno črno čepico. Prijazno sta nas pozdravila. Mati je duhovnikom poljubila roko. Oče je nato živahno pripovedoval zgodovino. Hiša je preprosta, nizka, temna, morda zakajena. Takoj sem opazil, da živi družina zelo skromno, če ne naravnost revno. Tudi obleka je slaba, zakrpana. Številni obiskovalci pustijo staršem mnogo darov, a obdržijo zase le to, kar je potrebno za vsakdanji kruh, vse preostalo darujejo svetišču. V tem sem videl velik dokaz za resničnost fatimskih dogodkov. Ob odhodu mi je mati ponovno poljubila roko. Oče se je nekoliko razjezil nad radovednimi romarji, ki so stopili brez dovoljenja v hišo. Zelo neprijetno mora biti za starše, ker jih vsak dan nadlegujejo. «

Katoliški glas, 1956, št.41.

Zapisala Valerija Ravbar

 

VALERIJINE VRSTICE Spravna procesija leta 1943 v Stični

Marija nas je v Fatimi prosila, da se posvetimo Njenemu Brezmadežnemu Srcu ter opravljamo prve sobote njej v čast. Papež Pij XII. je 31. oktobra 1942 posvetil katoliško Cerkev in vesoljni svet brezmadežnemu Srcu Marijinemu z besedami: »Tebi, Tvojemu brezmadežnemu Srcu, se v tej usodni uri človeške zgodovine izročimo in posvetimo.« Za njim so se pričele posvečevati posamezne škofije po vsem svetu. Tako je tudi ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman že pozimi 1943 s pobožnostjo prvih sobot povabil svoje vernike, da bi s posvetitvijo Marijinemu Srcu izpolnili njeno vabilo iz Fatime. To se je zgodilo v nedeljo, 30. Maja 1943, v soboto pred tem pa so se na posvetitev pripravili s posebno spravno in spokorno procesijo od stolnice do rakovniške cerkve. Ljubljanski zgled so posnemale mnoge župnije po deželi, tudi stiška.

Procesije so se vile proti Stični od treh podružnic: draške, črnelske in metnajske. Ni pa bilo pristavske, čeprav je bil sv. Lambert leta 1938 iz šentviške prestavljen v stiško faro. Verjetno so se prebivalci tistih najbolj oddaljenih hribovskih vasi pridružili Metnajcem. Časopis Slovenec je poročal takole: « Iz Drage je nosil križ sivolasi gospod opat, mož preskušen v težkem delu in trpljenju. Pot ga je oblival, videlo se je, da mu roke omahujejo, a do konca je prinesel križ. Več tisočglava procesija je napolnila veličastno baziliko do zadnjega kotička« in nato prisluhnila nagovoru opata Kostelca. Naslednji dan je bila bogato okrašena stiška bazilika spet nabito polna. Verniki so se množično posvetili Mariji in jo prosili, da bi jim pomagala preživeti strahote vojne. Ljudi, ki bi se tega spominjali, ni več dosti med nami.

Letos je 80 let od tega dogodka.

Valerija Ravbar

 

VALERIJINE VRSTICE Marija Pomočnica kristjanov na Zaplazu

Zgodba o čudodelnem Marijinem kipu na Zaplazu je podobna mnogim drugim zgodbam o nastanku božjih poti. Kip, ki ga je v goščavi našel kmet, je sprva varovalo le zavetišče iz vejevja, pozneje pa kapelice, ki so jih, zaradi nasprotovanja oblasti, vedno znova podirali. Preden so prišli do prve cerkve ali bolje cerkvice, se je čudodelni kip nekje izgubil. Pa so po njegovi podobi naredili drugega, seveda malce večjega, in ga odeli v svileno oblačilo. Toda na Zaplaz je prihajalo čedalje več romarjev in tako so se pojavile potrebe po večji božji hiši. Leta 1917 je bila blagoslovljena nova cerkev. Stari kip Marije z Jezuščkom se je zdel za novi glavni oltar preveč neznaten, pa so na Tirolskem naročili bolj imenitnega. Zato so stari kip premestili v stransko kapelo. Seveda so ga močno polepšali, ga pobarvali in pozlatili ter odstranili svileno ogrinjalo. Šele leta 2017 so zanj naredili tudi nov oltar. Vidimo ga lahko na letošnji naslovnici glasila VMŠ. Pa še nekaj: tako stari kot novi kip predstavljata Marijo Pomočnico kristjanov, ki goduje 24. maja v spomin na pomoč, ki jo je Marija izkazala kristjanom v bojih s Turki in Napoleonom. Toda 'žegnanje' praznujejo na Zaplazu o Velikem Šmarnu.

Valerija Ravbar

 

V bunkerju »Ljubljana« (17)

Naslednji dan, 16. avgusta 1936, je bila nedelja. Ko se je začelo daniti, je na raznih koncih Stične zadonela mogočna budnica domače godbe na pihala. Tudi višenjska godba je ves čas sodelovala in se trudila, da bi povzdignila slovesnost.

Cerkev je bila polna že ob šesti uri zjutraj. Maševal je mariborski škof dr. Jožef Tomažič. V nagovoru je skušal ljudem položiti na srce hvaležnost za dar vere. Po zgledu škofa Slomška jim je razložil, da je sveta vera največji dar, ki ga lahko človek v življenju prejme. Toda če jo izgubi, je izgubil največ, kar je mogoče. Hrabril je ljudi, naj vero ohranijo trdno zasidrano v srcu.

Ob osmi uri so se začela stanovska zborovanja. Fantje, možje, dekleta in žene so se zbrali vsak na svojem mestu. Razmišljali so o poslanstvu, ki ga ima vsak stan posebej. Med njimi je bilo veliko navdušenje. Čutili so, kako nekaj velikega je, imeti v srcu živo vero. S ponosom so razmišljali o slovenskem narodu, ki se je že tako zgodaj povzpel med kulturne evropske narode, katerih kulturo je oplemenitila vera v Kristusa. Do izraza je prišla tudi hvaležnost za stiške menihe, ki so bili med prvimi blagovestniki na slovenski zemlji. Učili so ljudi ljubiti Kristusa. Pomagali so jim v okolici na razne načine. Učili so jih umnega kmetovanja. Pomagali so jim krčiti gozdove in pridobivati rodovitna polja. Oskrbovali so jih z novimi vrstami žit in sadja, ki so jih prinesli iz daljnih krajev zahodne Evrope. Toda še bolj velja poudariti, da so bili tudi zatočišče v stiskah. V času, ko so Turki pobijali, požigali in uničevali slovenske domove, so menihi odprli vrata samostana in dajali ljudem zatočišče pred divjimi janičarji. Kadar je v družino udarila bolezen, so bili v samostanu pripravljeni dati zdravila in nasvete, da so bolezen čim prej premagali. Marsikateri bister fantič iz domačih krajev se je v samostanu naučil brati in pisati. Tisti bolj zavzeti pa so lahko šolanje nadaljevali in se pridružili samostanski družini. Ne nazadnje pa je veljala največja hvaležnost menihom, da so ljudi učili bogoljubnega življenja. Bili so jim zgled požrtvovalnega dela in ljubezni do Boga.

Stiška praznovanja so še posebno povzdignili visoki državni predstavniki. Veliko veselje je naredila navzočnost ministra za notranje zadeve dr. Antona Korošca. Bil je duhovnik, ki je svoje življenje posvetil službi ljudem v politiki. Prišel je tudi ban dr. Marko Natlačen. Poleg njih so prišli najvišji predstavniki vojaštva, mesta Ljubljane, zastopniki ljubljanske univerze in mnogi drugi odličniki.

Slovesno sveto mašo je daroval škof Jeglič. Na prostem so postavili oltar, za njim pa visok križ. Ob njem so bili škofje, opati in drugi duhovniki. Pri sveti maši je v slovesnem govoru ljudi nagovoril škof dr. Gregorij Rožman. Poudaril je, da je Kristus ustanovil Cerkev za vse ljudi. Vsi narodi naj bi se ji pridružili in tako našli pot do zveličanja.

Govorili so še drugi duhovniki in škofje. Tudi opat Avguštin Kostelec je pozdravil vse navzoče in se vsem zahvalil, da so pomagali oblikovati tako čudovito praznovanje.

Prebrali so še mnoge druge čestitke, ki so prispele. Škof Rožman je predlagal, da bi poslali pozdravni telegram papežu Piju XI. in kralju Petru II. Ljudje so predlog z navdušenjem sprejeli.

Ob koncu vseh govorov in pozdravov je škof Rožman slovesno prebral posebno apostolsko pismo papeža Pija XI. V njem je papež ob tako veliki slovesnosti stiško cerkev povzdignil v baziliko. To visoko odlikovanje je prineslo stiški cerkvi možnost, da romarji prejmejo odpustek tako kot v kateri koli rimski patriarški baziliki. Ko je bila papeška listina prebrana, je ljudi zajelo nepopisno veselje. Na okoliških pobočjih so se oglasili možnarji, ki so grmeli nad slovesno množico.

Po tej glavni slovesnosti so nekateri udeleženci začeli zapuščati slavnostno prizorišče. Veliko pa jih je še ostalo na popoldanskem delu. Pred izpostavljenim Najsvetejšim je ostalo še okoli šest tisoč ljudi. Peli so pesmi v čast sv. Rešnjemu telesu. Na koncu so bile še pete litanije z blagoslovom.

Po tem dejanju so se še zadnje množice začele pomikati proti stiški železniški postaji v Ivančni Gorici. Časopisi so obširno poročali o vsem dogajanju v Stični. Posebno obširna poročila je objavil Slovenec in jih obogatil z mnogimi fotografijami z dogajanja. Povsod so poudarjali, da je bil to velik dogodek za ves slovenski narod. Zelo so bili navdušeni tudi nad izjemno dobro organizacijo praznovanja. Vse je potekalo mirno in urejeno. Med praznovanjem ni prišlo do nikakršnih izgredov. Ta praznik je gotovo utrdil vero v vseh navzočih in tudi njihovih domačih. Vsak, ki se je praznovanja udeležil, je nosil v srcu živ spomin na nepozabni dogodek.

Toda življenje ni samo praznovanje. Večji del je vsakdanji delovni dan. Po praznovanju je bilo treba vse pospraviti. Tudi tega je bilo veliko, saj je bil samostan ob tako velikem dogodku kakor na glavo postavljen.

Meniško življenje stiškega samostana se je počasi začelo vračati v svoj vsakdanji tir. Menihi so si malo oddahnili od vsega. Tudi zanje je bilo veliko breme. Marsikaj je bilo treba pripraviti, narediti, organizirati. Pogosto ni bilo časa, da bi se pripravili, našli sodelavce. Treba je bilo narediti takoj in kolikor mogoče dobro.

Opat Avguštin je bil s praznovanjem več kot zadovoljen. V kapitlju se je vsem sobratom zahvalil za vse, kar so v teh dneh naredili za tako čudovito praznovanje. Tudi vsem župljanom se je pri nedeljski maši sam osebno zahvalil. Dejal jim je, da so tudi oni nosili velik del pri pripravi praznovanja. Pomagali so pri okrasitvi prizorišča in sodelovali pri vseh organizacijskih dejavnostih. Na vse je klical Božji blagoslov in jim še posebej obljubil svojo osebno molitev in molitev vse samostanske družine.

Ob večerih, ko so menihi končali dan, je zopet dolgo ostajal v cerkvi. Z veseljem jo je imenoval bazilika. Zavedal se je, da lahko odslej prejme tudi odpustek, kadar moli v baziliki po papeževem namenu in izpolni vse predpisane pogoje. Ta dar svetega očeta se mu je zdel neverjetno velika duhovna obogatitev stiške Božje hiše. Skušal je ta duhovni dar čim bolj izrabiti.

Veselil se je vsega praznovanja, ki je potekalo v Stični v pretekih mesecih. Nekoliko mu je zraslo prepričanje v pokončnost in vernost slovenskega naroda. Imel je občutek, da je slovenski narod zrel in pošten. Upal je, da ga lovke ruskega komunizma ne bodo mogle ujeti v smrtonosen poljub. Videl je navdušenje za Božjo stvar. Opazoval je vse navzoče, ki so z velikim zanimanjem spremljali vse govore in drugo dogajanje. Da, udeležba pri praznovanju je presegla njegovo pričakovanje. Razdelili so veliko število svetih obhajil. Tudi spovedovanja je bilo veliko. Domači patri in drugi duhovniki so pogosto cele dneve presedeli v spovednicah in podeljevali zakrament Božjega usmiljenja. Vse to kaže, da je slovenski narod v globini svojega srca zdrav in trden.

Toda v kotičku srca mu je ostajala zla slutnja, da mogoče ni vse tako svetlo, kot se na prvi pogled zdi. Misel se mu je povrnila daleč nazaj, v Kristusove čase. Tudi Jezusa so obdajali ljudje, ki so z navdušenjem poslušali Njegove besede. Vzklikali so mu »Hozana na višavah!« in »Pozdravljen, judovski kralj!« A ista množica je teden dni pozneje s strašno jezo kričala »Križaj ga, križan naj bo!«

Da, človeško srce je pogosto nestanovitno. Danes se navdušuje nad tem, jutri že lahko nad čim popolnoma drugačnim. Toda kako pomagati ljudem, da bi ostali stanovitni? Veliko pomeni praznovanje, ko ljudje začutijo, da jih je veliko, da niso sami. Toda potrebno je več kot samo praznovanje. Vsak dan je treba biti zvest Gospodu. Posebno dragocena je zvestoba v malem. Saj je Jezus tako zelo poudaril, da je do konca zvest samo tisti, ki zna biti zvest v najmanjših rečeh.

p. Branko Petauer

Misli sv. Bernarda Ponižnost in pričakovanje pohvale

Če pričakuješ pohvalo zaradi svoje ponižnosti, nimaš te kreposti, ampak njeno nasprotje. Kdor je zares ponižen, hoče veljati za neznatnega in ne želi, da bi ljudje govorili o njegovi ponižnosti. Veselí se, kadar ga zaničujejo, in je le toliko ponosen, da zaničuje hvalo. Kaj je bolj pokvarjenega in nesramnega, kakor če izpoved, ki je varuhinja ponižnosti, služi napuhu, ko bi človek želel veljati za toliko boljšega, kolikor slabšega se dela?

To je zares čudna bahavost, ko ne moreš doseči svetniškega ugleda, če se ne pokažeš kot hudodelec. Takšno izpovedovanje, ki ima le videz ponižnosti, ne pa njene kreposti, ne zasluži usmiljenja, ampak izziva jezo (16,10). Če človek pričakuje hvalo od ljudi, nima zasluženja pri Bogu. Vso modrost in vso krepost, kolikor ju utegneš imeti, pripiši Kristusu, ki je Božja moč, Božja modrost (1 Kor 1,24).

Ne želi si pohvale v tem življenju, saj kradeš Bogu vsako čast, za katero nisi njemu hvaležen. Od kod ti prihaja slava, gnili prah, od kod? Iz svetega življenja? Posvečuje samo Duh, in sicer ne tvoj duh, ampak Božji. In če se bleščiš s čudeži in znamenji, jih izvršuje Božja moč, četudi po tvojih rokah. Ali, če ti ploska množica, ker si dobro izrazil kakšno dobro misel. Usta in modrost ti je dal Kristus (13,7).

Angel varuh, moj prijatelj (Po napevu: Oče večni v visokosti)

Angel varuh, moj prijatelj,

Bog te zame je izbral.

Moj si varuh, pokazatelj,

da bom Jezusu vse dal.

 

Z mano hodiš, moj sopotnik,

kamor koli vsak dan grem.

Velik zame si dobrotnik,

skrit človeškim si očem.

 

Varuh moj si vse življenje,

naj bedim, ponoči spim.

S smrtjo boš vodnik v življenje,

kjer le v Bogu zaživim.

Marija Kovačič