Naslednji dan, 16. avgusta 1936, je bila nedelja. Ko se je začelo daniti, je na raznih koncih Stične zadonela mogočna budnica domače godbe na pihala. Tudi višenjska godba je ves čas sodelovala in se trudila, da bi povzdignila slovesnost.
Cerkev je bila polna že ob šesti uri zjutraj. Maševal je mariborski škof dr. Jožef Tomažič. V nagovoru je skušal ljudem položiti na srce hvaležnost za dar vere. Po zgledu škofa Slomška jim je razložil, da je sveta vera največji dar, ki ga lahko človek v življenju prejme. Toda če jo izgubi, je izgubil največ, kar je mogoče. Hrabril je ljudi, naj vero ohranijo trdno zasidrano v srcu.
Ob osmi uri so se začela stanovska zborovanja. Fantje, možje, dekleta in žene so se zbrali vsak na svojem mestu. Razmišljali so o poslanstvu, ki ga ima vsak stan posebej. Med njimi je bilo veliko navdušenje. Čutili so, kako nekaj velikega je, imeti v srcu živo vero. S ponosom so razmišljali o slovenskem narodu, ki se je že tako zgodaj povzpel med kulturne evropske narode, katerih kulturo je oplemenitila vera v Kristusa. Do izraza je prišla tudi hvaležnost za stiške menihe, ki so bili med prvimi blagovestniki na slovenski zemlji. Učili so ljudi ljubiti Kristusa. Pomagali so jim v okolici na razne načine. Učili so jih umnega kmetovanja. Pomagali so jim krčiti gozdove in pridobivati rodovitna polja. Oskrbovali so jih z novimi vrstami žit in sadja, ki so jih prinesli iz daljnih krajev zahodne Evrope. Toda še bolj velja poudariti, da so bili tudi zatočišče v stiskah. V času, ko so Turki pobijali, požigali in uničevali slovenske domove, so menihi odprli vrata samostana in dajali ljudem zatočišče pred divjimi janičarji. Kadar je v družino udarila bolezen, so bili v samostanu pripravljeni dati zdravila in nasvete, da so bolezen čim prej premagali. Marsikateri bister fantič iz domačih krajev se je v samostanu naučil brati in pisati. Tisti bolj zavzeti pa so lahko šolanje nadaljevali in se pridružili samostanski družini. Ne nazadnje pa je veljala največja hvaležnost menihom, da so ljudi učili bogoljubnega življenja. Bili so jim zgled požrtvovalnega dela in ljubezni do Boga.
Stiška praznovanja so še posebno povzdignili visoki državni predstavniki. Veliko veselje je naredila navzočnost ministra za notranje zadeve dr. Antona Korošca. Bil je duhovnik, ki je svoje življenje posvetil službi ljudem v politiki. Prišel je tudi ban dr. Marko Natlačen. Poleg njih so prišli najvišji predstavniki vojaštva, mesta Ljubljane, zastopniki ljubljanske univerze in mnogi drugi odličniki.
Slovesno sveto mašo je daroval škof Jeglič. Na prostem so postavili oltar, za njim pa visok križ. Ob njem so bili škofje, opati in drugi duhovniki. Pri sveti maši je v slovesnem govoru ljudi nagovoril škof dr. Gregorij Rožman. Poudaril je, da je Kristus ustanovil Cerkev za vse ljudi. Vsi narodi naj bi se ji pridružili in tako našli pot do zveličanja.
Govorili so še drugi duhovniki in škofje. Tudi opat Avguštin Kostelec je pozdravil vse navzoče in se vsem zahvalil, da so pomagali oblikovati tako čudovito praznovanje.
Prebrali so še mnoge druge čestitke, ki so prispele. Škof Rožman je predlagal, da bi poslali pozdravni telegram papežu Piju XI. in kralju Petru II. Ljudje so predlog z navdušenjem sprejeli.
Ob koncu vseh govorov in pozdravov je škof Rožman slovesno prebral posebno apostolsko pismo papeža Pija XI. V njem je papež ob tako veliki slovesnosti stiško cerkev povzdignil v baziliko. To visoko odlikovanje je prineslo stiški cerkvi možnost, da romarji prejmejo odpustek tako kot v kateri koli rimski patriarški baziliki. Ko je bila papeška listina prebrana, je ljudi zajelo nepopisno veselje. Na okoliških pobočjih so se oglasili možnarji, ki so grmeli nad slovesno množico.
Po tej glavni slovesnosti so nekateri udeleženci začeli zapuščati slavnostno prizorišče. Veliko pa jih je še ostalo na popoldanskem delu. Pred izpostavljenim Najsvetejšim je ostalo še okoli šest tisoč ljudi. Peli so pesmi v čast sv. Rešnjemu telesu. Na koncu so bile še pete litanije z blagoslovom.
Po tem dejanju so se še zadnje množice začele pomikati proti stiški železniški postaji v Ivančni Gorici. Časopisi so obširno poročali o vsem dogajanju v Stični. Posebno obširna poročila je objavil Slovenec in jih obogatil z mnogimi fotografijami z dogajanja. Povsod so poudarjali, da je bil to velik dogodek za ves slovenski narod. Zelo so bili navdušeni tudi nad izjemno dobro organizacijo praznovanja. Vse je potekalo mirno in urejeno. Med praznovanjem ni prišlo do nikakršnih izgredov. Ta praznik je gotovo utrdil vero v vseh navzočih in tudi njihovih domačih. Vsak, ki se je praznovanja udeležil, je nosil v srcu živ spomin na nepozabni dogodek.
Toda življenje ni samo praznovanje. Večji del je vsakdanji delovni dan. Po praznovanju je bilo treba vse pospraviti. Tudi tega je bilo veliko, saj je bil samostan ob tako velikem dogodku kakor na glavo postavljen.
Meniško življenje stiškega samostana se je počasi začelo vračati v svoj vsakdanji tir. Menihi so si malo oddahnili od vsega. Tudi zanje je bilo veliko breme. Marsikaj je bilo treba pripraviti, narediti, organizirati. Pogosto ni bilo časa, da bi se pripravili, našli sodelavce. Treba je bilo narediti takoj in kolikor mogoče dobro.
Opat Avguštin je bil s praznovanjem več kot zadovoljen. V kapitlju se je vsem sobratom zahvalil za vse, kar so v teh dneh naredili za tako čudovito praznovanje. Tudi vsem župljanom se je pri nedeljski maši sam osebno zahvalil. Dejal jim je, da so tudi oni nosili velik del pri pripravi praznovanja. Pomagali so pri okrasitvi prizorišča in sodelovali pri vseh organizacijskih dejavnostih. Na vse je klical Božji blagoslov in jim še posebej obljubil svojo osebno molitev in molitev vse samostanske družine.
Ob večerih, ko so menihi končali dan, je zopet dolgo ostajal v cerkvi. Z veseljem jo je imenoval bazilika. Zavedal se je, da lahko odslej prejme tudi odpustek, kadar moli v baziliki po papeževem namenu in izpolni vse predpisane pogoje. Ta dar svetega očeta se mu je zdel neverjetno velika duhovna obogatitev stiške Božje hiše. Skušal je ta duhovni dar čim bolj izrabiti.
Veselil se je vsega praznovanja, ki je potekalo v Stični v pretekih mesecih. Nekoliko mu je zraslo prepričanje v pokončnost in vernost slovenskega naroda. Imel je občutek, da je slovenski narod zrel in pošten. Upal je, da ga lovke ruskega komunizma ne bodo mogle ujeti v smrtonosen poljub. Videl je navdušenje za Božjo stvar. Opazoval je vse navzoče, ki so z velikim zanimanjem spremljali vse govore in drugo dogajanje. Da, udeležba pri praznovanju je presegla njegovo pričakovanje. Razdelili so veliko število svetih obhajil. Tudi spovedovanja je bilo veliko. Domači patri in drugi duhovniki so pogosto cele dneve presedeli v spovednicah in podeljevali zakrament Božjega usmiljenja. Vse to kaže, da je slovenski narod v globini svojega srca zdrav in trden.
Toda v kotičku srca mu je ostajala zla slutnja, da mogoče ni vse tako svetlo, kot se na prvi pogled zdi. Misel se mu je povrnila daleč nazaj, v Kristusove čase. Tudi Jezusa so obdajali ljudje, ki so z navdušenjem poslušali Njegove besede. Vzklikali so mu »Hozana na višavah!« in »Pozdravljen, judovski kralj!« A ista množica je teden dni pozneje s strašno jezo kričala »Križaj ga, križan naj bo!«
Da, človeško srce je pogosto nestanovitno. Danes se navdušuje nad tem, jutri že lahko nad čim popolnoma drugačnim. Toda kako pomagati ljudem, da bi ostali stanovitni? Veliko pomeni praznovanje, ko ljudje začutijo, da jih je veliko, da niso sami. Toda potrebno je več kot samo praznovanje. Vsak dan je treba biti zvest Gospodu. Posebno dragocena je zvestoba v malem. Saj je Jezus tako zelo poudaril, da je do konca zvest samo tisti, ki zna biti zvest v najmanjših rečeh.
p. Branko Petauer
Ni komentarjev:
Objavite komentar