Septembra 1956 se je župnik Stanko Zorko iz Rojana pri Trstu priključil skupini italijanskih romarjev, ki so obiskali Fatimo. Za Slovence tostran železne zavese je bilo takrat tako romanje nepredstavljivo. Seveda je opisal vsa splošno znana dejstva o fatimskih dogodkih, zabeležil pa je tudi srečanje s takrat še živimi starši fatimskih otrok. »Nekako sredi vasi je dom Francka in Jacinte. Pred hišo je majhno dvorišče, posuto z borovimi iglicami. Dvorišče loči zid od ceste. Na dvorišču smo našli starše. Mati je sedela na bolniškem vozičku, ker ji spodnji del telesa nič ne služi. Postave je precej visoke, oči ima žive, a mirne. Zraven nje je stal oče, srednje velik, suh, pokrit z značilno črno čepico. Prijazno sta nas pozdravila. Mati je duhovnikom poljubila roko. Oče je nato živahno pripovedoval zgodovino. Hiša je preprosta, nizka, temna, morda zakajena. Takoj sem opazil, da živi družina zelo skromno, če ne naravnost revno. Tudi obleka je slaba, zakrpana. Številni obiskovalci pustijo staršem mnogo darov, a obdržijo zase le to, kar je potrebno za vsakdanji kruh, vse preostalo darujejo svetišču. V tem sem videl velik dokaz za resničnost fatimskih dogodkov. Ob odhodu mi je mati ponovno poljubila roko. Oče se je nekoliko razjezil nad radovednimi romarji, ki so stopili brez dovoljenja v hišo. Zelo neprijetno mora biti za starše, ker jih vsak dan nadlegujejo. «
Katoliški glas, 1956, št.41.
Zapisala Valerija Ravbar
Ni komentarjev:
Objavite komentar