Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

sreda, 12. maj 2021

ŽIVLJENJE IZ POSVETITVE JMS SRCE JEZUSOVO NAŠE UPANJE (4) Češčenje Srca Jezusovega v evharistiji

Papež Pij XII. uči, da je češčenje Srca Jezusovega tesno povezano z evharistijo: »Goreča pobožnost do Srca Jezusovega bo brez dvoma krepila in pospeševala še prav posebno češčenje svetega križa in ljubezen do presvete evharistije … Tudi ne bomo mogli z lahkoto spoznati tiste silne ljubezni, ki je spodbujala Kristusa, da nam je dal sam sebe v duhovno hrano, če ne bomo posebej gojili pobožnosti do evharističnega Srca Jezusovega. Češčenje evharističnega Srca Jezusovega se namreč, da govorimo z besedami našega prednika srečnega spomina Leona XIII., nanaša prav na 'dejanje najvišje ljubezni, s katerim je naš Odrešenik izlil vse bogastvo svojega Srca. Da bi ostal pri nas do konca vekov, je ustanovil Božjega češčenja vredni zakrament evharistije.« Saj (po besedah sv. Alberta Velikega) »evharistija, ki nam jo je naklonil s toliko ljubeznijo svojega Srca, ni najmanjši del njegovega Srca'« (št. 71).

 

Papež Pavel VI. (+ 1978) v apostolskem pismu o Presvetem Srcu Jezusovem (Investigabiles divitias Christi) povezuje češčenje Presvetega Srca Jezusovega s sveto evharistijo, z njenim daritvenim značajem, s sv. obhajilom in s češčenjem Najsvetejšega. To pismo je izšlo 6. februarja 1965 ob 200-letnici uvedbe praznika Presvetega Srca Jezusovega za Poljsko in rimsko nadbratovščino Srca Jezusovega.

Papež pravi: »Predvsem pa želimo, da se Presvetemu Srcu Jezusovemu, čigar najslavnejši dar je presveta evharistija, izkazuje večje češčenje s prejemanjem tega vzvišenega zakramenta. Pri evharistični daritvi se namreč daruje in prejema isti naš Odrešenik, 'ki vedno živi, da prosi za nas' (Heb 7,25), čigar srce je bilo prebodeno z vojakovo sulico in je izlilo val dragocene krvi in vode na človeški rod. Poleg tega na tem vzvišenem vrhuncu in tako rekoč središču vseh zakramentov okušamo duhovno sladkost na njenem izviru. Obhaja se spomin tiste izredne ljubezni, ki jo je Kristus pokazal v svojem trpljenju. Zato je potrebno – če uporabimo besede sv. Janeza Damaščana – da stopimo k njemu z gorečim hrepenenjem, da se ogenj našega hrepenenja navzame razžarjenosti oglja, sežge naše grehe in razsvetli srca in da se v tem dotiku z Božjim ognjem razvnamemo in pobožanstvimo.«

Papež Pavel VI. v omenjenem pismu pravi: To češčenje je »v tem, da Jezusa Kristusa pravilno častimo in mu zadoščujemo ter sloni največ na vzvišeni skrivnosti presvetega Rešnjega Telesa«.

Sv. oče Janez Pavel II. (+ 2005) v pismu 11. julija 2000 uči, da je pobožnost do Srca Jezusovega v vseh svojih oblikah globoko evharistična in se poglablja ob adoraciji.

Srce Jezusovo se je najbolj razodelo na Kalvariji. S pomočjo mašne daritve kalvarijska daritev traja skozi vse čase, z njo pa se nam tudi Srce Jezusovo na vsakem oltarju najbolj približa. Tako sta oltar in tabernakelj dve znamenji navzočnosti Presvetega Srca Jezusovega, ki je živi in pravi Bog in človek med nami. Za nas se daruje, v naše srce prihaja, med nami za vedno ostaja.

p. Anton

 

torek, 11. maj 2021

ZA ZIDOVI SAMOSTANA Šmarnica za Marijo

Pred nami je mesec maj, Marijin mesec, mesec naše duhovne matere, zato tudi naš mesec. Vsak se lahko vpraša, kaj mu pomeni Devica Marija. Ali smo dehteča šmarnica za našo duhovno Mater, da bi bili očarljiva vrtnica za Jezusa. Ne samo v maju in ne samo v juniju. Poznamo nežne cvetlice, s katerimi krasimo Marijine kipe in slike, poslušamo ali beremo šmarnično branje. A tu gre za več: postati šmarnica za Marijo. Posebno prisrčno smo povezani z Marijo, če živimo iz posvetitve njenemu brezmadežnemu Srcu in po njem presvetemu Jezusovemu Srcu. Bistvo posvetitve Marijinemu brezmadežnemu Srcu in po njem presvetemu Jezusovemu Srcu je v zavestni obnovitvi in poglobitvi krstne posvetitve Bogu. Zavestno in popolnoma se odpovemo grehu, zapeljivosti zla in hudemu duhu ter se v veri nepreklicno podarimo Marijinemu brezmadežnemu Srcu in po njem presvetemu Jezusovemu Srcu.

Posvetitev Marijinemu brezmadežnemu Srcu, če v moči Svetega Duha iz nje živimo, je najodličnejše dejanje ljubezni do naše duhovne Matere. To je naš odgovor na poprejšnjo Božjo in Marijino ljubezen do nas. Božja ljubezen se je najbolj nazorno razodela na Kalvariji v prebodenem Jezusovem Srcu. Marijina ljubezen je dosegla svoj vrh prav tako na Kalvariji, ob sotrpljenju in sočustvovanju s Sinom, ko je meč bolečin presunil njeno Srce.

Posvečuje pravzaprav Bog, vendar ne brez našega sodelovanja. Posebno obliko sodelovanja izrazimo, ko rečemo: »Ta mati se je popolnoma posvetila svoji družini; zdravnik se je popolnoma posvetil bolnikom; duhovnik se je popolnoma posvetil svojim vernikom.«

Marija je najboljši zgled popolne posvetitve Bogu. Izpovedala jo je z besedami: »Glej, dekla sem Gospodova, zgôdi se mi po tvoji besedi!« (Lk 1,38). To posvetitev je iz ljubezni do Boga in ljudi uresničevala vse svoje življenje. Daritev in posvetitev predstavljata celostno odpoved in popolno predanost. Gre za naše srce in njegovo temeljno naravnanost in odločitev, ki kljub ovinkom v našem življenju vedno traja. Za duhovnika in vsakega kristjana velja, kar je zapisal duhovnik in pesnik Simon Gregorčič v pesmi Daritev: »Daritev bodi ti življenje célo: oltar najlepši je - srca oltar.« Gre za spremenitev svojega življenja od sebičnosti v služenje Bogu in bližnjemu. To ni mogoče drugače kakor s spremenitvijo našega srca. Za to spremembo je pristojen samo Bog, toda ne brez našega sodelovanja. Prerok Ezekiel posreduje Božje besede: »Dam vam novo srce in novega duha denem v vašo notranjost. Odstranim kamnito srce iz vašega mesa in vam dam meseno srce« (Ezk 36,26). To je: poslušno, odzivno srce, oblikovano po Svetem Duhu. Takšno je bilo Marijino Srce. Jezus stoji pred vrati našega srca in trka. Treba je slišati njegov glas in odpreti, sicer bo šel mimo (prim. Raz 3,20). Naj nam pomaga Mati Marija.

Posvetitev Mariji je dokončna in nepreklicna podaritev njej in po njej Bogu, ki je v vsakem pogledu vedno naš končni cilj. Mariji kot ustvarjeni osebi se izročimo kot posrednici k Bogu. Ona je vedno »Gospodova dekla«, popolnoma usmerjena na Boga. Vse tiste, ki se njej izročijo, vodi k Bogu. Zato naše ljubezni ne obdrži zase, ampak jo pošlje Jezusu, saj je tudi sama popolnoma usmerjena nanj. Če se izročimo njej, najhitreje in z največjo gotovostjo dosežemo Boga.

Sv. Ludvik Marija Grignion Montfortski se je v posvetitveni molitvi takole izročil Devici Mariji: »V navzočnosti vsega nebeškega dvora izvolim danes tebe, o Marija, za svojo Mater in Vladarico. Podarim in posvetim popolnoma tebi v last svoje telo in dušo, svoje notranje in zunanje dobrine, pa tudi vrednost vseh preteklih, sedanjih in prihodnjih dobrih del. Tebi prepuščam v vsej celoti in polnosti ter brez pridržkov pravico, da v času in večnosti razpolagaš z menoj in z vsem, kar je moje, kakor se tebi zdi prav in je v večjo Božjo slavo.«

Posvetitev Mariji v otroških letih zaznamuje vse človekovo nadaljnje življenje. Sv. Terezija Deteta Jezusa je povedala: »Marija me je milostno sprejela za svojega otroka. Prepričana sem, da mi je bilo seme visokega [karmeličanskega] poklica dano že tistega srečnega dne, ko sem se vsa posvetila Mariji pred njenim oltarjem. Takrat sem jo izbrala za svojo Mater.«

Sv. Maksimilijan Kolbe je bil v izročitvi Brezmadežni zelo radikalen: »Rad bi bil za stvar Brezmadežne, za Božjo stvar, zdrobljen v prah. In naj veter raznese ta prah po svetu, da ne bo nič ostalo od mene. Šele tedaj bo daritev mene samega Brezmadežni v polnosti izvršena.«

Posvetitev je toliko rodovitnejša, kolikor bolje je bila pripravljena. Nikakor ni dovolj, če jo z besedilom samo izpovemo. Treba je z Božjo pomočjo skladno z njo tudi živeti. Misliti, govoriti in delati moramo kakor Marija in Jezus pričakujeta od nas. Posvetitev globoko posega v naše življenje in nas vodi na pot spreobrnjenja in novega življenja.

Poglejmo pričevanje zakonskega para: »Vsa naša družina je trpela. Bili smo brez vere, brez Boga in brez molitve. Odkar sva se z možem vrnila k veri, prejela zakrament birme in sklenila krščansko zakonsko zvezo ter se posvetila in izročila Jezusovemu in Marijinemu Srcu, postajava vsa drugačna. Odrešena sva, hvaležna in polna upanja. Sedaj šele živiva življenje, vredno te čudovite besede – življenje.«

Zelo spodbudne, tolažilne in marijansko usmerjene so besede papeža sv. Janeza Pavla II.: »Ko bo zmaga prišla, bo prišla po Mariji.« Pot do zmage pa je življenje po papeževem geslu: »Totus tuus! – Ves sem tvoj!« Da je to geslo učinkovito, dokazuje papeževo izredno bogato življenje in rekordna hitrost v dosegi razglasitve za svetnika.

p. Anton

ponedeljek, 10. maj 2021

ODMEVI

Živim v mladi župniji sv. Jožefa na Viru pri Domžalah. Sama ga velikokrat prosim za pomoč in večkrat sem uslišana. Nekaj dogodkov se nanaša na njegov praznik 19. marec.

Leta 1997, na predvečer praznika sv. Jožefa, je odšla v večnost moja mami, ki je zbolela za rakom in je zatisnila oči ob svojih domačih in prejela zakrament bolniškega maziljenja. Ona je vedno molila na čast sv. Jožefu za srečno zadnjo uro.

Leta 2010 je moj sin dobil pogodbo o zaposlitvi ravno na 19. marec. Prosila sem sv. Jožefa, da posreduje pri Bogu za to milost. Bilo je res ganljivo, saj je bilo delovno mesto zelo oblegano in je bil res čudež. Še danes je tam in si je ustvaril družino in ima tri sinove. Tudi gradnjo hiše in urejanje dokumentacije sem izročila sv. Jožefu.

Zelo se spominjam blagoslova temeljnega kamna za našo novo cerkev na Viru. Bila je nedelja popoldne, 19. marec 2006, in vreme je bilo sončno in lepo za ta čas, čeprav je bilo prejšnje dni deževno in mokro. Blagoslov je opravil takratni škof g.Uran.

Martina J.

 

nedelja, 09. maj 2021

DOMAČA ZDRAVILA Navadni rman

Rman (Achillea millefolium L.) je trajnica, ki v Sloveniji raste na travnikih in med grmovjem od nižine pa do alpskega pasu. Poleti si ga zato z lahkoto naberemo dovolj za domačo uporabo. Pater Simon Ašič (1906–1992) je rman zaradi njegovih mnogoterih zdravilnih učinkov pogosto uporabljal za pripravo različnih čajnih mešanic.

Zraste do 50 cm visoko, ima pokončno, čvrsto steblo, ki se konča z malimi, 4 do 6 mm velikimi belimi ali malo roza cvetnimi koški, ki so urejeni v češuljasto socvetje. Ker je trajnica, pri nabiranju pazimo, da ne izpulimo cele rastline s korenino vred. Zgornji cvetoči del rastline se namreč težko utrga in zato pri nabiranju uporabljamo nož.

Nasveti patra Simona Ašiča

Za pomiritev vznemirjenega črevesja, pri vetrovih in krčih v prebavilih ter kadar se izmenjujeta zaprtje in driska, po patru Ašiču pijemo čaj iz rastline rmana, majarona in bazilike, listov poprove mete, korenin angelike, plodov komarčka in cvetov ognjiča (čaj ČreSIT, št.19). Rman vsebuje seskviterpene, ki uničujejo različne kužne bakterije v prebavilih. Znanstveniki so dokazali, da rman v dovolj veliki količini npr. deluje proti bakteriji Salmonella enteritidis. Rman v prebavilih pomiri tudi krče.

Pri pljučnicipo nasvetu patra Ašiča pijemo čaj iz njivske preslice, rmana in ognjiča. Znanstveniki so dokazali, da rman deluje protimikrobno. Ugotovili so, da eterično olje rmana npr. učinkovito deluje proti bakteriji Streptoccocus pneumoniae, ki povzroča pljučnico. Zato lahko razumemo, zakaj je pater Ašič rman dodal čajni mešanici, namenjeni zdravljenju pljučnice.

Pri prehladu po nasvetu patra Ašiča pijemo čaj iz cvetov črnega bezga in lipe, korenin kolmeža in repinca, rastlin rmana in njivske preslice, listov velike koprive, pelina, poprove mete in žajblja. Rman poveča potenje, kar je pri prehladu ugodno. Deluje protivnetno. Znižuje tudi telesno temperaturo, ker vsebuje salicilno kislino, ki poleg znižanja telesne temperature deluje še proti bolečinam. Rman vsebuje tudi vitamin C.

Pri povišanem holesterolu po nasvetu patra Ašiča pijemo čaj iz rastline rmana in jetičnika, cvetov sivke, korenik pirnice ter listov poprove mete in velike koprive (čaj HoleSIT št.24). Rman lahko zniža holesterol v krvi. Pomembno je, da čaj uživamo vsaj 3 do 4 mesece, nato naredimo 14 premor.

Pri pomanjkanju apetita pijemo čaj iz rmana, ki ga v tem primeru ne sladkamo, saj grenčine, ki jih rman vsebuje, spodbujajo izločanje prebavnih sokov ter žolča in smo zato lačni. Zraven dodamo še korenine rumenega svišča, rastline tavžentrože in majarona, plodove kumine in janeža ter cvetove kamilice (čaj Za dober tek, št.8). Žličko te mešanice poparimo in pustimo stati 15 minut. Čaj pijemo po 1 ali 2 skodelici dnevno, pol ure pred jedjo.

Rmanovo mazilo

Iz rmana si lahko pripravimo mazilo. Sveže nabrano rastlino namočimo v domače žganje za 14 dni. Pustimo stati v temnem prostoru ter vsebino občasno premešamo. Nato precedimo in pripravljen izvleček, ki je rmanova tinktura, vgradimo v mazilno podlago.

Rmanovo mazilo nanašamo na razpokane bradavice pri doječih mamicah ter na kožo pri drugih spremembah. Dokazano je, da alkoholni izvleček rmana deluje na bakterijo Staphylococcus aureus, ki lahko povzroči gnojne okužbe kože. Rman prav tako vsebuje še čreslovine, ki krčijo kožo in sluznice in zato zapirajo ter tako zmanjšujejo izcejanje krvi pri ranah.

Rman vsebuje več kot 100 znanih spojin, je dobro raziskana zdravilna rastlina. Ima številne ugodne učinke na telo in hitro ga lahko naberemo veliko, saj ni tako majhen kot je npr. materina dušica.

Barbara Kozan, mag.farm.

 

sobota, 08. maj 2021

Rožni venec duhovnika Jožeta Košička

Takole je zapisal: Nekoč me je neka bolnica vprašala: Kako da ste šli za duhovnika? Zakaj ste se posvetili poklicu, ki je tako malo cenjen? Odgovoril sem ji: »Duhovnik sem postal, ker sem bil strahopetec. Bilo je pa takole: Kot mlad vojak sem na Tirolskem, med prvo svetovno vojno, imel priliko nekaj mesecev hraniti se v oficirski menzi, kjer je omizju predsedoval polkovnik von T., star zapit avstrijski plemič, umazanih besed in bogokletnež.

Nekoč je beseda nanesla na rožni venec, in stari brezbožnež zakriči: 'Kdo ima rožni venec, da ga bomo molili in bomo videli, če bo odgnal italijanska letala in bombe?' Splošen krohot! Eden izmed nas, mlad praporščak je vstal in mirno rekel: 'Jaz imam rožni venec in mi je v čast, da ga imam in ga vsak dan molim.' Vse je obmolknilo, še staremu oberstu je bogokletna beseda zastala na jeziku. Vsi so, hočeš nočeš, s spoštovanjem gledali junaškega praporščaka.

Pa še eden je imel rožni venec v žepu. To sem bil jaz. Moja mati mi ga je stisnila v roko, ko sem odhajal k vojakom. Večkrat sem ga molil, včasih tudi opustil iz lenobe ali pozabe. Imel sem rožni venec v žepu, pa si nisem upal zaklicati: Jaz ga tudi imam! Strahopetec! Strahopetec, strahopetec, mi je kljuvalo po možganih! Še isti večer sem sedel in napisal prošnjo za sprejem v semenišče.«

Svobodna Slovenija, letnik 29, št. 20

 

petek, 07. maj 2021

VALERIJINE VRSTICE Rojčeva teta

Rojčeva teta je sama živela na domačiji tik ob gozdu. V hlevu je imela kravico, v kokošnjaku pa nekaj kokoši. Če danes pomislim, sploh ne vem, od česa je živela. Vendar se ne spomnim, da bi se kdaj pritoževala. V Ameriki so živeli sorodniki njenega pokojnega moža. Ti so ji sem pa tja poslali kak paket. Za vsak paket se je bilo treba zahvaliti. Zato je prišla k naši mami, da ji je napisala pismo. To je trajalo celo dopoldne. Najprej sta se pogovorili o vsem, kar se je dogajalo v vasi. Nato sta se pomenili, kaj naj bo zapisano v pismu. Potem šele je mama segla po peresu in pisala v imenu Rojčeve tete. Nato ji je pismo še prebrala in ker sta bili z njim obe zadovoljni, sta še malo poklepetali. Čas pač ni bil vprašanje. Jaz sem med tem malo prisluškovala njunim pogovorom, se igrala pa tudi dolgočasila. Če se je med tem oglasil kak sosed, je tudi pristavil svoj lonček k izmenjavi novic. Ko je šel naprej, sta ženski nadaljevali s pisanjem. Treba je bilo sporočiti, kdo je zadnji čas umrl, kakšen je pridelek na polju, o vremenu pa sploh … No, nekoč je to pisemsko idilo prekinil možak iz soseščine. Pravili so, da je heroj, a najbrž ni bil. Le ljudem je hotel nagnati strahospoštovanje v kosti. Imel je službo na občini, pa je moral včasih malo na oglede po okoliških vaseh. Ko je pri nas naletel na staro ženičko, se mu je zazdelo, da je to krasna priložnost za njegov nastop. Naredil ji je predavanje, kako ni Boga, predvsem pa ne nebes in pekla – torej večnega življenja in je čisto brez pomena, da hodi k maši in moli. Obe ženski sta previdno molčali, saj v tistih časih s takimi ljudmi ni bilo pametno češenj zobati. Ko je mislil, da je naredil dovolj prepričljiv vtis, je sedel na kolo in se odpeljal naprej. Čez nekaj ur se je vračal, pa si ni mogel kaj, da se ne bi ustavil in vprašal mamo, kaj je rekla Rojčeva tetka na njegovo predavanje. Mama je ponovila tetine besede: »O, kako bi bilo lepo, če bi bilo res, kar je pravil ta človek. Kako bi jaz lahko umrla, če bi ne bilo pekla. Ampak je … .Jaz pa imam toliko grehov, da bom morala še dosti moliti. Vseeno bom molila tudi za tovariša, ki moliti ne zna. Pa je molitve tudi potreben – kot mi vsi.« Uboga tetka ni imela na vesti prav nič, a se je bala pekla. Kaj vse je imel na vesti on!? To je vedel le sam. Sklonil je glavo in brez besed zapustil hišo. Rekli so, da je ob smrtni uri prosil za duhovnika, čeprav so to skušali domači prikriti. Tetinega groba že davno ni več. Nikogar ni bilo, ki bi skrbel zanj. Njena molitev pa še zdaj ogreva nas vse v upanju, da se ne bomo srečali v peklu.

Valerija Ravbar