VALERIJINE VRSTICE Ženske z Vrhovega XII., Anka

Vsaka kolikor toliko spodobna vas mora imeti tudi gostilno. Na Vrhovem so jo imeli pri Jakcu. Nič posebnega, točili so samo pijačo, nazadnje je bil le vinotoč, kjer je bilo mogoče kupiti belokranjsko vino. Ko sta starša omagala, mladega Jakca to ni veselilo. Gostinske prostore so zaprli in zaklenili, čeprav je gostinska oprema še ostala, prepuščena prahu in pajčevinam. Starša sta umrla, Jakcu pa se je ljubilo čedalje manj. Nagovarjali so ga, naj se oženi, a nikjer v bližin ni bilo dekleta, ki bi se ji ljubilo ubijati po vrhovskih njivah. Potem pa mu je nek znanec povedal, da dekleta iz Dalmacije še rada delajo na kmetih. Tudi on je dobil ženo z juga in je prav zadovoljen z njo. Doma ima še sestro, ki bi tudi rada prišla v Slovenijo. Dal mu je njen naslov in Jakec se je opogumil in ji pisal. Takoj sta se dogovorila, kdaj bo prišla na oglede. Čakal jo je v gostilni na avtobusni postaji v dolini. Izbral si je mizo v kotu, počasi pil pivo in upal, da avtobusa še dolgo ne bo ali pa, da Anka sploh ne bo prišla. Potem pa so se na lepem odprla vrata, med podboji se je pojavila vitka črnolasa mladenka in z očmi preletela fante v gostinski sobi. V trenutku so vsi umolknili, Jakec pa , ki je edini vedel, kaj se dogaja, je sklonil glavo.

»Gdje je ovaj Jakac?« je naposled dekle glasno vprašalo. Vse oči so se uprle v Jakca in prsti so se molče sprožili proti njegovi mizi. Ni bilo rešitve, dvignil se je izza mize in ne da bi kar koli rekel ali koga pogledal, namignil dekletu, naj mu sledi. S seboj je imela vse potrebne dokumente za poroko. Seveda so jih hitro uredili tudi Jakcu, saj so si vsi, posebno še župnik, želeli, da bi se fant oprijel dela. Anka se je hitro naučila slovensko, pravzaprav vrhovsko narečje, kar je bilo ljudem še bolj všeč. Kuhati ni znala, a se je hitro priučila. Seveda je marsikateri obrok, predvsem kaki krofi, rezanc, končal v grmovju za hlevom. To se je dogajalo tudi še potem, ko je kuho obvladala. Če se je kaj zažgalo ali slabo vzhajalo, je končalo za kozolcem. In veljalo je, da ji vsaka kuha uspe. Spet sta začela z gostilno, pravzaprav s kmečkim turizmom. Najprej so prodajali domači sir in mesnine, potem je zaslovela njena kuhinja. Bila je zgovorna, vedno dobre volje, znala je tudi prisluhniti gostom. Postala je zelo priljubljena in nihče ji ni zavidal uspeha, saj so vedeli, da si je vse pridobila s svojo pridnostjo in pametjo. Jakec je bil tudi zadovoljen, saj so ga ljudje spet spoštovali in pravzaprav je Anko kar rad ubogal in delal kot je želela, čeprav ljudje nikoli niso rekli: »Gremo k Jakcu,« ampak »gremo k Anki«.

Imela sta dve hčeri, obe sta bili delavni že od otroštva, končali sta šole in pridno pomagali doma. Ko je pri župniku urejala za krst prve hčere, je rekla: »Rada bi, da bi moji otroci bili vzgojeni v veri, vendar nimam v vasi nikogar, ki bi me pri tem podprl. Ali mi boste pomagali vi?« Mnogi se sprašujejo, kako jima je uspelo v tem današnjem času. Prejeli sta zakramente tako kot večina otrok v vasi. Toda potem sta ostali zvesti. Vedno ju je mogoče srečati nekje v bližini cerkve. Pečeta za pogostitve ob slovesnostih, skrbita za okrasitev, bereta berila in prošnje, vodita birmanske skupine, sta animatorki pri oratoriju. Zdaj ministrirajo že Ankini vnuki.

Marsikatera Vrhovka se z grenkobo v srcu sprašuje, ko gleda Ankine potomce, ki pri maši berejo berilo ali prošnje: »Kaj sem storila narobe, da tamkaj ne stoji moja hči?«

Valerija