Kaj nam ima povedati sv. Bernard? (5) (Iz knjige: Govori o Visoki pesmi) Kako naj ljubimo Kristusa?

Kristjan, uči se od Kristusa, kako boš ljubil Kristusa. Nauči se ljubiti nežno, modro in junaško, da te od Božje ljubezni ne bodo odvrnila niti zapeljevanja, niti zvijače, niti stiska. Da te ne zavedejo niti svetna slava niti telesne strasti, naj ti bo prijetnejša Kristusova modrost. Da te ne zapelje duh laži in zmote, naj ti sveti Kristusova resnica. Da ne omagaš ob nasprotovanjih, naj te krepča Kristusova Božja moč. Tvojo gorečnost naj podžiga ljubezen, oblikuje vednost in utrjuje stanovitnost, da bo vneta, previdna in nepremagljiva. Naj se varuje mlačnosti, naj ji ne manjka preudarnosti in poguma. Pomisli, ali ti ni Bog to troje dal tudi v Mojzesovi postavi, ko je naročil: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in vso dušo in vso močjo« (5 Mz 6,5). Če to trojno razlikovanje nima drugega pomena, po mojem mnenju srčna ljubezen označuje čustveno gorečnost, ljubezen duše, bistrino ali razsodnost razuma, močna ljubezen pa naj bi označevala stanovitnost ali moč duha.

Ljubi torej Gospoda, svojega Boga, iz vsega svojega srca, ljubi ga z vso budnostjo in preudarnostjo razuma, ljubi ga z vso močjo, da se iz ljubezni do njega ne bi ustrašil niti smrti, kakor je v Visoki pesmi kasneje zapisano: »Zakaj močna kakor smrt je ljubezen, trda kakor podzemlje njena gorečnost« (Vp 8,6). Gospod Jezus, ljub vašemu srcu, bo pregnal sladke mike mesenega življenja. Sladkost bo premagala sladkost, kakor en klin izbije drugega. On naj bo tudi luč predhodnica razumu in vodnica pameti, ki te ne bo varovala le pred prevarami krivoverske zmote in varovala čistost vere pred njenimi zalezovanji, ampak ti bo tudi pomagala, da se boš modro ogibal vsake prevelike in brezobzirne silovitosti v občevanju z drugimi. Naj bo tvoja ljubezen močna in stanovitna, da se ne bo umaknila strahovom in ne podlegla naporom. Ljubímo torej prisrčno, preudarno in močno, vedoč, da je prisrčna ljubezen, ki se imenuje tudi čustvena, brez tiste ljubezni, ki je v duši, sicer lahko prijetna, toda zapeljiva; preudarna ljubezen brez ljubezni, ki je iz vse moči, pa je razumna, toda krhka (št. 20,4).

Mislim, da je nevidni Bog predvsem iz tega razloga hotel postati viden kot človek in se pogovarjati z ljudmi, da bi vsa čustva ljudi, ki so mogli ljubiti samo po človeško, najprej pritegnil, da bi na zveličavni način ljubili njegovo človeškost ter bi jih potem postopoma privedel do duhovne ljubezni. (št. 20,6).

Sicer pa brez Svetega Duha ni ljubezni do Kristusa niti v njegovi človeškosti, čeprav ne gre za ljubezen v oni polnosti. A kdor ima takšno mero predanosti, da mu vse srce napolnjuje ona sladkost, naj ga popolnoma odtrga od ljubezni do vsega mesenega in do svetnih zapeljivosti. To se pravi ljubiti iz vsega svojega srca. Če pa morda kako svoje telesno sorodstvo ali nagnjenje više cenim kakor pa telo svojega Gospoda, tedaj seveda ne bom izpolnil vsega tistega, kar me je z besedo in zgledom učil, ko je bival v telesu. V tem primeru je menda dovolj jasno, da nikogar ne ljubim z vsem srcem, ki je pač razdeljeno, saj se vidi, da se deloma posvečam njegovemu telesu, deloma pa strežem svojemu. Jezus pravi: »Kdor ima očeta ali mater rajši kakor mene, ni mene vreden. In kdor ima sina ali hčer rajši kakor mene, ni mene vreden« (Mt 10,37). Če na kratko rečem, ljubiti iz vsega srca se pravi, postaviti ljubezen do presvete Gospodove človeškosti pred vse mikavnosti lastne ali tuje človeškosti; med te štejem tudi slavo tega sveta, saj je slava sveta človeška slava in kateri v njej uživajo, so brez dvoma posvetni (št. 20,7).