Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

nedelja, 31. julij 2022

Marijanske hvalnice

V Magnifikatu, veliki Marijini hvalnici, najdemo presenetljive besede. Marija reče: »Odslej me bodo blagrovali vsi rodovi«. Gospodova mati preroško napove marijanske hvalnice za vso prihodnost, marijansko pobožnost Božjega ljudstva do konca časov. Ko Cerkev hvali Marijo, si ne »izmišljuje« nečesa »poleg« Svetega pisma: to je odgovor na preroško napoved, ki jo je Marija izrekla v tistem milostnem trenutku.

Homilija, 15. avgust 2006.

petek, 29. julij 2022

Marijina ponižnost

Zakaj je Bog izmed vseh žena izbral prav Marijo iz Nazareta? Odgovor je skrit v nedoumljivi skrivnosti Božje volje. Vendar pa obstaja nek razlog, ki ga pokaže evangelij: njena ponižnost. Devica Marija pravi v svoji hvalnici Magnifikat: »Moja duša poveličuje Gospoda, kajti ozrl se je na nizkost svoje služabnice« (Lk 1,46.48). Da, Boga je pritegnila Marijina ponižnost, ki je v njegovih očeh našla milost (prim. Lk 1,30). Tako je postala Božja Mati, podoba in vzor Cerkve, izbrana izmed ljudstev, da bi prejela Božji blagoslov in ga razširila na vso človeško družino.

Opoldanski nagovor, 8. december 2006

sreda, 27. julij 2022

Moja duša poveličuje Gospoda (2)

V evangeliju smo slišali Magnifikat, to veliko poezijo, ki je po navdihu Svetega Duha prišla z Marijinih ustnic oziroma iz njenega srca. Iz te čudovite pesmi odseva vsa Marijina duša, vsa njena osebnost. Lahko rečemo, da je njen portret, prava Marijina ikona, v kateri jo lahko vidimo prav takšno, kakršna je. Začne se z besedo »magnificat«: moja duša »poveličuje« Gospoda, se pravi oznanja njegovo veličino. Marija želi, da bi bil Bog »konkurent« v našem življenju, da bi nam s svojo veličino lahko vzel kaj od naše svobode, našega življenjskega prostora. Ve, da, če je Bog velik, smo tudi sami veliki. Naše življenje ni zatrto, pač pa dvignjeno in razširjeno: prav v Božjem sijaju postane veliko. Samo, če je Bog velik, je velik tudi človek. Z Marijo moramo začenjati razumeti, da je tako.

Homilija, 15. avgusta 2005

ponedeljek, 25. julij 2022

PO MARIJI K JEZUSU MISLI O MARIJI Benedikt XVI. Magnifikat Moja duša poveličuje Gospoda (1)

Najodličnejša med svetniki je Marija, Gospodova mati in ogledalo vse svetosti. V Lukovem evangeliju jo vidimo v ljubečem služenju sorodnici Elizabeti, pri kateri ostane »nekako tri mesece« (Lk 1,56), da bi ji ostala ob strani v zadnjem obdobju njene nosečnosti. »Moja duša poveličuje Gospoda«, pravi pri tem obisku (Lk 1,46) in s tem izraža celotni program svojega življenja: ne postavljati sebe v središče, marveč ustvarjati prostor za Boga. Njega srečuje tako v molitvi kakor tudi v služenju bližnjemu; samo tako svet postaja dober. Marija je velika prav zaradi tega, ker noče poveličevati sebe, marveč poveličuje Boga. Ponižna je: noče biti nič drugega kakor Gospodova služabnica (prim. Lk 1,38.48). Marija ve, da k zveličanju sveta prispeva samo s tem, da noče izpolnjevati svojega načrta, marveč se povsem daje na voljo Božjemu delovanju.

Bog je ljubezen, 41

sobota, 23. julij 2022

SKRIVNOST KRIŽA SKRIVNOST KRIŽA (18) Križ starosti (1)

Prvi trenutek po rojstvu se začnemo starati. To se dogaja vsem in nihče izmed nas ni izjema v tem procesu. Lahko bi rekel, da nam mladost uhaja iz rok in prihaja starost. Nekateri ljudje proces staranja doživljajo kot veliko bolečino. Skušajo narediti vse, kar se da, da bi ta proces zaustavili, toda vsa ta prizadevanja so zaman. Dnevi minevajo, pa naj človek počne, karkoli hoče. Od dneva, ki je minil, nam ostane samo spomin. V dnevu, ki ga živimo, imamo možnost, da ga napolnimo z ljubeznijo. Dan, ki bo prišel, pa še ni v naši oblasti. Ne vemo, ali nam ga bo dano preživeti ali ne. Zato je treba danes misliti na Gospoda, ki je gospodar naših dni. K temu nas spodbuja tudi Knjiga modrosti: Spominjaj se svojega Stvarnika v dnevih svoje mladosti: dokler ne pridejo hudi dnevi in se ne približajo leta, o katerih porečeš: »Niso mi všeč.«

Mnogi ljudje doživljajo proces staranja kot veliko nesrečo in bolečino. Narediti hočejo vse, kar morejo, da bi ostali mladi ali vsaj dajali videz, da so mladi. Sami sebe se bojijo, ker ne želijo biti stari. Ličijo se in si barvajo lase, da bi živeli v iluzijah in spominih na mladost. Toda tudi taka prizadevanja ne obrodijo nobenih sadov. Ljudje, ki to počno, imajo večkratno izgubo. Ne živijo procesa staranja, ki je lasten vsakemu človeku. Bolje rečeno, ne sprejemajo staranja in zato ne zorijo za starost, pa tudi mladi ne ostajajo. Zato ti ljudje hitreje postajajo ostareli, ker se jim naenkrat, kljub vsemu ličenju in barvanju, pokaže v vsej svoji krutosti. Ker so ves čas porabili napačno, ostanejo na starost prazni in nepripravljeni. Namesto da bi se rešili iz bolečine staranja, se jim ta bolečina pojavi še izraziteje. Nazadnje ugotovijo, da so opeharjeni in da so svoje življenje vodili v napačno smer.

Potrebno je sprejeti, da se staramo, in ne bežati pred tem, ker je nemogoče. Vsak, ki zna staranje sprejeti, odkrije, kako ima vsaka doba človeškega življenja svojo lepoto. Bog skrbi za nas in nam vedno daje svoje veselje. Tudi zrela leta in starost prinašajo s seboj lepoto, ki je v mladosti ni mogoče doživeti. Vsak, ki želi ostati mlad, pravzaprav ne ve, kaj bi rad, hkrati pa pozablja na vso lepoto in srečo, ki bi jo lahko doživel v starosti. Živeti s spomini na mladost je za človeka premalo. Človek mora živeti današnji dan in se veseliti jutrišnjega. Ne more se ustaviti, ampak mora stopati naprej, novim izzivom naproti.

Ker se danes v svetu poudarja samo koristnost, se leta zrelosti in starosti ne spoštujejo več tako, kot bi bilo potrebno. Danes je potrebno samo delati in ustvarjati dobiček, da se množi premoženje. Kdor tega ni več sposoben, je tako rekoč nekoristen za družbo. Tudi starejši sami, ki so vpeti v ta dogajanja, se počutijo prazne in nekoristne, ko se postarajo in ne morejo več iti v korak z mladimi. Mnogi dobijo občutek odvečnosti ali mislijo, da so breme ostalim, ki lahko delajo. Ker so bili vse življenje navajeni samo trdo delati in biti vedno razpeti v dogajanje, se na starost počutijo osamljene. Dejansko jih tudi mladi pozabijo, ker so vsi v skrbeh vsakdanjika in na starejše nimajo časa misliti ali se z njimi ukvarjati. Razpoka na ta način postaja še večja. Živijo vsak svoje življenje, kar je obojim v škodo. Če bi mladi živeli ob starih, bi jih znali spremljati in se tako tudi sami pripravljati na leta, ki pridejo. Starejši pa bi imeli v mladih, ki bi živeli z njimi, pomočnike v svoji onemoglosti. Drug drugega bi bogatili in si delili srečo.

Toda zakaj se staramo? Ali nas je Bog hotel s starostjo kaznovati za prestopke v mladosti? Ali v starosti Bog pozabi na človeka in se briga samo za mlade? Nikakor, Bog skrbi za vsakega človeka, pa naj bo star ali mlad. Bog ne gleda na leta, Bog gleda na srce. Vse življenje je čudovit proces ali bolje rečeno, je življenje in prijateljevanje z Bogom. Bog ima za vsako dobo človeka pripravljene svoje darove. Ti darovi so tako zelo različni, da je nemogoče, da bi jih lahko v mladosti vse použil ali prejel. Rad bi poudaril, da je staranje zorenje. Tako kot vsaka stvar na zemlji zori za svoj višek, tudi človek zori za svojega. Zato starosti ne moremo meriti s številom let. Bog nas v Knjigi modrosti spominja: Častitljiva namreč ni starost, ki traja dolgo, tudi je ne merimo po številu let, zakaj pri ljudeh je razumnost isto kot sivi lasje in brezmadežno življenje kot visoka starost.

Mož in žena, ki dolgo živita skupaj v ljubezni, si postajata podobna. Njuno razmišljanje in čustvovanje postaja podobno. Tudi na zunaj si postaneta podobna. Celo kake poteze na obrazu jima postanejo enake. Ker sta živela v ljubezni in harmoniji, sta vsak dan bolj postajala ena duša in eno telo. Podobno je z vsakim človekom. Vsi smo poklicani, da bi živeli v prijateljstvu z Bogom. Bolj ko iščemo Boga v življenju, bolj se mu bližamo. Njegova volja nam postane smisel življenja, notranje postajamo vedno bolj povezani z Bogom. Lahko bi rekli, da človek v procesu zorenja postaja vedno bolj Božji. Ta proces se ne da meriti s številom let, marveč z doseženo zrelostjo. Kdo postane zrel že v mladih letih, spet drug pa lahko živi veliko let in še vedno ni zrel. Preživel je veliko let, pa vendar še ni postal star. To pa ne pomeni, da je ostal mlad. Ne, ni postal zrel, kar je značilnost starosti, saj ni živel procesa zorenja. Spet poglejmo v Knjigo modrosti: S tem, da v kratkem doseže popolnost, izpolni veliko let. Njegova duša je Gospodu po volji, zato pohiti iz hudobnega okolja. Ljudstva to vidijo, vendar ne dojamejo in niti pomislijo ne, da je v resnici milosten in usmiljen do svojih izvoljencev in da skrbi za svoje svete. Jasno nam tudi pove, da veliko ljudi tega ne razume in ne ve, kaj je starost.

Med ljudmi se pojavi tudi neke vrste lahkomiselno mišljenje. Takrat, ko ne bom več mogel delati ali bom bolehen, ko bom imel veliko časa, takrat se bom ukvarjal z Bogom. Sedaj je treba delati. Kako napačno je tako mišljenje! Kdo pa ve, ali bo še imel čas ukvarjati se z Bogom? Saj si ne bo sam določil dni življenja, Bog je gospodar dni. Mogoče bo tako na hitro poklican, da ne bo časa ne moliti in ne ukvarjati se z Bogom. Umrl bo nedozorel in nepripravljen, četudi bo naštel veliko let svojega življenja. Vse življenje je potrebno živeti z Bogom. Tudi dnevi mladosti so nam dani zato, da bi prijateljevali z Bogom. Božji blagoslov in varstvo sta nam potrebna tudi pri delu in učenju. Bog ni samo Bog starčkov, ampak je Bog vseh ljudi.

p. Branko Petauer

četrtek, 21. julij 2022

MOLITEV POSVETITVE JMS (18) »Spolnjeval bom Jezusovo zapoved ljubezni do Boga« (2)

 Že v prejšnjem premišljevanju smo videli, kako pomembna je ljubezen do Boga in do bližnjega. Od tega, kako napredujemo v teh dveh zapovedih, je predvsem odvisna naša svetost in naša večnost. Na krilih ljubezni se najhitreje dvigamo k Bogu, ki je Ljubezen. Veličino ljubezni so najgloblje doumeli svetniki prav zato, ker so jo v svojem življenju najbolje uresničili. Sv. Favstina Kowalska je vzklikala: »Ljubezen, ljubezen in še enkrat ljubezen do Boga – nič večjega ni, ne v nebesih ne na zemlji.«

Vrednost naših dejanj je odvisna od ljubezni, ki začenja in spremlja ta dejanja. Mati Terezija je to takole razložila: »Ni pomembno, koliko naredimo, temveč koliko ljubezni vložimo v svoje dejanje. To je tisto, kar dobri Bog išče – in sicer zato, ker je on ljubezen in nas je ustvaril po svoji podobi, da bi ljubili in bili ljubljeni.« »Če nimate ljubezni do Boga, ste res ubogi. Ste kakor drevo brez cvetja in brez sadja,« je dejal sv. Janez Vianney. Ni najvažnejše, da veliko naredimo; najvažnejše je, da tisto, kar naredimo, naredimo z veliko ljubeznijo. To spoznanje je posebno jasno pri svetnikih. Sv. Bernard ga je takole izrazil: »Veličina vsake duše je v sorazmerju z njeno ljubeznijo; če ima mnogo ljubezni, je duša velika, če ima malo ljubezni, je majhna.« Sveti arški župnik je molil: »Moj Bog, nakloni mi milost, da te bom ljubil, kolikor je mogoče, da te ljubim.«

K ljubezni do Boga nas nagiba spoznavanje njegove ljubezni do nas. Mi sami in vse, kar nas obdaja, je dar Božje ljubezni. Bog nas iz ljubezni ni samo ustvaril. Božji Sin se je iz ljubezni do nas učlovečil in se dal za nas pribiti na križ, vstal od mrtvih, ustanovil Cerkev in poslal Svetega Duha. Da se naša ljubezen do Boga ne ohladi, si je treba stalno klicati v spomin njegovo ljubezen do nas.

Sv. Favstina Kowalska je zapisala: »Ko Bog ljubi, ljubi z vsem svojim bitjem, z vso močjo svojega bitja. Če me je Bog tako vzljubil, kaj naj potem storim jaz – njegova nevesta? Če je Gospod Jezus zame izpil kelih bridkosti do dna, potem prav tako tudi jaz, njegova nevesta, sprejemam vse bridkosti v dokaz svoje ljubezni do njega.«

Ljubezen do Boga je človekova rešiteljica. Sv. Janez Vianney je učil: »Človek, ki je ustvarjen iz ljubezni, ne more živeti brez ljubezni: ali ljubi Boga ali pa sam sebe in svet. Kako lepo je, kako nekaj velikega je, poznati in ljubiti Boga in mu služiti! Samo to moramo delati na tem svetu. Vse, kar delamo zunaj tega, je izgubljen čas. Svojo srečo na zemlji lahko najdemo samo, če ljubimo Boga; njega pa lahko ljubimo samo, če ga molimo. O, kakšno moč ima človek pred Bogom, kadar ga ljubi in mu zvesto služi! V ljubezni do Boga bomo našli svoj mir, svojo popolnost, svoje zasluženje, svojo slavo in srečo na tem in na drugem svetu.«

Če imamo vse to pred očmi, ne bo težko ljubiti Boga. Ne bomo ga ljubili le z žarom svojega srca, ampak tudi z zvestim izpolnjevanjem njegove volje.

p. Anton

torek, 19. julij 2022

SRCE JEZUSOVO NAŠE UPANJE (17) - Češčenje v srednjem veku in v naslednjih stoletjih

 Začetniki[1] pravega izrecnega češčenja Presvetega Srca, ki se je širilo zasebno in v redovnih družbah v srednjem veku, so: sv. Bernard, sv. Bonaventura, sv. Albert Veliki, sv. Matilda, sv. Gertruda, sv. Lutgarda, sv. Katarina Sienska, bl. Henrik Suzo, sv. Peter Kanizij, sv. Frančišek Saleški in sv. Janez Eudes. Pij XII. v okrožnici o Srcu Jezusovem piše: »A gotovo ima med tistimi, ki so pospeševali to plemenito obliko češčenja, najodličnejše mesto sv. Marjeta Marija Alakok, ki je s pomočjo svojega duhovnega voditelja bl. Klavdija de la Colombière[2] v svoji veliki gorečnosti dosegla, da se je to češčenje močno razširilo in utemeljilo ter da se je razlikovalo od drugih oblik pobožnosti po značilnih lastnostih ljubezni in zadoščevanja« (št. 51). 

Direktorij za ljudske pobožnosti in bogoslužje ugotavlja, da so v srednjem veku svetniki in mistiki »poglobili spoznanje skrivnosti Kristusovega Srca, v katerem so videli 'pribežališče', kamor se človek zateče, sedež usmiljenja, prostor srečanja z njim, ki je izvir neskončne Gospodove ljubezni, studenec, iz katerega priteka voda Duha, resnična obljubljena dežela in resnična nebesa« (št. 169).

Vloga sv. Marjete Alakok pri širjenju češčenja

Papež Pij XII. ugotavlja: Čudovito širjenje češčenja Presvetega Srca Jezusovega »je izhajajo od tod, ker se je ujemalo z bistvom krščanske vere, ki je kajpada vera ljubezni. Ne smemo torej reči, da se je to češčenje začelo, ker ga je Bog razodel v posebnem razodetju, in tudi ne, da se je nenadoma pojavilo v Cerkvi. Treba je namreč reči, da je naravno vzcvetelo iz žive vere in goreče pobožnosti do Božjega Odrešenika ter njegovih poveličanih ran, ki so kot znamenja njegove neizmerne ljubezni v največji meri vplivale na duše. In sicer je vzcvetelo iz žive vere in goreče pobožnosti ljudi, ki so bili obdarjeni s posebnimi nebeškimi darovi. Zato je jasno, da tisto, kar je bilo razodeto sv. Marjeti Mariji, ni dodalo nič novega katoliškemu nauku. Pomembnost tega razodetja pa je v tem, da je Kristus Gospod, ko je pokazal Presveto Srce, na prav poseben način hotel ljudi opomniti, naj premišljujejo in častijo skrivnost ljubezni usmiljenega Boga do človeškega rodu. S tem izrednim razodetjem je namreč Kristus izrecno in ponovno pokazal na svoje srce kot na simbol, ki bo privabil ljudi k spoznanju in priznanju njegove ljubezni. Obenem je to srce postavil kot znamenje in poroštvo usmiljenja in milosti za potrebe Cerkve v naših časih« (št. 52).

Papež sv. Janez XXIII. je na prvi javni avdienci po začetku Drugega vatikanskega koncila zbranim vernikom dejal, da so ga že v mladosti zelo nagovorile besede sv. Marjete Alakok pred njeno smrtjo: »O, kakšno veselje je umreti, potem ko sem gojila stalno pobožnost do presvetega Srca Njega, ki nas bo sodil!«

p. Anton



[1] Imena so navedena po okrožnici Pija XII. Haurietis aquas in po Direktoriju za ljudske pobožnosti in bogoslužje.

[2] Danes je že svetnik; za svetnika ga je razglasil papež Janez Pavel II.

nedelja, 17. julij 2022

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo

Vztrajajmo v molitvi za duhovne poklice in za svetost duhovnikov, redovnikov in redovnic, misijonarjev in misijonark, diakonov in bogoslovcev. Letos ima Slovenija le 4 novomašnike, prihodnje leto pa verjetno le enega. Vsem, ki sodelujete, naj dobri Bog bogato povrne. Tudi od naših molitev sta odvisni število in svetost poklicanih ter svetost in lepota Cerkve na Slovenskem in vesoljne Cerkve. Če bomo za duhovne poklice dovolj in dobro molili, se bo stanje v Sloveniji in v Evropi polagoma izboljšalo. Naša molitev bo izprosila prenovo našega življenja, predvsem naših župnij in javnega mnenja. Kjer je poglobljeno krščansko življenje, tam bodo tudi duhovni poklici.

Prenova družin iz posvetitve JMS Stična, 26. 6. 2022

V Rimu je bilo v teh dneh 10. svetovno srečanje družin, na katerem se je zbralo okrog dva tisoč delegatov z vsega sveta, tudi iz Slovenije. V petek smo obhajali slovesni praznik presv. Jezusovega Srca, v soboto pa brezmadežnega Marijinega Srca. Ustavimo se zato ob vprašanju, kako bi življenje iz posvetitve najsvetejšima Srcema prenovilo naše družine.

1. Drugo leto bo minilo 25 let, od kar smo v Cerkvi na Slovenskem začeli s pobudo za posvetitev posameznikov in družin Jezusovemu in Marijinemu Srcu. Naši škofje so leta 1998 to pobudo priporočili in zapisali: »Župnike in druge predstojnike prosimo, naj posvetitev priporočijo v svojih župnijah in drugih skupnostih ter pri pripravi in izvedbi posvetitve pomagajo tistim, ki se bodo odločili za posvetitev.«

S slovensko pobudo smo seznanili papeža Janeza Pavla II. Apostolski nuncij za Slovenijo msgr. Edmund Farhat nam je leta 2000 odgovoril: »Z veseljem vam sporočam, da je bilo Vaše pismo zelo skrbno preučeno. Prejel sem častno nalogo, da Vas obvestim, da sveti oče Janez Pavel II. spodbuja to hvalevredno pobudo.«

Približno ena tretjina slovenskih župnikov je pobudo sprejela in so organizirali pripravo na posvetitev posameznikov, družin in skupin. Od drugih dveh tretjin župnikov se še vedno kateri odloči za posvetitev. Nekateri vsako leto organizirajo obnovitev posvetitve. Kažejo se dobri sadovi. Tako je neki župnik sporočil, da sta se dva para javila, da bi rada uredila svoj zakon s cerkveno poroko.

2. Pomisleki. Danes večkrat slišimo, da je češčenje Jezusovega in Marijinega Srca nekaj zastarelega, prav tako posvetitev. Kaj bomo rekli? Zunanje oblike se lahko spreminjajo, bistvo sámo pa nikoli ne zastari. Kogar motijo podobe Srca Jezusovega, ki so se uveljavile od baroka naprej, lahko upošteva, kar pravi Direktorij za ljudske pobožnosti in bogoslužje: »V našem času se z odobravanjem uveljavlja predstavitev presvetega Jezusovega srca v povezanosti s trenutkom križanja, v čemer je izražena najvišja oblika Kristusove ljubezni. Presveto srce je križani Kristus, z odprto stranjo, iz katere tečeta kri in voda (prim. Jn 19,34).« (Slika Lojzeta Čemažarja, Sliki Staneta Kregarja).

Ker Kristusova smrt in vstajenje ter poslanje Svetega Duha nikoli ne zastarijo, ker ljubezen Boga do nas nikoli ni nekaj zastarelega, zato je češčenje te Božje ljubezni bilo napredno včeraj, je napredno danes in bo napredno tudi jutri. Vedno znova bo velikodušne kristjane navduševal Jezusov stavek: »Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da kdo dá svoje življenje za svoje prijatelje« (Jn 15,13). Isto velja za sv. Pavla: »Kolikor pa zdaj živim v mesu, živim v veri v Božjega Sina, ki me je vzljubil in daroval zame sam sebe« (Gal 2,20). Nič drugega nas ne more prebuditi iz zaspanosti in mlačnosti kakor samo Božja ljubezen. Nobene večje nesreče ne poznamo na tem svetu, kakor je ta, da se človek zapre pred Božjo ljubeznijo in se pogrezne v svojo sebičnost. Češčenje Srca Jezusovega je ravno odprtost za njegovo neizmerno ljubezen.

3. Naše korenine. Včasih je bil v Bogkovem kotu na sredi Kristus na križu, na desni in levi pa podobi Srca Jezusovega in Marijinega. Upokojeni mariborski škof dr. Franc Kramberger je zapisal: »Iz otroških let se spominjam podob Jezusovega in Marijinega Srca, ki sta v tistem času krasili stene vsake slovenske verne hiše, saj so bile vse družine zaznamovane s posvetitvijo Jezusovemu in Marijinemu Srcu. Bili sta navadni podobi, brez večje umetniške vrednosti, a po vsebini sta presegali vse drugo, kar je bilo v hiši. Bili sta kakor odprta vrata hišnega tabernaklja, med njima pa je bil križ. Bilo je nekaj posebnega. Kamor koli sem se postavil v sobi, sem opazil, da me gledata Jezus in Marija. Kot otrok sem hodil iz kota v kot in poskušal najti mesto, kjer ne bi čutil njunega pogleda. Ni mi uspelo. Njune oči so bile vedno uprte vame, na katerem koli mestu sem bil. Zaradi tega – vedno in povsod spremljajočega pogleda – sem bil prepričan, da je Bog pri nas doma. Šele pozneje sem zvedel, da je bila naša družina posvečena Jezusovemu in Marijinemu Srcu.«

Naš mučenec Lojze Grozde je bil zelo povezan s češčenjem obeh najsvetejših Src. V letu 1942 je kot dijak opravil devet prvih petkov in zanje navduševal svoje sošolce. Na prvi petek, 1. januarja 1943, je bil v Stični pri pobožnosti prvega petka. Na prvi petek so ga na Mirni zagrabili in mučili partizani, ponoči na prvo pa umorili. Na to soboto je hotel v domačem kraju spodbuditi pobožnost petih prvih sobot. V ta namen je imel v svoji torbi nekaj literature o Fatimi in prvosobotni pobožnosti.

4. Prenova družin. Če hočemo imeti dobre družine, danes ni dovolj, da njeni člani hodijo redno k sveti maši in nekaj molijo. V življenju je toliko slabega, hudobni duh je zelo dejaven, človek je zaradi izvirnega greha nagnjen k slabemu. Potrebna je večja Božja pomoč. Okušati je treba prisrčno ljubezen Jezusovega in Marijinega Srca. Svoje srce je treba odpreti njunima Srcema, da bosta spremenila in utrdila naša srca ter jih usposobila za nesebično ljubezen do Boga in do vsakega človeka, najprej za ljubezen v domači družini. Papež sv. Janez Pavel II. je dejal: »Samo v Kristusovem Srcu dobi človek zmožnost, da more ljubiti.« Nekdanji vrhovni predstojnik jezuitskega reda pater Pedro Arrupe je zapisal: »V češčenju Kristusovega Srca se skriva velikanska moč.« Bog daj, da bi naše družine v Kristusovem in Marijinem Srcu dobivale moč za nesebično medsebojno ljubezen. Naj bi občutile velikansko moč Kristusovega Srca in zaživele iz te moči!

p. Anton

petek, 15. julij 2022

ŽIVLJENJE IZ POSVETITVE JMS Govoriti na srce – Brezmadežno Srce Marijino Log pri Vipavi, 25. junij 2022

Srce je vedno znamenje ljubezni in Marijino brezmadežno srce je znamenje njene popolne in čiste ljubezni do Gospoda. Marija je zares ljubila Gospoda, kakor veleva prva in največja zapoved: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in vso dušo, z vso močjo in vsem mišljenjem!« (Lk 10,27).

Marijino srce je v novi zavezi omenjeno dvakrat, obakrat pri Luku. Prvič je njeno srce omenjeno v poročilu o Jezusovem rojstvu. Ko so pastirji povedali, kaj jim je bilo rečeno o detetu, piše Luka: »Marija pa je vse te besede ohranila in jih premišljevala v svojem srcu« (Lk 2,19). Drugič pa je njeno srce omenjeno ob koncu poročila o dvanajstletnem Jezusu v templju. Ko se je Jezus vrnil z njima v Nazaret in jima bil pokoren, piše Luka: »In njegova mati je vse to ohranila v svojem srcu« (Lk 2,51).

Takoj lahko vidimo, da je Marijino srce obakrat omenjeno v povezavi z besedo: prvič z besedo o rojstvu Mesija, ki so jo pastirjem povedali angeli, drugič pa z besedo o Jezusovem poslanstvu, ki jo je Mariji povedal Jezus sam. V obeh primerih gre torej za Božjo besedo, ki jo je Marija ohranila in premišljevala s svojem srcu. V tem drugem primeru evangelist pripominja celo, da niti Jožef niti Marija nista razumela besede, ki jima jo je Jezus povedal. Marija pa je kljub temu besedo ohranila in premišljevala v svojem srcu.

Ista Božja beseda, ki jo je Marija ohranila in premišljevala v svojem srcu, prihaja tudi do naših ušes in pada tudi v naša srca. Konstitucija o Božjem razodetju pravi o Božji besedi: »Oče, ki je v nebesih, prihaja v svetih knjigah svojim otrokom ljubeče naproti in se z njimi pogovarja« (BR, 21). Božja beseda odgovarja na naša vprašanja in nam postavlja svoja vprašanja. Med številnimi vrstami branja zavzema odlično mesto branje, ki ga imenujemo 'lectio divina', to je molitveno branje, oseben pogovor z Bogom, pogovor iz obličja v obličje, pogovor od srca do srca.

'Iz obličja v obličje' se je Gospod pogovarjal z Mojzesom, kakor beremo v 2 Mz: »Govoril pa je Gospod z Mojzesom iz obličja v obličje, kakor govori človek s svojim prijateljem« (2 Mz 33,11). In ob koncu zadnje Mojzesove knjige lahko beremo: »In ni vstal več prerok v Izraelu kakor Mojzes, ki ga je Gospod poznal iz obličja v obličje« (5 Mz 34,10). Podobno je govoril Kristus s svojimi apostoli: »Vas pa sem imenoval prijatelje, ker sem vam razodel vse, kar sem slišal od svojega Očeta« (Jn 15,15). Tako sta se pogovarjala (homílun) učenca Kleopa in Simeon na poti v Emavs (Lk 24,14).

Tudi 'od srca do srca' in 'na srce' je Gospod govoril že v stari zavezi. Po preroku Izaiju Gospod napoveduje konec babilonskega izgnanstva in pravi: »Govorite prestolnici Jeruzalem na srce in ji kličite, da je njena tlaka dokončana, da je njena krivda poravnana, ker je prejela iz Gospodove roke dvojno kazen« (Iz 40,2). Po preroku Ozeju pa Gospod napoveduje ponovno spravo z izvoljenim ljudstvom in govori o njem kot mož o svoji ženi: »Zato, glej, jo povabim, popeljem jo v puščavo, spregovorim ji na srce« (Oz 2,16).

Kakor prestolnici Jeruzalem in kakor izvoljenemu ljudstvu tudi nam Gospod govori na srce. Tudi nam oznanja, da je lahko v hipu konec tudi našega izgnanstva, če se spreobrnemo in se vrnemo v Očetovo hišo. Tudi nam kliče, da je vedno pripravljen za spravo in odpuščanje, če smo voljni sprejeti njegovo milost in usmiljenje. Gospod vsak čas stoji pred vrati našega srca in trka. Amen.

msgr. Jurij Bizjak

sreda, 13. julij 2022

Nekatere duhovne prireditve v Stični v letu 2022

Srečanja Bernardove družine, posvečenih JMS

in članov Apostolata darovanja in drugih

na 4. nedeljo v mesecu ob 15.00 v stiški baziliki:

24. julija, 28. avgusta, 25. septembra,

23. oktobra in 27. novembra.

 

Srečanja na daljavo po zoomu vsak prvi ponedeljek v mesecu ob 20.00: 1. avgusta, 5. septembra, 3. oktobra, 7. novembra in 5. decembra.

 

Fatimski shodi v baziliki v Stični bodo na 13. dan v mesecu ob 18.30, od maja do oktobra.

 

Duhovne vaje za vse, duhovnike, diakone in laike,

bodo v stiškem samostanu od četrtka, 25. avgusta ob 18.00,

do nedelje, 28. avgusta po kosilu

 

Spremljevalec: p. dr. Miran Špelič OFM.

Prijave: Srečko Fras, Mala Nedelja 34, 9243 Mala Nedelja;

tel. 02/586 1020; GSM: 041/939 394; fras.srecko@gmail.com .

 

Duhovna obnova v Stični za vse

Čas: sobota, 24. septembra 2022, od 9.30 do 15.00

Tema: Sveta Evharistija vir svetosti

Nagovori: p. Anton Nadrah

Prijave: Srečko Fras, Mala Nedelja 34, 9243 Mala Nedelja;

tel. 02/586 1020; GSM: 041/939 394; fras.srecko@gmail.com .

 

ponedeljek, 11. julij 2022

ZA ZIDOVI SAMOSTANA Prijateljstvo z Bogom

Kako nekaj velikega je to: biti Božji prijatelj! Boga imamo za prijatelja! Na podlagi svetega krsta smo postali deležni Božjega življenja in posebne Božje ljubezni. S krstom je položen temelj za prijateljstvo med Bogom in nami. Bog in kristjan imata skupno Božje življenje. Iz te skupnosti življenja se med Bogom in človekom more razviti prijateljstvo. Sveto pismo uporablja za takšno prijateljstvo pogosto izraz zaveza. S svojim zvestim sodelovanjem, z branjem in poslušanjem Božje besede, s prejemanjem zakramentov in s poslušanjem in izpolnjevanjem Božje volje, to prijateljstvo raste in se poglablja.

V zemeljskem raju sta prva dva človeka živela v prijateljstvu z Bogom. Njuna nepokorščina Bogu je to prijateljstvo porušila. Sveto pismo opisuje Abrahama, Mojzesa in druge preroke kot Božje prijatelje.

Božje prijateljstvo se je najbolj razodelo v Jezusu Kristusu. On hoče biti prijatelj vsakega in vseh. Pogoj pa je izpolnjevanje njegove volje. Apostolom je rekel: “Vi ste moji prijatelji, če delate, kar vam naročam. Ne imenujem vas več služabnike, ker služabnik ne ve, kaj dela njegov gospodar; vas sem imenoval prijatelje, ker sem vam razodel vse, kar sem slišal od svojega Očeta” (Jn 15,14s). Če razmišljamo o Kristusovi ljubezni do nas, nam ni težko, da ga vzljubimo in zavestno postanemo njegovi prijatelji. Posebej nas nagiba k prijateljski ljubezni njegova smrt na križu. Smrt za nas! V žalostnem delu rožnega venca ponavljamo: »ki je za nas krvavi pot potil, za nas bičan bil, za nas s trnjem kronan bil, za nas težki križ nesel, za nas križan bil«.

Človeško prijateljstvo je zaradi človeških slabosti enega ali obeh pogosto ogroženo. Bog pa nikoli ne odpove. On nas nikoli ne razočara. Potrebno je, da mi izpolnimo svoj delež. Božja ljubezen je ena sama, največji dar Svetega Duha. Usmerjena je na Boga in na vse, kar je Božjega in dobrega, na nas same, na bližnje, na vse stvarstvo. Če tako gledamo, lažje razumemo sv. Frančiška Asiškega, ki je v vseh stvareh gledal svoje brate in sestre.

Vendar se ljubezen do Boga kaže na zelo drugačen način kakor ljubezen do njegovih stvari, saj je med Bogom in stvarmi neizmerna razlika. To razliko so dobro zaznavali svetniki.

Na zemlji Boga ne moremo popolnoma spoznati, moremo pa ga z vsemi močmi ljubiti. To je najpomembnejše. Kdor je izkusil poglobljeno ljubezen do Boga, tudi s srcem, ve, da nikogar ni mogoče tako ljubiti kakor njega, in da od nikogar ni mogoče biti tako ljubljen kakor od njega. Tak človek ljubezen do Boga doživlja kot začetek večnega življenja in večne sreče.

Samo v Boga morem in moram verovati, mu popolnoma zaupati, se mu brez pridržkov izročati, ga moliti, od njega vse pričakovati, tudi odpuščanje svojih grehov.

Bog me ne potrebuje. Jaz ga potrebujem. Zato pričakuje, da mu popolnoma izročim svoje srce, da se med nama ustvari prijateljski odnos, ki ne bo nikdar prenehal, ampak se bo, neizmerno poglobljen, nadaljeval v večnem življenju.

Tomaž Kempčan je v Hoji za Kristusom zapisal: “Moj Bog in moje vse. Kdor razume, mu je dovolj rečeno in, kdor ljubi, to rad ponavlja. Če si ti navzoč, je vse prijetno; če tebe ni, je vse pusto. Ti umiriš srce, da vlada obilen mir in prazniško veselje.”

p. Anton

sobota, 9. julij 2022

ODMEVI

Moja vnukinja Klara (11let) je v šoli dobila nalogo, da mora izbrati stavbo, po lastni izbiri, za
predstavitev. Odločila se je za samostan v Stični. Naredila je velik plakat in se lotila tudi makete (spodaj na sliki). V preteklem letu je opisovala našo cerkev na Dolah, letos pa mi je s ponosom povedala, da si bosta šli z mamico ogledat od zunaj samostan. Sem vesela njene vneme, ki jo delim z vami.

Marija Tekavec

petek, 8. julij 2022

DOMAČA ZDRAVILA Navadna sretena (Geum urbanum L.)

Je trajnica, ki v višino zraste od 20 do 60 cm. V Sloveniji in drugod po Evropi jo vidimo rasti med grmovjem, ob robu gozda, ob živih mejah, če trava zraven nje ni skrbno pokošena in sploh, če so malo bolj mokra tla. Njeni svetlo rumeni cvetovi so iz 5 venčnih listov. Za družino rožnic (Rosaceae) je značilno, da se rastline odevajo s cvetovi s 5 venčnimi listi, kamor torej sodi navadna sretena in npr. jablana, kutina in šipek. Cvetovi so nenavadno majhni (1 do 2 cm) v primerjavi z velikostjo cele rastline in listov.

V času cvetenja, od maja do avgusta, nabiramo celo rastlino. Uporabljamo posušeno ali svežo. Jeseni nabiramo za debel prst ali dva debelo korenino, ki ji odstranimo stranske koreninice. Korenina (Gei urbani radix) močno diši, ker vsebuje evgenol (v eteričnem olju sretene ga je 69,2%), ki je močan antiseptik (deluje na viruse in bakterije) in lokalni anestetik (zmanjša bolečino). Evgenol se nahaja tudi v eteričnem olju nageljnovih žbic. To pojasnjuje, zakaj imenujemo korenino navadne sretene tudi Radix cariophyllatae – nageljnove žbice namreč sodijo v družino klinčnic (Caryophyllaceae).

Okrogla semena, male »bunkice« imajo kaveljčke – zajec, ki se potika po grmovju, na svojo dlako ujame ta semena in jih tako raznaša naokoli. V zdajšnjem času, ko v urbanih naseljih živi tudi vedno več psov in ti na sprehodu vohljajo ob živih mejah, se na njihovo dlako tudi lahko ujamejo semena navadne sretene in jih raznašajo v urbanem okolju.

Izvleček navadne sretene ima protibakterijsko delovanje. Raziskave in vitro so pokazale, da metanolni izvleček (v metanolu smo določen čas namakali liste navadne sretene) zavira rast določenih bakterij, kot so: Pseudomonas aeruginosa, Staphylococcus aureus, Escherichia coli.

Veliko čreslovin (10,5%) vsebujeta zel in korenina navadne sretene, zato je rastlina učinkovita za zaustavljanje driske. Pater Simon Ašič pri driski svetuje pitje vina, v katerem se je namakala sretena. 70 g korenine namakamo 3 tedne v 1 litru vina, precedimo in shranimo. Po pameti pijemo po požirkih v času težav. Evgenol kot močan antiseptik, ki je v korenini, zavre tudi rast morebitnih povzročiteljev driske. Navadna sretena deluje še protivnetno, ker zmanjšuje nastajanje prostaglandinov – pomirilo se bo vneto črevo.

Prej omenjeno vino lahko – tako priporoča ljudska medicina – uporabimo tudi za izpiranje dlesni, pri krvavečih dlesnih ali za grgranje pri vnetju dlesni, ustne in žrelne votline. S tem bomo pomagali odstraniti povzročitelje vnetja, zmanjšali bolečino in zavrli vnetje, ustavili krvavitev. Enako v ta namen uporabimo čaj iz sretene.

Flavonoidi v sreteni imajo antioksidativno delovanje.

Če posušene korenine sretene ne namočimo v vino, jo lahko zmeljemo in shranimo za uporabo v zdravilne namene. Majhno noževo konico v prah zmlete sretene dodamo občasno kot začimbo juham zaradi močne arome in tudi zdravilnosti. Ali pa v piškote – enako kot nageljnove žbice.

Večstoletna uporaba navadne sretene in številna slovenska ljudska imena, kot so blažič, benedičica in žegnani koren, potrjujejo, da jo lahko varno in učinkovito uporabljamo.

Barbara Kozan, mag. farm.

sreda, 6. julij 2022

VALERIJINE VRSTICE Jožef Plečnik (1872 – 1957) in Stična (Ob 150-letnici rojstva)

Leto 2022 je v Sloveniji posvečeno spominu na Jožefa Plečnika ob 150 letnici njegovega rojstva. Pa poglejmo, kaj ga povezuje s Stično.

Ljubljanski Rožnik, ta priljubljena izletniška točka Ljubljančanov, je bil leta 1930 naprodaj. Cistercijani iz Stične so takrat šolali v Ljubljani precej srednješolcev in klerikov. Menili so, da bi bilo pametno, če bi zanje poskrbeli z lastnim zavodom v Ljubljani. Zdelo se jim je primerno, da bi sezidali pri cerkvi na Rožniku konvikt. Skrbeli bi tudi , da bi bila v Marijini cerkvi vsak dan maša. Ohranili bi gospodarska poslopja in gostišče, kjer bi prodajali stiške pridelke. Najeli so arhitekta Jožeta Plečnika, da bi pripravil načrte za dijaški zavod in sploh vso ureditev vrha Rožnika, celih 52.000 kvadratnih metrov z gozdom, travnikom in sadovnjakom. Toda izkazalo se je, da bi bil podvig predrag in cistercijani so morali misel na Rožnik opustiti. Namesto njega so kupili poslopje na Poljanski cesti v Ljubljani in v njem uredili zavod za svoje dijake in študente. Toda stike s Plečnikom je samostan še ohranil.

Leta 1930 je bil posvečen v mašnika p. Simon Ašič. Novo mašo je pel v svoji rojstni župniji Rajhenburg (Brestanica), novomašniški kelih pa je bil izdelan po načrtu arhitekta Plečnika. Denar zanj je poslal Ašičev oče iz Amerike. Leto kasneje je imel novo mašo p. Antonin Skubic. Pri oltarju v domači cerkvi v Grosupljem je tudi on dvignil Plečnikov kelih, bil je le nekoliko skromnejši. Oba pa je izdelal pasar Simon Kregar iz Ljubljane. Oba keliha sta zdaj v Muzeju krščanstva v Stični. Pred časom pa so dokupili še tretji Plečnikov kelih. Ta je bil leta 1938 narejen za Franca Dolenca, znanega teologa zgodovinarja in pisca, ki je po vojni deloval v zamejstvu.

Leta 1954 sem začela hoditi šolo in k verouku. P. Rafael Ašič, takratni stiški župnik, je veroukarjem pokazal nov tabernakelj in večkrat poudaril, da ga je zasnoval arhitekt Plečnik. Bili smo premajhni in premalo razgledani, da bi vedeli kdo je Plečnik in kakšna pridobitev je njegov tabernakelj za našo cerkev. Zasnovan je kot samostojna hišica iz marmorja z dvojnimi vrati. Kovinski ptiči, ki ga krasijo, dokazujejo, da je bil narejen nalašč za stiško baziliko. Plečnikova mojstrovina pač ni naredila na šolarje takega vtisa kot svetniki v zanimivih oblačilih na oltarju in zlatokrili angelci nad njimi.

Valerija Ravbar

ponedeljek, 4. julij 2022

VALERIJINE VRSTICE Mama iz nebes

Prelep poletni dan malo pred Kresom. Pokošena je bila vsa dolina. Po njej je počasi brnel traktor in obračal redi. Toda ni bilo videti, da bi kdo sedel za volanom. Saj ni bilo mogoče, kajti fantek, ki ga je upravljal , je imel komaj deset let. Če je hotel doseči sklopko, se je moral dvigniti s sedeža in pritisniti nanjo z vso silo. To je trajalo več ur. Ravno, ko je obračal zadnjo red, se je izza griča prikazal avtomobil. Mož, ki je stopil iz avta, se je napotil k dečku, kije ustavila traktor in se zapodil v njegov objem. Pa sta zmogla še enkrat! Sama. Ja, bila sta sama na veliki kmetiji. Fantkova mama je zbolela kmalu po njegovem rojstvu. Potem so sledilaleta, ki jih je preživela po bolnišnica in nazadnje smrt. Doma je bila sicer babica, a za fantka je skrbel predvsem oče. Jemal ga je s sabo na polje. Sedel je pri njem na traktorju ali pa potrpežljivo čakal v senci kje ob robu gozda, da je oče končal z delom. Kmalu je fantek sam začel voziti traktor, a pod očetovim nadzorstvom. Potem je zbolela še babica. Ležala je bolnišnici in sin je moral k njej na obisk, čeprav je cela dolina ležala pokošena. Tako je fantek sam obrnil travnik. Kako si je oče oddahnil, ko je videl, da je bilo doma vse v redu! Ljudem, ki so šli mimo in zmajevali z glavami, je rekel:« Saj je vse prav. Sv. Janez Krstnik je naredil lepo vreme, na fantka pa je pazila mama iz nebes.«

Potem je umrla še babica. Ko sta stala ob grobu, so se očetu orosile oči, čeprav se je trudil, da bi fantek ne opazil njegove bolečine. Pa ga je ta pocukal za rokav in zašepetal: «Nič ne skrbi, atek. Zdaj boš tudi ti imel mamo v nebesih, da bo pazila nate.« In res sta obe mami potem skrbeli, da je oče zmogel svoje dolžnosti in da je sinek zrasel v velikega zdravega in delavnega fanta.

sobota, 2. julij 2022

V bunkerju »Ljubljana« (7)

Že drugi teden dela je šel h koncu. Stiskalnica je dobila svojo podobo. Vsi, ki so si jo prišli ogledovat, so se čudili, češ da kaj takega še niso videli. Spraševali so Franca, kje je dobil zamisel za tako veliko stiskalnico. Povedal je, da so bratje delali stiskalnice že za različno velike vinske kleti na Štajerskem. Tam je bilo treba postaviti vselej veliko stiskalnico, s katero je bilo mogoče na hitro stisniti velike količine grozdja. Tako stiskalnico sta si zamislila tudi za stiški samostan. Sedaj je stiskalnica že narejena, treba je dokončati samo še zadnje podrobnosti.

Kamen so uspešno dvignili in utrdili na vijak. Poleg droga pod kamnom je bilo treba luknjo na trdo zamašiti z drobnimi skodlami, ki so jih nabili v luknjo ob vijak. Kamen je moral biti pritrjen in se ni smel vrteti in ne majati na vijaku. Nad kamnom so zvrtali še eno luknjo, v katero so vtaknili drog, s katerim se je vrtelo kamen. Ko je bil kamen na trdnem mestu, so ga ometali še z močnim cementnim obrizgom. Brat Celestin je takoj dobil zamisel, da bi v svež omet napisal, kdo je stiskalnico naredil. Vzel je železno ost in napisal na kamen, da so jo naredili bratje Irgolič iz Gornje Radgone. Ves napis je lepo zgladil, da je bilo videti zares popolno. To bo trajen spomin na brate, ki so novo stiskalnico naredili.

Na dnu je Franc v vijak že prej zvrtal luknjo. V to luknjo so sedaj namestili še železno palico, ki bo olajšala vrtenje, ko bo vijak že dvignjen od tal. Takrat se kaj hitro lahko zgodi, da kamen začne opletati sem ter tja. To je nevarno za navoje pri lesenem vijaku. S palico, vgrajeno v spodnji del vijaka, pa se ravno to prepreči. Zaradi železne palice je mogoče kamen vrteti udobno, saj ne more opletati ne na levo ne na desno. Železna palica pa je stala na težki kovinski podlagi, ki je ni bilo mogoče med vrtenjem premakniti.

Zadnje opravilo, ki ga je bilo treba dokončati, je bil koš za stiskalnico. Franc je načrtoval okroglega in širokega okoli 120 centimetrov. Tako bi bilo v njem prostora za več kot kubični meter zmletega sadja in bi z enim samim stiskanjem iztisnili več kot 800 litrov mošta.

Spet je bila potrebna pomoč brata Nivarda. On je bil naprošen, da naredi težke železne obroče, na katere bodo pritrjene lesene stranice. Franc mu je narisal skico in brat Nivard se je lotil dela. Naredil je štiri ukrivljene železne loke. Skupaj s Francem sta domislila, kako bi se loki najbolj priročno sklenili in zaprli v krog.

Franc in Jožef sta naredila lične in ozke stranice za koš. Razmaknila sta jih za dober milimeter in jih enakomerno privila na železne obroče, ki jih je izdelal brat Nivard. Skupaj so naredili še velik pokrov, s katerim je bilo treba pokriti sadno kašo med stiskanjem. Ta je bil zelo težak, da sta ga morala dvigniti vedno dva krepka možaka.

Franc in Jožef sta začela iskati še nekaj smrekovih tramov. Ni jih še bilo na Polževem vrtu. Toda pri žagi jih je bilo mogoče najti. Šli so pogledat na žago in našli dovolj smrekovih tramov. Toda Franc je bil varčen. Ni hotel vzeti dolgih lepih tramov, izbral je take kose, ki niso bili več za tesarsko rabo. Samo dva metra dolge je potreboval. Naložili so jih na voz in odpeljali na Polžev vrt. Tam je vsakega razžagal na dva dela. Te tramove je potreboval za na pokrov. Bolj ko se stiskalnica stisne, več tramov je bilo treba naložiti na pokrov, da se je lahko še bolj stisnilo. Od strani, kjer so bili prežagani, je vsakemu paru izvrtal luknje. Vsak par je imel več lukenj. Tako je tisti, ki je delal pri stiskalnici, hitro vedel, katera dva trama sta par. Oba sta bila enako visoka, zato sta morala biti položena vedno skupaj. To je bilo pomembno, saj je na ta način pokrov enakomerno stiskal zmleto sadje. Če bi bili tramovi različno debeli, bi bil pokrov na eni strani nižje kot na drugi. To pa je nevarno, da se nagne in spodleti.

V tretjem tednu je bila stiskalnica končana. Vse je bilo narejeno do potankosti. Tudi robove težkih hrastovih tramov so obdelali z okrasnimi rezi. Na sleme pa so pribili deščico, na katero so spretno izrezljali letnico: Anno Domini 1928.

Brat Celestin je bil neizmerno vesel te nove pridobitve. Ko je opat Avguštin prišel pogledat novo stiskalnico, ga je hitro ogovoril.

»Kútjete fékete!, to se bo prešalo! Že sedaj se veselim jeseni, ko bomo to stiskalnico prvič uporabili. Toda z blagoslovom stiskalnice ne bi bilo treba čakati do jeseni. Ali bi jo lahko blagoslovili že sedaj, ko so mojstri še pri hiši?«

»Seveda bi lahko. Kdaj pa boste končali? Zadnji dan dela, ko bo vse nared, bi jo lahko blagoslovili,« je dejal opat Avguštin.

»V glavnem je vse končano, le nekaj malenkosti, nekaj okraskov bomo še danes naredili, potem pa vam jo lahko izročimo,« je odvrnil mojster Franc.

»Torej bi lahko bil blagoslov že jutri po kosilu,« je rekel opat Avguštin.

»Zaradi nas lahko. Vse bo pripravljeno,« se je oglasi še Jožef.

»Dobro. Dobimo se jutri ob dveh. Jaz bom o tem obvestil še samostansko družino, da bo čim več menihov navzočih,« je pogumno dodal opat Avguštin.

 

Zadnji dan dela je bilo ozračje še posebno veselo. Franc je že začel pospravljati svoje orodje in na koncu dal še zadnja navodila:

»Stiskalnica je do konca dodelana. Vse, kar je bilo treba narediti, smo naredili. Nekaj malega pa bo ostalo še vam samostanskim. Ker je les še svež, ga je treba zapariti. V prostor, kjer bo stal koš, je treba naliti kropa. Vse luknje zamašite in nalijte veliko kropa na prostor, kjer boste pozneje nasuli zmletega sadja. Plohi so hrastovi, zato vsebujejo veliko tanina. S kropom boste nekaj tega tanina dobili ven iz lesa. Nekaj ga bo seveda še ostalo. Toda tisti ostanek ne bo delal škode. Zaradi tanina bi lahko bil prvi mošt, ki ga boste stisnili, malo grenak. V sodu pa bi potemnel. To boste s kropom lepo preprečili. Jeseni, preden boste začeli prešati, pa vsako leto nalijte toliko mrzle vode na stiskalnico, da se bodo napeli vsi plohi, ki bodo prišli v stik z moštom. Bolje je, da se les napije vode, kot pa mošta. Ko boste končali stiskanje pa stiskalnico vedno skrbno operite. Če boste tako ravnali, vam bo služila dolga desetletja.«

Brat Celestin je vesel obljubil, da bodo stiskalnico skrbno zakuhali s kropom in jo pripravili za stiskanje.

Naslednji dan se je zbrala vsa samostanska družina na Polževem vrtu. Opat Avguštin je prišel slovesno oblečen v liturgična oblačila. Eden izmed bogoslovcev je nosil posodo z blagoslovljeno vodo. V sveti zbranosti so začeli obred blagoslova nove stiskalnice. Vse molitve so bile v latinskem jeziku. Kratek nagovor pa je bil v domačem jeziku. Opat Avguštin se je mojstrom in njihovim pomočnikom zahvalil za vse delo in trud pri izdelavi nove stiskalnice. Želel jim je Božjega blagoslova še pri njihovem nadaljnjem delu. Čisto ob koncu pa je povabil mojstra Franca, naj gre s patrom ekonomom, da napravita račun.

Brat Vital je prinesel še najboljšega vina, da so veselo nazdravili. Franc in pater ekonom pa sta odšla v njegovo pisarno. Tam sta uredila vse, kar je bilo stroškov dela za mojstre in pomočnike. Franc je tudi ekonomu zagotovil, da je prepričan, da bo stiskalnica dobro služila menihom pri stiskanju sadja.

Bil je že konec tretjega tedna, ko so se mojstri in njihovi pomočniki poslovili od stiškega samostana. Brat Hijacint jih je s kočijo zvozil na železniško postajo. Tudi vse njihovo orodje in drugo prtljago so jim zapeljali do vlaka. Možje so veselo dočakali vlak za Ljubljano. Ko je vlak prisopihal, so ročno znosili vso prtljago na vlak. Precej orodja so imeli s seboj. Vedeli so, da imajo v samostanu marsikaj od orodja, toda najlažje je delati z orodjem, ki si ga vajen in ga imaš vsak dan v roki.

Stiški bratje so postavili kotel kar na Polžev vrt. Nanesli so drv in zakurili. Ko je voda zavrela, so jo previdno zajemali v vedra in nosili na stiskalnico. Tu in tam je malo kapljajo iz nje. Toda to ni nič hudega. Les se napije vode in napne, zato pozneje ne pušča več. Da bi bil les čim bolje zakuhan, so kotel ponovno nalili in zakurili. Na koncu je bilo na stiskalnici veliko vode. S kropom so polili tudi stranice koša, potem pa so jih položili v vročo vodo. Celih ni bilo mogoče potopiti, zato jih je brat Celestin od časa do časa obračal. Vročo vodo so pustili na stiskalnici nekaj dni. Ko so jo spustili ven, je bila skoraj črna.

Brat Celestin je bil vesel tega dosežka in je pogumno pribil:

»Kútjete fékete, poglejte, kako je črna. Dobro smo naredili. To bi lahko šlo vse v mošt, če stiskalnice ne bi zaparili.«

p. Branko Petauer