Kamen so uspešno dvignili in utrdili na vijak. Poleg droga pod kamnom je bilo treba luknjo na trdo zamašiti z drobnimi skodlami, ki so jih nabili v luknjo ob vijak. Kamen je moral biti pritrjen in se ni smel vrteti in ne majati na vijaku. Nad kamnom so zvrtali še eno luknjo, v katero so vtaknili drog, s katerim se je vrtelo kamen. Ko je bil kamen na trdnem mestu, so ga ometali še z močnim cementnim obrizgom. Brat Celestin je takoj dobil zamisel, da bi v svež omet napisal, kdo je stiskalnico naredil. Vzel je železno ost in napisal na kamen, da so jo naredili bratje Irgolič iz Gornje Radgone. Ves napis je lepo zgladil, da je bilo videti zares popolno. To bo trajen spomin na brate, ki so novo stiskalnico naredili.
Na dnu je Franc v vijak že prej zvrtal luknjo. V to luknjo so sedaj namestili še železno palico, ki bo olajšala vrtenje, ko bo vijak že dvignjen od tal. Takrat se kaj hitro lahko zgodi, da kamen začne opletati sem ter tja. To je nevarno za navoje pri lesenem vijaku. S palico, vgrajeno v spodnji del vijaka, pa se ravno to prepreči. Zaradi železne palice je mogoče kamen vrteti udobno, saj ne more opletati ne na levo ne na desno. Železna palica pa je stala na težki kovinski podlagi, ki je ni bilo mogoče med vrtenjem premakniti.
Zadnje opravilo, ki ga je bilo treba dokončati, je bil koš za stiskalnico. Franc je načrtoval okroglega in širokega okoli 120 centimetrov. Tako bi bilo v njem prostora za več kot kubični meter zmletega sadja in bi z enim samim stiskanjem iztisnili več kot 800 litrov mošta.
Spet je bila potrebna pomoč brata Nivarda. On je bil naprošen, da naredi težke železne obroče, na katere bodo pritrjene lesene stranice. Franc mu je narisal skico in brat Nivard se je lotil dela. Naredil je štiri ukrivljene železne loke. Skupaj s Francem sta domislila, kako bi se loki najbolj priročno sklenili in zaprli v krog.
Franc in Jožef sta naredila lične in ozke stranice za koš. Razmaknila sta jih za dober milimeter in jih enakomerno privila na železne obroče, ki jih je izdelal brat Nivard. Skupaj so naredili še velik pokrov, s katerim je bilo treba pokriti sadno kašo med stiskanjem. Ta je bil zelo težak, da sta ga morala dvigniti vedno dva krepka možaka.
Franc in Jožef sta začela iskati še nekaj smrekovih tramov. Ni jih še bilo na Polževem vrtu. Toda pri žagi jih je bilo mogoče najti. Šli so pogledat na žago in našli dovolj smrekovih tramov. Toda Franc je bil varčen. Ni hotel vzeti dolgih lepih tramov, izbral je take kose, ki niso bili več za tesarsko rabo. Samo dva metra dolge je potreboval. Naložili so jih na voz in odpeljali na Polžev vrt. Tam je vsakega razžagal na dva dela. Te tramove je potreboval za na pokrov. Bolj ko se stiskalnica stisne, več tramov je bilo treba naložiti na pokrov, da se je lahko še bolj stisnilo. Od strani, kjer so bili prežagani, je vsakemu paru izvrtal luknje. Vsak par je imel več lukenj. Tako je tisti, ki je delal pri stiskalnici, hitro vedel, katera dva trama sta par. Oba sta bila enako visoka, zato sta morala biti položena vedno skupaj. To je bilo pomembno, saj je na ta način pokrov enakomerno stiskal zmleto sadje. Če bi bili tramovi različno debeli, bi bil pokrov na eni strani nižje kot na drugi. To pa je nevarno, da se nagne in spodleti.
V tretjem tednu je bila stiskalnica končana. Vse je bilo narejeno do potankosti. Tudi robove težkih hrastovih tramov so obdelali z okrasnimi rezi. Na sleme pa so pribili deščico, na katero so spretno izrezljali letnico: Anno Domini 1928.
Brat Celestin je bil neizmerno vesel te nove pridobitve. Ko je opat Avguštin prišel pogledat novo stiskalnico, ga je hitro ogovoril.
»Kútjete fékete!, to se bo prešalo! Že sedaj se veselim jeseni, ko bomo to stiskalnico prvič uporabili. Toda z blagoslovom stiskalnice ne bi bilo treba čakati do jeseni. Ali bi jo lahko blagoslovili že sedaj, ko so mojstri še pri hiši?«
»Seveda bi lahko. Kdaj pa boste končali? Zadnji dan dela, ko bo vse nared, bi jo lahko blagoslovili,« je dejal opat Avguštin.
»V glavnem je vse končano, le nekaj malenkosti, nekaj okraskov bomo še danes naredili, potem pa vam jo lahko izročimo,« je odvrnil mojster Franc.
»Torej bi lahko bil blagoslov že jutri po kosilu,« je rekel opat Avguštin.
»Zaradi nas lahko. Vse bo pripravljeno,« se je oglasi še Jožef.
»Dobro. Dobimo se jutri ob dveh. Jaz bom o tem obvestil še samostansko družino, da bo čim več menihov navzočih,« je pogumno dodal opat Avguštin.
Zadnji dan dela je bilo ozračje še posebno veselo. Franc je že začel pospravljati svoje orodje in na koncu dal še zadnja navodila:
»Stiskalnica je do konca dodelana. Vse, kar je bilo treba narediti, smo naredili. Nekaj malega pa bo ostalo še vam samostanskim. Ker je les še svež, ga je treba zapariti. V prostor, kjer bo stal koš, je treba naliti kropa. Vse luknje zamašite in nalijte veliko kropa na prostor, kjer boste pozneje nasuli zmletega sadja. Plohi so hrastovi, zato vsebujejo veliko tanina. S kropom boste nekaj tega tanina dobili ven iz lesa. Nekaj ga bo seveda še ostalo. Toda tisti ostanek ne bo delal škode. Zaradi tanina bi lahko bil prvi mošt, ki ga boste stisnili, malo grenak. V sodu pa bi potemnel. To boste s kropom lepo preprečili. Jeseni, preden boste začeli prešati, pa vsako leto nalijte toliko mrzle vode na stiskalnico, da se bodo napeli vsi plohi, ki bodo prišli v stik z moštom. Bolje je, da se les napije vode, kot pa mošta. Ko boste končali stiskanje pa stiskalnico vedno skrbno operite. Če boste tako ravnali, vam bo služila dolga desetletja.«
Brat
Celestin je vesel obljubil, da bodo stiskalnico skrbno zakuhali s kropom in jo
pripravili za stiskanje.
Naslednji dan se je zbrala vsa samostanska družina na Polževem vrtu. Opat Avguštin je prišel slovesno oblečen v liturgična oblačila. Eden izmed bogoslovcev je nosil posodo z blagoslovljeno vodo. V sveti zbranosti so začeli obred blagoslova nove stiskalnice. Vse molitve so bile v latinskem jeziku. Kratek nagovor pa je bil v domačem jeziku. Opat Avguštin se je mojstrom in njihovim pomočnikom zahvalil za vse delo in trud pri izdelavi nove stiskalnice. Želel jim je Božjega blagoslova še pri njihovem nadaljnjem delu. Čisto ob koncu pa je povabil mojstra Franca, naj gre s patrom ekonomom, da napravita račun.
Brat Vital je prinesel še najboljšega vina, da so veselo nazdravili. Franc in pater ekonom pa sta odšla v njegovo pisarno. Tam sta uredila vse, kar je bilo stroškov dela za mojstre in pomočnike. Franc je tudi ekonomu zagotovil, da je prepričan, da bo stiskalnica dobro služila menihom pri stiskanju sadja.
Bil je že konec tretjega tedna, ko so se mojstri in njihovi pomočniki poslovili od stiškega samostana. Brat Hijacint jih je s kočijo zvozil na železniško postajo. Tudi vse njihovo orodje in drugo prtljago so jim zapeljali do vlaka. Možje so veselo dočakali vlak za Ljubljano. Ko je vlak prisopihal, so ročno znosili vso prtljago na vlak. Precej orodja so imeli s seboj. Vedeli so, da imajo v samostanu marsikaj od orodja, toda najlažje je delati z orodjem, ki si ga vajen in ga imaš vsak dan v roki.
Stiški bratje so postavili kotel kar na Polžev vrt. Nanesli so drv in zakurili. Ko je voda zavrela, so jo previdno zajemali v vedra in nosili na stiskalnico. Tu in tam je malo kapljajo iz nje. Toda to ni nič hudega. Les se napije vode in napne, zato pozneje ne pušča več. Da bi bil les čim bolje zakuhan, so kotel ponovno nalili in zakurili. Na koncu je bilo na stiskalnici veliko vode. S kropom so polili tudi stranice koša, potem pa so jih položili v vročo vodo. Celih ni bilo mogoče potopiti, zato jih je brat Celestin od časa do časa obračal. Vročo vodo so pustili na stiskalnici nekaj dni. Ko so jo spustili ven, je bila skoraj črna.
Brat Celestin je bil vesel tega dosežka in je pogumno pribil:
»Kútjete fékete, poglejte, kako je črna. Dobro smo naredili. To bi lahko šlo vse v mošt, če stiskalnice ne bi zaparili.«
p. Branko Petauer
Ni komentarjev:
Objavite komentar