Že v prejšnjem premišljevanju smo videli, kako pomembna je ljubezen do Boga in do bližnjega. Od tega, kako napredujemo v teh dveh zapovedih, je predvsem odvisna naša svetost in naša večnost. Na krilih ljubezni se najhitreje dvigamo k Bogu, ki je Ljubezen. Veličino ljubezni so najgloblje doumeli svetniki prav zato, ker so jo v svojem življenju najbolje uresničili. Sv. Favstina Kowalska je vzklikala: »Ljubezen, ljubezen in še enkrat ljubezen do Boga – nič večjega ni, ne v nebesih ne na zemlji.«
Vrednost naših dejanj je odvisna od ljubezni, ki začenja in spremlja ta dejanja. Mati Terezija je to takole razložila: »Ni pomembno, koliko naredimo, temveč koliko ljubezni vložimo v svoje dejanje. To je tisto, kar dobri Bog išče – in sicer zato, ker je on ljubezen in nas je ustvaril po svoji podobi, da bi ljubili in bili ljubljeni.« »Če nimate ljubezni do Boga, ste res ubogi. Ste kakor drevo brez cvetja in brez sadja,« je dejal sv. Janez Vianney. Ni najvažnejše, da veliko naredimo; najvažnejše je, da tisto, kar naredimo, naredimo z veliko ljubeznijo. To spoznanje je posebno jasno pri svetnikih. Sv. Bernard ga je takole izrazil: »Veličina vsake duše je v sorazmerju z njeno ljubeznijo; če ima mnogo ljubezni, je duša velika, če ima malo ljubezni, je majhna.« Sveti arški župnik je molil: »Moj Bog, nakloni mi milost, da te bom ljubil, kolikor je mogoče, da te ljubim.«
K ljubezni do Boga nas nagiba spoznavanje njegove ljubezni do nas. Mi sami in vse, kar nas obdaja, je dar Božje ljubezni. Bog nas iz ljubezni ni samo ustvaril. Božji Sin se je iz ljubezni do nas učlovečil in se dal za nas pribiti na križ, vstal od mrtvih, ustanovil Cerkev in poslal Svetega Duha. Da se naša ljubezen do Boga ne ohladi, si je treba stalno klicati v spomin njegovo ljubezen do nas.
Sv. Favstina Kowalska je zapisala: »Ko Bog ljubi, ljubi z vsem svojim bitjem, z vso močjo svojega bitja. Če me je Bog tako vzljubil, kaj naj potem storim jaz – njegova nevesta? Če je Gospod Jezus zame izpil kelih bridkosti do dna, potem prav tako tudi jaz, njegova nevesta, sprejemam vse bridkosti v dokaz svoje ljubezni do njega.«
Ljubezen do Boga je človekova rešiteljica. Sv. Janez Vianney je učil: »Človek, ki je ustvarjen iz ljubezni, ne more živeti brez ljubezni: ali ljubi Boga ali pa sam sebe in svet. Kako lepo je, kako nekaj velikega je, poznati in ljubiti Boga in mu služiti! Samo to moramo delati na tem svetu. Vse, kar delamo zunaj tega, je izgubljen čas. Svojo srečo na zemlji lahko najdemo samo, če ljubimo Boga; njega pa lahko ljubimo samo, če ga molimo. O, kakšno moč ima človek pred Bogom, kadar ga ljubi in mu zvesto služi! V ljubezni do Boga bomo našli svoj mir, svojo popolnost, svoje zasluženje, svojo slavo in srečo na tem in na drugem svetu.«
Če imamo vse to pred očmi, ne bo težko ljubiti Boga. Ne bomo ga ljubili le z žarom svojega srca, ampak tudi z zvestim izpolnjevanjem njegove volje.
p. Anton
Ni komentarjev:
Objavite komentar