V Rimu je bilo v teh dneh 10. svetovno srečanje družin, na katerem se je zbralo okrog dva tisoč delegatov z vsega sveta, tudi iz Slovenije. V petek smo obhajali slovesni praznik presv. Jezusovega Srca, v soboto pa brezmadežnega Marijinega Srca. Ustavimo se zato ob vprašanju, kako bi življenje iz posvetitve najsvetejšima Srcema prenovilo naše družine.
1. Drugo leto bo minilo 25 let, od kar smo v Cerkvi na Slovenskem začeli s pobudo za posvetitev posameznikov in družin Jezusovemu in Marijinemu Srcu. Naši škofje so leta 1998 to pobudo priporočili in zapisali: »Župnike in druge predstojnike prosimo, naj posvetitev priporočijo v svojih župnijah in drugih skupnostih ter pri pripravi in izvedbi posvetitve pomagajo tistim, ki se bodo odločili za posvetitev.«
S slovensko pobudo smo seznanili papeža Janeza Pavla II. Apostolski nuncij za Slovenijo msgr. Edmund Farhat nam je leta 2000 odgovoril: »Z veseljem vam sporočam, da je bilo Vaše pismo zelo skrbno preučeno. Prejel sem častno nalogo, da Vas obvestim, da sveti oče Janez Pavel II. spodbuja to hvalevredno pobudo.«
Približno ena tretjina slovenskih župnikov je pobudo sprejela in so organizirali pripravo na posvetitev posameznikov, družin in skupin. Od drugih dveh tretjin župnikov se še vedno kateri odloči za posvetitev. Nekateri vsako leto organizirajo obnovitev posvetitve. Kažejo se dobri sadovi. Tako je neki župnik sporočil, da sta se dva para javila, da bi rada uredila svoj zakon s cerkveno poroko.
2. Pomisleki. Danes večkrat slišimo, da je češčenje Jezusovega in Marijinega Srca nekaj zastarelega, prav tako posvetitev. Kaj bomo rekli? Zunanje oblike se lahko spreminjajo, bistvo sámo pa nikoli ne zastari. Kogar motijo podobe Srca Jezusovega, ki so se uveljavile od baroka naprej, lahko upošteva, kar pravi Direktorij za ljudske pobožnosti in bogoslužje: »V našem času se z odobravanjem uveljavlja predstavitev presvetega Jezusovega srca v povezanosti s trenutkom križanja, v čemer je izražena najvišja oblika Kristusove ljubezni. Presveto srce je križani Kristus, z odprto stranjo, iz katere tečeta kri in voda (prim. Jn 19,34).« (Slika Lojzeta Čemažarja, Sliki Staneta Kregarja).
Ker Kristusova smrt in vstajenje ter poslanje Svetega Duha nikoli ne zastarijo, ker ljubezen Boga do nas nikoli ni nekaj zastarelega, zato je češčenje te Božje ljubezni bilo napredno včeraj, je napredno danes in bo napredno tudi jutri. Vedno znova bo velikodušne kristjane navduševal Jezusov stavek: »Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da kdo dá svoje življenje za svoje prijatelje« (Jn 15,13). Isto velja za sv. Pavla: »Kolikor pa zdaj živim v mesu, živim v veri v Božjega Sina, ki me je vzljubil in daroval zame sam sebe« (Gal 2,20). Nič drugega nas ne more prebuditi iz zaspanosti in mlačnosti kakor samo Božja ljubezen. Nobene večje nesreče ne poznamo na tem svetu, kakor je ta, da se človek zapre pred Božjo ljubeznijo in se pogrezne v svojo sebičnost. Češčenje Srca Jezusovega je ravno odprtost za njegovo neizmerno ljubezen.
3. Naše korenine. Včasih je bil v Bogkovem kotu na sredi Kristus na križu, na desni in levi pa podobi Srca Jezusovega in Marijinega. Upokojeni mariborski škof dr. Franc Kramberger je zapisal: »Iz otroških let se spominjam podob Jezusovega in Marijinega Srca, ki sta v tistem času krasili stene vsake slovenske verne hiše, saj so bile vse družine zaznamovane s posvetitvijo Jezusovemu in Marijinemu Srcu. Bili sta navadni podobi, brez večje umetniške vrednosti, a po vsebini sta presegali vse drugo, kar je bilo v hiši. Bili sta kakor odprta vrata hišnega tabernaklja, med njima pa je bil križ. Bilo je nekaj posebnega. Kamor koli sem se postavil v sobi, sem opazil, da me gledata Jezus in Marija. Kot otrok sem hodil iz kota v kot in poskušal najti mesto, kjer ne bi čutil njunega pogleda. Ni mi uspelo. Njune oči so bile vedno uprte vame, na katerem koli mestu sem bil. Zaradi tega – vedno in povsod spremljajočega pogleda – sem bil prepričan, da je Bog pri nas doma. Šele pozneje sem zvedel, da je bila naša družina posvečena Jezusovemu in Marijinemu Srcu.«
Naš mučenec Lojze Grozde je bil zelo povezan s češčenjem obeh najsvetejših Src. V letu 1942 je kot dijak opravil devet prvih petkov in zanje navduševal svoje sošolce. Na prvi petek, 1. januarja 1943, je bil v Stični pri pobožnosti prvega petka. Na prvi petek so ga na Mirni zagrabili in mučili partizani, ponoči na prvo pa umorili. Na to soboto je hotel v domačem kraju spodbuditi pobožnost petih prvih sobot. V ta namen je imel v svoji torbi nekaj literature o Fatimi in prvosobotni pobožnosti.
4. Prenova družin. Če hočemo imeti dobre družine, danes ni dovolj, da njeni člani hodijo redno k sveti maši in nekaj molijo. V življenju je toliko slabega, hudobni duh je zelo dejaven, človek je zaradi izvirnega greha nagnjen k slabemu. Potrebna je večja Božja pomoč. Okušati je treba prisrčno ljubezen Jezusovega in Marijinega Srca. Svoje srce je treba odpreti njunima Srcema, da bosta spremenila in utrdila naša srca ter jih usposobila za nesebično ljubezen do Boga in do vsakega človeka, najprej za ljubezen v domači družini. Papež sv. Janez Pavel II. je dejal: »Samo v Kristusovem Srcu dobi človek zmožnost, da more ljubiti.« Nekdanji vrhovni predstojnik jezuitskega reda pater Pedro Arrupe je zapisal: »V češčenju Kristusovega Srca se skriva velikanska moč.« Bog daj, da bi naše družine v Kristusovem in Marijinem Srcu dobivale moč za nesebično medsebojno ljubezen. Naj bi občutile velikansko moč Kristusovega Srca in zaživele iz te moči!
p. Anton
Ni komentarjev:
Objavite komentar