MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo

Po zaslugi neke redovne skupine smo napredovali kar za štiri zrna. Hvala vsem za sodelovanje.

Kar imamo za darovanje Bogu vsi na razpolago, so različne oblike trpljenja. To velja še posebej za različne bolnike, od starosti oslabele in tiste, ki se čutijo od vseh zapuščene. Že zjutraj lahko naredimo namen: »Kar bom danes trpel, darujem za poklice duhovnikov, redovnikov in redovnic ter za njihovo stanovitnost.« V večnosti bomo spoznali vrednost teh velikodušnih daritev. Položimo jih v Marijino brezmadežno Srce, saj ona je mati še posebej vseh poklicanih.

Ravnokar so se srečali z Devico Marijo

V zvezi s pobožnostjo papeža Frančiška do Device Marije p. Aleksander Awi Mello, brazilski duhovnik in tajnik kongregacije za laike, družino in življenje, piše: »Njegova teologija in mariologija sta zelo konkretni, ker jasno kažeta, kaj je treba v molitvi prositi in v čem je bistvo življenja.« Pri svoji predstavitvi papeža navaja tudi njegove lastne besede: »Če hočeš vedeti, kdo je Marija, vprašaj teologe. Če hočeš vedeti, kako jo je treba ljubiti, vprašaj ljudstvo!«

P. Awi Mello poleg tega navaja odlomek iz knjige papeža Frančiška, Srečanja z Marijo, v kateri pripoveduje o svojih srečanjih z Božjo materjo v marijanskem svetišču Lujan (Argentina), ki je argentinsko narodno svetišče. Duhovnik piše: »Papež to opisuje na čudovit način. Če je spovedoval vernike, ki so vstopali v cerkev z leve strani in jo zapuščali na desni, so bile spovedi zelo običajne. Kadar je spovedoval na desni strani, ko so ljudje že šli mimo Božje matere, pa so opravili življenjsko spoved in njihovo srce je bilo pri tem ganjeno do solz … ker so se srečali z Devico Marijo in si z njo izmenjali poglede.«

 

Marija je moja mati

Moje prvo izkustvo z Devico Marijo, še posebno z Našo Gospo iz Aparecide (Brazilija), sega v otroško dobo, ko še nisem imel tako formirane vesti kot odrasli moški.

Že v prvih mesecih življenja sem imel zdravstvene težave in moji starši, ki so bili zelo vdani Devici Mariji, so me posvetili Naši Gospe iz Aparecide. Veliko in dolgo so molili in prosili sveto Devico, da bi me ozdravila in varovala. Od tistega trenutka naprej v vsej svoji mladosti nisem imel več problemov z zdravjem. Nikoli nisem šel v bolnišnico razen takrat, ko sem bil pri sedemnajstih letih poškodovan pri igranju nogometa.

Še vedno hranim podobico, ki sem jo prejel v otroštvu ob svoji posvetitvi Devici Mariji. Ob tej priložnosti so bili starši tisti, ki so izbrali Devico Marijo za spremljevalko na moji življenjski poti, sedaj pa ta korak naredim sam. Sveta Devica je oporna točka vseh mojih premišljevanj, odločitev in aktivnosti. Marija je moja Mati, ki me posluša, mi kaže pot in hodi z menoj.

Silvonei José, direktor Vatikanskega radia v Braziliji

PO MARIJI K JEZUSU Žalostna Mati Božja

Švicarski teolog, duhovnik in kardinal Hans Urs von Balthasar je napisal premišljevanja za križev pot, ki ga je v Koloseju na veliki petek 1988 molil sv. Janez Pavel II. V teh premišljevanjih von Balthasar opisuje Marijo, ki trpi skupaj s Sinom: »Mati Marija je bila neobhodno nujno potrebna pri Jezusovem spočetju in rojstvu, zdaj je spet neobhodno nujno potrebna pri njegovem trpljenju in smrti. Noben človek ni brez sočloveka, a zdaj na križu nista dovolj oba sokrižana razbojnika, potrebna je še brezgrešna žena, ki ne more prenehati biti to, kar je: deviška mati. Jezus jo bo zdaj napravil za deviško Mater svojega skrivnostnega telesa, Cerkve. Da bi mogla to postati, mora skupaj s svojim Sinom vstopiti v najhujše trpljenje: voda in kri, zakramenti Cerkve, pritekajo samo iz Jezusovega telesa, ki trpi do smrti, Marija pa more postati mati in prapodoba Sinove neveste, Cerkve, samo iz svojega duhovno prebodenega Srca. Marija mora biti zato deležna Sinove zapuščenosti od Boga: Kakor mene zdaj zapušča Oče, tako jaz zapuščam tebe: glej svojega novega sina, Janeza, mojega ljubljenega učenca, ki je hkrati globoko povezan s Petrom, zastopnikom cerkvene edinosti. Po Janezu je Marija, Immaculata, uvedena v petrinsko Cerkev; v njeni sredi bo za vse vernike prosila za Svetega Duha, ki jo je prej že obsenčil v Nazaretu.

Marija je le človek, ni Bog-človek, ki more nositi greh sveta. A kljub vsemu je udeležena pri tem nadčloveškem trpljenju: od nje se zahteva samo to, da se ne razburja, ampak da še naprej izreka svojo pritrditev do strašnega konca. Od nobenega človeka, nobene matere, nobene žene ni bilo mogoče toliko terjati: sedmeri meči v njenem srcu so samo šibka prispodoba za to. Videc Razodetja jo uzre med zemljo in nebesi, ko glasno kriči v porodnih bolečinah.

Nekaj svoje milosti krščanstva, ki izhaja docela od Kristusa, dolgujemo tudi njej. To so vedeli že cerkveni očetje: kristjan ima Boga za Očeta in marijansko Cerkev za mater. Na križevem potu ne more Sinu ničesar odvzeti. Marija more le soglašati in hoditi skupaj z njim. Tako je v krščanstvu: Kristus nosi vse, a iz milosti nam vendarle pušča delež, da bi mogli biti udeleženi pri rodovitnosti odrešenja.

Vsi sedmeri meči so presunili Materino Srce, in vsak meč je bil nova pritrditev Sinovim mukam. V bistvu je nedoumljivo, da je kak človek sposoben izreči privolitev in nič drugega k vsemu, tudi k najbolj nedoumljivi bolečini.

V tej brezmejni pritrditvi je Marija odrešena zemlja, ki more sprejeti mrtvega odrešenika na svojih kolenih. Že v tej nemi podobi je vidno, da celoten pasijon ni bil zaman: Marija je tu zastopnica človeštva, ki hvaležno sprejema ves nebeški blagoslov, tudi če se to izvrši v neskončno boleči utrujenosti. Sinovo telo končno ne bo pokopano v hladno brezčutno materijo - spomnimo se, da pride materia od mater - zemeljsko naročje, matrix, v katero bo pokopana, je kljub vsemu materinsko naročje, iz katerega zraste nekaj rodovitnega, podoba ustvarjene ljubezni, ki doseže svoj vrhunec v materialni stvari, v deviški materi Mariji.

Zaradi tega podoba Pietà ne ostane prehodna, marveč trajna podoba. Zelo skrivnostna podoba: kajti rodovitnost materinskega naročja, ki tu nosi mrtvega Sina, dolguje svojo poslednjo rodovitnost prav truplu, ki leži v rokah Matere.«

pripravil Anton Štrukelj

 

SKRIVNOST KRIŽA Križ zapuščenosti (1)

Bog je človeka ustvaril kot družabno bitje. Že sam je rekel, da za človeka ni dobro, da je sam. Gospod Bog je rekel: »Ni dobro za človeka, da je sam; naredil mu bom pomoč, ki mu bo primerna.« Kot nam je znano, je Bog pripeljal pred človeka vse živali, da bi se mu našla pomoč. Človek je vse živali poimenoval, a zanj se ni našlo nič, kar bi mu bilo v družbo in pomoč. Zato se je Bog odločil narediti človeku pomočnico. Naredil mu je ženo, ki se je je človek zelo razveselil in vzkliknil: »To je končno kost iz mojih kosti in meso iz mojega mesa; ta se bo imenovala móžinja, kajti ta je vzeta iz moža.« Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta eno meso.« Tako je človek dobil enakovredno pomočnico, ki bi mu bila v družbo, da ne bo osamljen in ne zapuščen.

Zapuščenost človeka zelo ubija in ga lahko privede do takšne stopnje, da človek ne ve več, ali je njegovo življenje še komu koristno. Bog je to vedel, zato je človeka ustvaril tako, da bi bil vedno v družbi, z nekom v odnosu, da ne bi bil zapuščen. Toda skušajmo bolje raziskati, kaj sploh pomeni biti zapuščen.

Zapuščen ni tisti, ki je sam. Besedi samota in zapuščenost ne sovpadata in se ne pokrivata. Sta dve različni stanji. Človek, ki je sam, ni nujno, da je zapuščen. Lahko je fizično sam, a v odnosih s tistimi, ki jih trenutno ni blizu. To pomeni, da ni zapuščen. Saj je lahko v odnosu, v prijateljstvu z ljudmi, ki niso vedno telesno navzoči, a kljub temu čuti, da so mu blizu. Zapuščenost pa je nekaj popolnoma drugačnega. Nekaj zapustiti pomeni ločiti se od nečesa, pri čemer sem bil: zapustiti prijatelja, zapustiti določen prostor, zapustiti Boga. Ko človek nekaj zapusti, v sebi nosi spomin na tisto, kar je bilo prej. Prav tako pri zapuščenosti ostane spomin na odnose, ki so bili živi in jih sedaj ni več. Zapuščenost vsebuje neko grenkobo, češ da sedaj vsega tistega, kar je bilo prej, ni več. Zapuščen človek je lahko tudi tisti, od katerega so se drugi ločili in ga zapustili. Tisti, ki je zapuščen, je res pomaknjen na rob družbe in ima vse odnose pretrgane. Grenkoba zapuščenosti človeka lahko zelo razjeda, ker mu budi spomine na čase, ko ni bil zapuščen, zato je lahko še toliko bolj boleča.

Človek mora svoje življenje deliti z nekom, ki mu je blizu. Ni dovolj, da mu je nekdo telesno blizu, potrebno je, da mu je blizu po duhu. Človek si mora z nekom deliti tudi svoje duhovne izkušnje. Če človek nima nikogar, ki bi mu bil blizu po duhu, je lahko zapuščen kljub temu, da ima veliko ljudi, ki so mu telesno blizu. Biti zapuščen pomeni, da nimaš nikogar, ki bi z njim delil svoje duhovno izkustvo, nikogar, ki bi te sprejemal takšnega, kot si.

Bog je človeka ustvaril kot družbeno bitje, ki bo znalo graditi odnose s svojimi vrstniki in z Bogom. Odnos je neke vrste iskren pogovor ali lahko tudi sožitje. Pogovor ni samo poslušanje nekoga, ki razlaga svoje poglede na svet, ampak je skupno iskanje resnice. To pomeni, da morata oba, ki iščeta, sprejemati drug drugega in biti pripravljena iskreno sprejeti resnico. S pogovorom ne smem drugega enostavno prisiliti v svoj prav. Pogovor je sprejemanje stališč in misli svojega bližnjega, te misli pa lahko v meni odprejo nove misli in zbudijo nova iskanja. Tako se pogledi vedno bolj kristalizirajo in misli postajajo vedno bolj čiste. Toda to se lahko dogaja le, če znam bližnjega sprejemati v njegovih izjavah in biti zanje hvaležen, ker so mi vir novih navdihov. Tisti, ki je v pogovoru, je v odnosu, je v družbi.

Drugače pa se dogaja pri zapuščenosti. Zapuščen človek ni sprejet od drugih. Ne more vstopiti z bližnjim v pogovor, v iskanje. Ker ga ne sprejema, resnice ne more iskati tako uspešno. Namesto da bi napredoval, se vrti okoli samega sebe in se še bolj zapira. V sebi neguje in pestuje svojo nesprejetost in v duhu obtožuje vse druge, češ da ga ne razumejo. Še bolj postaja zagrenjen in s tem seveda še bolj onemogočen, da bi začel iskreno sožitje ali pogovor. Njegov krog doživljanja postane vedno ožji, saj izloča iz njega vse tiste, ki ga ne razumejo. Sam se oddaljuje od njih. Tako postaja vedno bolj zapuščen in zagrenjen. Zapuščen človek na nek način oslepi, ker ob sebi ne vidi več drugih, ki ga obdajajo. Ker je doživel nesprejetost, misli, da ga nihče noče sprejeti in z njim zgraditi odnosa. Za takega človeka je nevarno tudi, da podvomi v Božjo dobroto. Tudi Boga si predstavlja po človeško, po vzorcu tistih ljudi, ki so ga zavrnili, zato ostaja še bolj zapuščen. Lahko se začne jeziti na Boga in ga v svoji zapuščenosti preklinjati.

Vprašajmo se, kaj je krivo, da človek postane zapuščen. Lahko je premajhna odprtost do drugih ljudi, lahko pa je tudi prevelika sebičnost. Človek hoče imeti vedno prav in se ne zna pogovarjati. Hoče zmeraj deliti, nikoli pa sprejemati. Hoče poučevati, a se nikoli ne pusti poučiti. Mogoče je v takem človeku premalo ponižnosti, da bi znal sprejemati in se pustiti poučiti. Vedno hoče igrati vlogo nekoga, ki vse najbolje ve, ki vse obvlada, ki se povsod znajde. V resnici pa takih ljudi ni. Mogoče se boji, da bi s tem, ko bi se pustil poučiti, drugi opazili, da vsega le ne ve. Hoče biti popoln. Vsak, ki pride z njim v stik, se počuti utesnjenega in prisiljenega sprejemati njegove trditve. Te niso vedno pravilne, a kljub temu vztraja pri svojem. Ravno njegova sebičnost mu podira vse odnose in ga zapira v svoj lastni krog.

Drugi vzrok pa je premajhna potrpežljivost tistih, ki pridejo v stik s človekom, ki je drugačen od njih. Vsak, ki pride z njim v stik, hitro opazi njegovo naravo in težak značaj. Mogoče se še trudi, da bi mu bil v pomoč. Hitro lahko obupa, ker vidi, da so njegovi namigi nesprejeti in mu ničesar ne more podariti. Premalo je, da bi ga samo poslušal, podariti mu ni mogoče ničesar, kar bi mu odprlo oči. Pusti ga pri miru in se mu raje ne bliža več. Tak človek sicer išče prijateljev in družbe, toda ne išče jih zato, da bi se ob njih bogatil, ampak da bi jih poučeval. Preprosto mora imeti nekoga, ki bi ga poslušal in mu prikimaval, tega pa veliko ljudi noče. Sam tarna in čuti, da je zapuščen. Išče prijateljev, a z vsakim počne enako: hoče ga imeti za nekoga, ki mu bo pritrdil, da ima prav. Zato je vsako tako prijateljstvo že v začetku obsojeno na skorajšnji konec, človek pa postaja vedno bolj zapuščen in zagrenjen. Vsaka slaba izkušnja poveča njegovo zapuščenost, hkrati pa ga dela čedalje bolj nemogočega.

p. Branko Petauer

Sveta spoved

Že v času Jezusovega javnega delovanja lahko opazimo, kako je posameznikom, tudi pri različnih čudežih, ki jih je storil, človeku grehe odpustil. Farizeji in pismouki so se nad tem pohujševali in govorili: »Samo Bog more odpuščati grehe.« Na velikonočni večer, ko se je vstali Jezus prikazal svojim učencem, jim je govoril: »Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam [..] In ko je to izrekel, je dihnil vanje in jim dejal: 'Prejmite Svetega Duha! Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani'» (Jn 20,22–23). To so tako imenovane Janezovske binkošti. Jezus je dal učencem moč in oblast odpuščati grehe.

Ko se je mudil z učenci v krajih Cezareje Filipove, jih je spraševal, kaj menijo, kdo je on. V imenu vseh je Peter izpovedal vero, da je Mesija, Sin živega Boga. Jezus mu je napovedal, da mu bo izročil ključe nebeškega kraljestva. »Jaz pa ti povem: ›Ti si Peter, Skala, in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in peklenska vrata je ne bodo premagala. Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva: kar koli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih, in kar koli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih‹« (Mt 16,18–19).

V teh Jezusovih besedah vidimo napoved odpuščanja grehov, torej zakramenta svete spovedi.

Sveta spoved je v zgodovini Cerkve imela različne oblike. Običajno je bila vedno osebna spoved. V prvih stoletjih ni bila tako pogosta. Nekateri so z njo odlagali na čas tik pred smrtjo, da bi umrli v posvečujoči milosti.

Cerkev naroča, naj se kristjan spove svojih grehov vsaj enkrat na leto, v velikonočnem času, in vsaj takrat prejme sveto obhajilo. To je najmanj, kar Cerkev pričakuje od vsakega kristjana. Spoved naj bi bila priprava na največji krščanski praznik, ki je velika noč, Jezusovo trpljenje in vstajenje.

Kdor hoče poglobljeno krščansko živeti, hodi mesečno k spovedi, če pa je storil smrtni greh, pa čimprej je to mogoče. Pri velikih ali smrtnih grehih je treba povedati tudi število, vsaj približno. Ni pa dolžnost, da se spovemo vseh malih grehov, saj male grehe odpuščajo tudi kesanje, spokorna opravila, različne molitve (očenaš, zdravamarija), dobra dela, pobožna pokropitev z blagoslovljeno vodo itn.

Učitelji duhovnega življenja priporočajo redno spoved, čeprav se človek ne zaveda velikih grehov, saj spoved človeku zelo pomaga, da ima boljši pregled nad svojim notranjim življenjem, prejme pa tudi milost, da se v prihodnje lažje varuje grehov. Redna spoved se zelo priporoča ob prvih petkih in prvih sobotah v mesecu. Omenjeni pobožnosti vključujeta dobro sveto spoved.

Vsaka sveta spoved je v prvi vrsti odpuščanje grehov in sprava z Bogom in Cerkvijo. Bog grešniku odpusti grehe in obnovi prijateljstvo z njim. Po vsaki dobri spovedi je človek v stanju posvečujoče milosti, torej v popolnem prijateljstvu z Bogom. Odpuščeni so mu mali in veliki grehi, če jih je imel, se jih kesal in se jih spovedal.

Pri spovedi prejmemo poleg odpuščanja grehov še dejansko ali pomagajočo milost. To je milostni dar, ki nam pomaga krepostno živeti v vsakdanjem življenju. To je nekaj dragocenega, saj z Božjo milostjo sploh lahko živimo v prijateljstvu z Bogom in med seboj ter se izogibamo greha.

Za vsako dobro spoved je potrebna skrbna priprava. To pomeni, da grem v globino svojega srca in premislim, kakšni grehi so se mi zgodili od zadnje spovedi. Prav je, da človek premisli, kateri greh se mu najbolj pogosto ponavlja, in odkrije glavno grešno korenino v svoji notranjosti. Ko jo odkrije, se s spovednikovim nasvetom ali tudi sam odloči, da se bo v prvi vrsti boril proti glavnemu grešnemu nagnjenju, ki ga vodi v greh. To pomeni, da sekiro nastavi na glavno korenino.

Pripravo na spoved lahko vsak oblikuje osebno, lahko pa si pomaga z raznimi brošurami, tiskovinami ali knjigami, ki so na voljo. Nekatere župnije imajo celo na svojih spletnih straneh dobra besedila, ki grešniku pomagajo, da lažje spozna svoje grehe in se jih spove.

Drugi korak k dobri spovedi je ponižno in iskreno priznanje svojih grehov. Zelo pomembno je, da se kakšnih velikih ali smrtnih grehov pri spovedi vedé in namerno ne zamolči. Takšna spoved ni iskrena, je celo neveljavna. Bog ne more odpustiti, če mu grehov ne izročimo in zanje ne prosimo odpuščanja.

Najbolj pomemben del spovedi je iskreno kesanje nad storjenimi grehi. Kesanje je iskrena žalost, da sem z grehi žalil ljubega Boga in ranil Cerkev. Z drugimi besedami, žalil in ponižal sem nekoga, ki me neskončno ljubi. Zavrgel sem njegovo ljubezen. Z vsakim mojim grehom je tudi Cerkev manj sveta. Zaradi tega mi mora biti iskreno žal. Nekateri rečejo, da je kesanje stud nad storjenimi grehi.

Naslednji korak je trden sklep, da v prihodnje ne bom več grešil. To seveda ne pomeni napovedi, da nikoli več ne bom grešil. To bi bilo resnično dobro, a zaradi človeške slabosti je to težko živeti. Zato je potrebno pri trdnem sklepu v volji skleniti, da se bom z Božjo pomočjo grehov v prihodnje ogibal z vsemi svojimi močni, najprej vseh velikih, če sem jih storil.

Za izpoved kesanja, ki ga pri sveti spovedi molimo, uporabimo običajno obrazec, ki smo se ga naučili za prvo sveto spoved. Ni pa nujno, da z omenjenim obrazcem izpovemo iskreno kesanje. Lahko ga oblikujemo s svojimi besedami.

Sledi odveza, ki nam jo podeli duhovnik. Od grehov nas v resnici odveže Bog. Duhovnik je samo njegovo orodje, po katerem odpušča grehe. Zato grehe, ki jih izpovemo duhovniku, izpovemo Bogu samemu. Duhovnik je zavezan k spovedni molčečnosti za vse, kar je pri spovedi slišal. To pomeni, da tudi ob grožnji s smrtjo ne sme povedati, katerih grehov se je kdo spovedal.

Spovednik lahko da nekaj nasvetov in pred odvezo naloži pokoro. Pokora ni kazen za storjene in spovedane grehe. Tudi ni odkupnina za grehe. Pripravljenost sprejeti in opraviti pokoro je znamenje resničnega kesanja in obnovljene ljubezni do Boga. Pokora je lahko v obliki molitve, dobrega dela ali dela usmiljenja. Lahko je kratka, na primer, molitev. Lahko pa je za velike in številne grehe dolgotrajna, kar pomeni, da obsega dejanja ali molitve, ki jih spokornik opravlja več ali veliko dni. Pokoro je spovedanec dolžan opraviti. Če je ni opravil, ali jo je pozabil opraviti, naj pri naslednji spovedi spovedniku to pove. More pa spovedanec sam predlagati spovedniku, kaj bi opravil za pokoro. Če se spovednik s tem strinja, mu predlagano pokoro potrdi.

Pomemben je tudi čas po sveti spovedi. Bogu se je potrebno zahvaljevati za odpuščanje, saj je to njegov milostni dar. S pomočjo pomagajoče milosti se je potrebno truditi živeti v posvečujoči milosti. To pomeni v prijateljstvu z Bogom in brez smrtnega greha. Treba se je ogibati grešne priložnosti. Ker pa smo ljudje slabotni in nagnjeni, da v skušnjavah pogosto podležemo, se lahko zgodi naslednji smrtni greh kaj hitro. Tega se je dobro zavedati, saj je človek po vsakem grehu bolj slaboten in manj sposoben za krepostno življenje. Zato je zelo priporočljivo, čim prej po velikem grehu poiskati spovednika in opraviti ponovno spoved. Nikakor ni dobro čakati, da bo minilo leto, ko bo čas za novo spoved.

Odrasel in zrel kristjan mora sam bedeti nad svojo notranjostjo in čutiti, da z velikim grehom v srcu ne more mirno živeti. Sam se mora odločiti za ponovno spoved in poiskati spovednika.

Jezus nam je dal spoved zato, da bi nam omogočil, da bi živeli v čim lepšem prijateljstvu z njim. Zato nam grehe odvzema in nam daje po vsaki spovedi možnost za nov začetek. Od nas pričakuje, da mu grehe izročimo in jih obžalujemo. Samo na ta način nam lahko izkaže usmiljenje in grehe odpusti. Dal nam je popolno svobodo in je nikoli ne bo odvzel ali preklical. Zato je na nas več odgovornosti.

p. Branko Petauer

ŽIVLJENJE IZ POSVETITVE JMS Življenje iz posvetitve Jezusovemu in Marijinemu Srcu (JMS) (Nagovor na seji Odbora in animatorjev Združenja JMS 13. maja 2023)

Naša vsakoletna seja animatorjev Združenja posvečenih JMS je nekakšna naložitev dračja na ogenj našega srca, da poživi našo gorečnost za Jezusovo in Marijino Srce. Biti moramo zavzeti, goreči apostoli Najsvetejših Src – tako bo Bog po nas delal velike reči.

Zdaj, leta 2023, bi lahko dodali še sinodalno pot. V Združenju posvečenih delujemo in naj bi delovali na sinodalni način. Gremo skupaj, povezani med seboj in z Jezusovim in Marijinim Srcem. To naj bi bilo stalno dogajanje. Pred nami je zelo pomemben dogodek: jubilejno leto 2025, pred njim kot priprava pa 25-letnica prizadevanja za posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu. Naši škofje so apostolat prizadevanja za posvetitev odobrili v jeseni 1998. Bila je to priprava na veliki jubilej leta 2000. Jubilej 2025 nas kliče k poživitvi in poglobitvi apostolata posvetitve JMS in življenja iz posvetitve.

Naša posvetitev nas vodi k svetosti

Kot člani Združenja posvečenih JMS smo na najboljši poti za osebno posvetitev in posvetitev kot skupnost, kot združenje. Izhodišče tega je zmeraj vera v Jezusovo in Marijino ljubezen do nas, kar simbolizira podoba srca. Tu se vse začne. Čim bolj človek doživi, da ga Jezus in Marija ljubita, tem bolj je sposoben to ljubezen vračati. V moči te njune ljubezni je zmožen ljubiti vse ljudi. Tako so delali fatimski pastirčki, ki so Božjo in Marijino ljubezen globoko doživeli. Zato so se lahko žrtvovali v dolgih molitvah in odpovedih za vse ljudi, posebej za najpotrebnejše velike grešnike. To prizadevanje izraža fatimska molitev po vsaki desetki rožnega venca: »… privedi v nebesa vse duše, posebno še tiste, ki so najbolj potrebne tvojega usmiljenja«. Reševanje Bogu odtujenega človeštva za nebesa je tudi naše poslanstvo. Ob tem se tudi sami posvečujemo. Ko smo se v posvetitveni molitvi izročili obema Srcema, smo se jima dali na razpolago. Onadva računata z nami. Po nas lahko delata velike reči. Ni dovolj, da se enkrat posvetimo, tudi ni dovolj, da večkrat zmolimo posvetitveno molitev. Treba je posvetitev živeti! Po Mariji smo izročeni Jezusu, po Mariji izročamo Jezusu vse človeštvo! Tako bosta onadva lahko nas same posvečevala in po nas posvečevala naše sestre in brate. Zato je premalo, če rečemo, da je življenje iz posvetitve ena od pobožnosti. To je način našega življenja! Posvetitev živimo tam, kamor nas je Bog postavil, v svojem običajnem poslanstvu. Mati je mati, kdor je oče, je oče, duhovnik je duhovnik, kdor je v službi, je v službi. Toda način, kako smo vse to, kako to poslanstvo izvršujemo, je drugačen. Če posvetitev res živimo, živimo iz ljubezni, ki jo prejemamo od Jezusa po Mariji. Vse naše delovanje dobi višjo vrednost. To ni naša zasluga, to je dar Najsvetejših Src.

 

Naš apostolat je marijanski

Tudi naša revija V Materini šoli je marijanska. Po Mariji k Jezusu! Sv. Ludvik Grignion Montfortski je zapisal: »Če rečemo Marija, ona reče Bog.« Nič ne ostane pri Mariji. Ona vse izroča Bogu. Don Bosko je ob posebnih nalogah povabil Marijo Pomočnico: »Marija, zdaj pa začniva!« Vedno je imel uspeh. To bi lahko bilo tudi naše geslo, npr. geslo za duhovnike, preden mašujejo, spovedujejo, poučujejo otroke, obiskujejo bolnike. Svetniki in vsi novejši papeži so zelo marijanski. Preden gre papež Frančišek na mednarodna romanja ali se z njih vrača, gre najprej k Mariji. Ko pride v kakšno deželo, vedno obišče Marijina svetišča. Papeži so vneti molivci rožnega venca, celo po več na dan! Lahko bi rekli, da je Marija najboljša »metoda« nove evangelizacije. Če bi to slovenski duhovniki doumeli in živeli, bi se marsikaj spremenilo na bolje. Fatimski pastirčki so naš kažipot. Marija jih je vzgojila za velike apostole. S svojim življenjem kakor svetilniki svetijo tudi nam.

 

Pripadamo Združenju posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu

Ko smo se posvetili JMS, smo se pravzaprav posvetili Jezusu na križu, kajti tu se je ljubezen njegovega prebodenega Srca do nas najbolj razodela. Posvetili smo se tudi Jezusovi in naši Materi Mariji, ki stoji pod križem in daruje svojega Sina za nas. Na Kalvariji najlaže spoznamo globino ljubezni njenega brezmadežnega Srca, ki ga je presunil meč bolečin. Jezusov križ ima dve razsežnosti: vertikalo in horizontalo. Vertikala nas povezuje z Jezusovim in Marijinim Srcem, horizontala pa nas povezuje med seboj. Združeni smo z vsemi člani, ki so se posvetili obema Srcema in hočejo Združenju zavestno pripadati. V prvo združenje so spadali trije fatimski pastirčki. Niso bili povezani samo z Marijo in Bogom, ampak tudi med seboj. Ta zavest, da živimo in delamo skupaj, je zelo pomembna. Zato je potrebno tudi medsebojno druženje. Ne samo: jaz – Bog, ampak tudi: jaz – mi! Zato je treba vsaj nekajkrat letno priti skupaj, moliti in delati skupaj, tudi v manjših skupinah. Skupne seje, duhovne obnove, duhovne vaje, mednarodna romanja – vse to nas povezuje ne le z Bogom, ampak tudi med seboj. Tako imamo vertikalo in horizontalo. Če ju združimo, nastane križ. S križa izvira rešitev za človeštvo! Če objamemo vsakdanje križe, prispevamo k rešitvi človeštva. Tako so delali fatimski pastirčki, ki so odpovedi celo iskali. To je naš prispevek h končni zmagi Marijinega in Jezusovega Srca. Jezus nam zagotavlja, da peklenska vrata Cerkve ne bodo premagala, kajti on bo z nami vse dni do konca sveta. Marija v Fatimi nam daje upanje: »Moje brezmadežno Srce bo zmagalo!« Kako osrečujoča je zavest, da molimo in delamo za končno zmago Jezusovega in Marijinega Srca! To daje našemu življenju pravi smisel!

p. Anton