Po Slavi in pred berili poslušaš mašnika, ki moli glavno mašno prošnja. Z njo se konča začetni obred mašne daritve. O tej prošnji imamo v Rimskem misalu tole bogato in jedrnato navodilo: »Mašnik nato povabi ljudstvo k molitvi. Vsi z mašnikom vred nekaj časa molčijo; tako se zavedo, da stojijo pred Bogom, in se v srcu morejo spomniti svojih želja. Mašnik nato moli prošnjo, ki jo navadno imenujemo 'glavna prošnja'. Ta prošnja izraža značaj svetega opravila in po mašnikovih besedah usmerja molitev k Bogu Očetu po Kristusu v Svetem Duhu. Ljudje se molitvi pridružijo, ji pritrdijo in prošnjo naredijo za svojo z vzklikom 'Amen'.«
Najbrž ugotavljaš, da duhovniki navodila o molčanju, ki je sveta tihota, ne upoštevamo. Na dvoje naj bi bili v času molka pozorni. Najprej naj bi se zavedli, da stojimo pred Bogom; da je on navzoč in nas posluša. To dejanje je pravzaprav potrebno pred vsako dobro molitvijo. Nato naj bi se v srcu spomnili svojih osebnih prošenj, ki jih bomo pridružili mašnikovi prošnji. Z besedo 'Molimo' je duhovnik vse zbrano občestvo povabil k molitvi. To je čas intenzivne molitve.
Prošnja je običajno sestavljena iz treh delov, ki se med seboj dopolnjujejo: nagovor, prošnja in sklep. Ob sklepu mašne prošnje so omenjene vse tri Božje osebe. Če si pozoren, lahko opaziš, da se mašna prošnja večinoma obrača na Očeta.
Ni komentarjev:
Objavite komentar