Papež Pij XII. je dejal: »Družina, ki moli, živi; in če moli skupaj, živi skupaj.« Skupna družinska molitev ima prednost pred molitvijo posameznikov. Jezus je pri takšni molitvi, pri kateri so člani zbrani v njegovem imenu, še na poseben način navzoč (prim. Mt 18,19s). Kaj je lepšega, kakor imeti Jezusa med seboj? Za takšno navzočnost je potrebno prizadevanje za medsebojno ljubezen, pomoč, prizanesljivost, obzirnost, potrpežljivost in odpuščanje. Če bo vse to v redu, ne bo za res krščansko družino tako težko najti primeren čas, vsebino in način molitve. Mnogo pripomočkov imamo in prav je, da jih zaradi pestrosti molitve menjavamo: Sveto pismo, Leto svetnikov, kakšna druga duhovna knjiga, rožni venec, drugi molitveni obrazci, cerkvene pesmi, spontane molitve, spontane prošnje za vse potrebe, besedno bogoslužje, liturgične hvalnice in večernice. Če je družina versko bolj dozorela, bo s pridom uporabljala skupno meditacijo, ki se bo končala s spontanimi prošnjami za vse potrebe, v katere bo vključeno življenje družine čez dan, pa tudi utripanje Cerkve in sveta.
Mati lepo piše o skupni večerni molitvi v svoji družini: »Vsi skupaj smo zbrani edinole zvečer, zato si takrat vzamemo in poiščemo čas za molitev. Najlepši uvod vanjo je pogovor z možem in otroki po večerji. Tak pogovor nas uglasi v eno srce, otroci se umirijo in dolžnosti dneva so v glavnem že za nami. Od medsebojnega pogovora pa do pogovora z Bogom v molitvi je samo še korak: vse nam podarja Bog, zato se mu zahvalimo, zlasti kadar smo veseli in srečni; naše skrbi in težave niso samo naše, ampak nam jih Bog pomaga prenašati; trpljenje združimo s Kristusovim, da bi tudi s trpljenjem naše družine doprinesle delež pri dopolnitvi njegovega trpljenja; iskanje poti iz dvomov in nejasnosti iščemo v duhu Božje besede. Molitev ne postaja zato zgolj dolžnost, ampak potreba po pogovoru z Bogom. To je važno zlasti za otroke, ker jim je molitev velikokrat odveč, pa jim bo iz dolžnosti prešla v navado in potrebo. Že zdaj ne zaspijo prej, dokler naju ne prikličejo k posteljam, da skupaj pomolimo.
Otroci tudi v molitvi ljubijo pestrost, in vsakdanje življenje v družini je zadosti pestro, otroci pa domiselni, tako da oblikovanje molitve ni težko, sicer pa je oblika tudi najmanj važna. Vsebinsko bi se naša molitev hitro osiromašila, če bi navdihe zanjo iskali samo v sebi, ki smo tolikokrat prazni, ali če bi nam jo narekovala samo naša vsakdanjost, ki ni vedno pestra, temveč tudi enolična. Molimo najraje zato, da v molitvi prisluhnemo Božji besedi in ker smo po molitvi drug z drugim najbolj povezani. Sebe in svoje življenje bi radi oblikovali v evangeljskem duhu in že manjši otroci so za evangelij dovzetni, ali vsaj za kakšno misel, spodbudo in nauk iz tega. Zdi se mi, da postaja ravno Božja beseda čedalje globlji in nepogrešljivi vir naše skupne molitve. V Božji besedi lahko vsak zase ali naša družina skupaj išče svojo podobo, ki jo predstavljamo pred Bogom. Bog spregovori vsakemu posebej in vsem skupaj. Božja beseda nam vliva moč, pogum, življenjsko radost in ostaja v naših srcih tudi med delom. Vsaj trudimo se, da bi po njej živeli.«
Družinski oče poudarja pomen pogovora o Bogu in veri: »Družinski pogovor že sam po sebi večkrat preide v pogovor o veri in o Bogu. Otroci tak pogovor spremljajo z zanimanjem in radovednostjo. Postavljajo vprašanja, ki z leti postajajo vse bolj polemična. Otroci zahtevajo za vsako trditev ali mnenje podkrepitev z dokazi. Zgolj razlaga jim ne zadošča več. Najtežje je obdobje dvomov, ko mlad človek zdvomi tudi nad samim dokazovanjem pa tudi nad avtoriteto starševske besede. Matere, ki bolj intuitivno čutijo resnico, se ograde v svoj tihi, čustveni svet. Očetje, ki začenjajo onemevati ob izjavah in logiki lastnih otrok, pa običajno obstanejo pri svojih dokazih in trditvah s pripombo, da bodo otroci že še spoznali kasneje v življenju pravilnost njihovih trditev in izjav.
Od pogovora z versko vsebino, ki je največkrat pravi domači verouk, pa do družinske molitve, ni daleč. Če smo se namreč pogovarjali o Bogu kot prisotni osebi, ga kaj lahko vključimo tudi v pogovor. Vključitev Boga v pogovor, ne kot nekega tujca, ampak kot nekoga, ki je v družini, med možem in ženo, med starši in otroki stalno prisoten, pa že predstavlja družinsko molitev.«
Zelo pomembna je vzgoja otrok za osebno, spontano molitev. Starši ali stari starši običajno učijo otroke le raznih molitvic na pamet. Tudi to je koristno. Za osebno molitev koristijo kratki stavki, ki govorijo o Božji navzočnosti, ljubezni, dobroti. Otrok bo molil: »Jezus, Ti si z nami, Ti nas imaš rad, Ti hočeš, da bi bili dobri. Jezus, rad Te imam. Jezus, pomagaj mi, da bom starše ubogal na prvo besedo. Jezus, pomagaj moji mami, mojemu očetu. Moj Bog, hvala Ti, ker sem zdrav. Hvala Ti za dobre starše, hvala Ti za lepo vreme, hvala Ti za dobro kosilo ...«
Otroci se naučijo molitvic najlaže, ko poslušajo starše, ki molijo. Treba si je vzeti čas in otrokom pojasniti težja mesta. Otroci namreč marsikaterega izraza ne razumejo. Za molitev otrok je neprecenljive vrednosti zgled staršev, ki molijo. Obeh, ne samo matere!
Marsikje se od časa do časa zbere k večerni molitvi tudi po več družin skupaj. Tako nastajajo molitvene skupine, ki so zelo pomembne za skupno rast v veri, upanju in ljubezni ter za pospeševanje dejavnega krščanskega življenja. Veliko uporabljajo Sveto pismo, različne molitve in petje.
p. Anton
Ni komentarjev:
Objavite komentar