Moč rožnega venca je večja od orožja

Noben od vas, častitljivi bratje, ne ve, kako veliko muko in žalost so ob koncu 12. stoletja Božji Cerkvi povzročili heretiki albižani, ki so izšli iz sekte zadnjih manihejcev. Po deželah južne Francije in ostalih predelih latinskega sveta so razširili pogubne zmote. Ko so po vseh krajih sejali nasilje z orožjem, so mislili, da lahko neovirano gospodujejo s splošnim razdejanjem.

Proti tem izjemno krutim sovražnikom je usmiljeni Bog, kot je znano, poklical svetega moža, slavnega meniha in ustanovitelja dominikanskega reda. On se je neustrašeno začel zavzemati za katoliško Cerkev in pri tem se ni zanašal ne na silo ne na orožje, ampak je predvsem zaupal v tisto molitev, ki jo je prvi poimenoval sveti rožni venec in jo je sam ali prek svojih učencev povsod razširjal. V moči navdiha in Božje spodbude je dobro vedel, da bi s pomočjo te molitve, ki je dejansko mogočno duhovno orožje, verniki lahko premagali in porazili sovražnike in jih prisilili, da bi prenehali s svojo gnusno in neumno predrznostjo. Znano je, da so kasnejši dogodki potrdili njegovo predvidevanje.

Odkar so to obliko molitve, ki jo je učil sv. Dominik, kristjani sprejeli in jo, kot se spodobi, prakticirali, so se začele krepiti pobožnost, vera in sloga in so povsod odločno premagali zvijače in pasti heretikov. Poleg tega so se mnogi, ki so bili v zmoti, vrnili na pot odrešenja. Norost nevernikov je premagalo tisto orožje, ki so ga katoličani uporabljali za zatrtje nasilja.

papež Leon XIII. (1810–1903)

www.vatican.va