Švicarski teolog, duhovnik in kardinal Hans Urs von Balthasar je napisal premišljevanja za križev pot, ki ga je v Koloseju na veliki petek 1988 molil sv. Janez Pavel II. V teh premišljevanjih von Balthasar opisuje Marijo, ki trpi skupaj s Sinom: »Mati Marija je bila neobhodno nujno potrebna pri Jezusovem spočetju in rojstvu, zdaj je spet neobhodno nujno potrebna pri njegovem trpljenju in smrti. Noben človek ni brez sočloveka, a zdaj na križu nista dovolj oba sokrižana razbojnika, potrebna je še brezgrešna žena, ki ne more prenehati biti to, kar je: deviška mati. Jezus jo bo zdaj napravil za deviško Mater svojega skrivnostnega telesa, Cerkve. Da bi mogla to postati, mora skupaj s svojim Sinom vstopiti v najhujše trpljenje: voda in kri, zakramenti Cerkve, pritekajo samo iz Jezusovega telesa, ki trpi do smrti, Marija pa more postati mati in prapodoba Sinove neveste, Cerkve, samo iz svojega duhovno prebodenega Srca. Marija mora biti zato deležna Sinove zapuščenosti od Boga: Kakor mene zdaj zapušča Oče, tako jaz zapuščam tebe: glej svojega novega sina, Janeza, mojega ljubljenega učenca, ki je hkrati globoko povezan s Petrom, zastopnikom cerkvene edinosti. Po Janezu je Marija, Immaculata, uvedena v petrinsko Cerkev; v njeni sredi bo za vse vernike prosila za Svetega Duha, ki jo je prej že obsenčil v Nazaretu.
Marija je le človek, ni Bog-človek, ki more nositi greh sveta. A kljub vsemu je udeležena pri tem nadčloveškem trpljenju: od nje se zahteva samo to, da se ne razburja, ampak da še naprej izreka svojo pritrditev do strašnega konca. Od nobenega človeka, nobene matere, nobene žene ni bilo mogoče toliko terjati: sedmeri meči v njenem srcu so samo šibka prispodoba za to. Videc Razodetja jo uzre med zemljo in nebesi, ko glasno kriči v porodnih bolečinah.
Nekaj svoje milosti krščanstva, ki izhaja docela od Kristusa, dolgujemo tudi njej. To so vedeli že cerkveni očetje: kristjan ima Boga za Očeta in marijansko Cerkev za mater. Na križevem potu ne more Sinu ničesar odvzeti. Marija more le soglašati in hoditi skupaj z njim. Tako je v krščanstvu: Kristus nosi vse, a iz milosti nam vendarle pušča delež, da bi mogli biti udeleženi pri rodovitnosti odrešenja.
Vsi sedmeri meči so presunili Materino Srce, in vsak meč je bil nova pritrditev Sinovim mukam. V bistvu je nedoumljivo, da je kak človek sposoben izreči privolitev in nič drugega k vsemu, tudi k najbolj nedoumljivi bolečini.
V tej brezmejni pritrditvi je Marija odrešena zemlja, ki more sprejeti mrtvega odrešenika na svojih kolenih. Že v tej nemi podobi je vidno, da celoten pasijon ni bil zaman: Marija je tu zastopnica človeštva, ki hvaležno sprejema ves nebeški blagoslov, tudi če se to izvrši v neskončno boleči utrujenosti. Sinovo telo končno ne bo pokopano v hladno brezčutno materijo - spomnimo se, da pride materia od mater - zemeljsko naročje, matrix, v katero bo pokopana, je kljub vsemu materinsko naročje, iz katerega zraste nekaj rodovitnega, podoba ustvarjene ljubezni, ki doseže svoj vrhunec v materialni stvari, v deviški materi Mariji.
Zaradi tega podoba Pietà ne ostane prehodna, marveč trajna podoba. Zelo skrivnostna podoba: kajti rodovitnost materinskega naročja, ki tu nosi mrtvega Sina, dolguje svojo poslednjo rodovitnost prav truplu, ki leži v rokah Matere.«
pripravil Anton Štrukelj
Ni komentarjev:
Objavite komentar