Naša vsakoletna seja animatorjev Združenja posvečenih JMS je nekakšna naložitev dračja na ogenj našega srca, da poživi našo gorečnost za Jezusovo in Marijino Srce. Biti moramo zavzeti, goreči apostoli Najsvetejših Src – tako bo Bog po nas delal velike reči.
Zdaj, leta 2023, bi lahko dodali še sinodalno pot. V Združenju posvečenih delujemo in naj bi delovali na sinodalni način. Gremo skupaj, povezani med seboj in z Jezusovim in Marijinim Srcem. To naj bi bilo stalno dogajanje. Pred nami je zelo pomemben dogodek: jubilejno leto 2025, pred njim kot priprava pa 25-letnica prizadevanja za posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu. Naši škofje so apostolat prizadevanja za posvetitev odobrili v jeseni 1998. Bila je to priprava na veliki jubilej leta 2000. Jubilej 2025 nas kliče k poživitvi in poglobitvi apostolata posvetitve JMS in življenja iz posvetitve.
Naša
posvetitev nas vodi k svetosti
Kot člani Združenja posvečenih JMS smo na najboljši poti za osebno posvetitev in posvetitev kot skupnost, kot združenje. Izhodišče tega je zmeraj vera v Jezusovo in Marijino ljubezen do nas, kar simbolizira podoba srca. Tu se vse začne. Čim bolj človek doživi, da ga Jezus in Marija ljubita, tem bolj je sposoben to ljubezen vračati. V moči te njune ljubezni je zmožen ljubiti vse ljudi. Tako so delali fatimski pastirčki, ki so Božjo in Marijino ljubezen globoko doživeli. Zato so se lahko žrtvovali v dolgih molitvah in odpovedih za vse ljudi, posebej za najpotrebnejše velike grešnike. To prizadevanje izraža fatimska molitev po vsaki desetki rožnega venca: »… privedi v nebesa vse duše, posebno še tiste, ki so najbolj potrebne tvojega usmiljenja«. Reševanje Bogu odtujenega človeštva za nebesa je tudi naše poslanstvo. Ob tem se tudi sami posvečujemo. Ko smo se v posvetitveni molitvi izročili obema Srcema, smo se jima dali na razpolago. Onadva računata z nami. Po nas lahko delata velike reči. Ni dovolj, da se enkrat posvetimo, tudi ni dovolj, da večkrat zmolimo posvetitveno molitev. Treba je posvetitev živeti! Po Mariji smo izročeni Jezusu, po Mariji izročamo Jezusu vse človeštvo! Tako bosta onadva lahko nas same posvečevala in po nas posvečevala naše sestre in brate. Zato je premalo, če rečemo, da je življenje iz posvetitve ena od pobožnosti. To je način našega življenja! Posvetitev živimo tam, kamor nas je Bog postavil, v svojem običajnem poslanstvu. Mati je mati, kdor je oče, je oče, duhovnik je duhovnik, kdor je v službi, je v službi. Toda način, kako smo vse to, kako to poslanstvo izvršujemo, je drugačen. Če posvetitev res živimo, živimo iz ljubezni, ki jo prejemamo od Jezusa po Mariji. Vse naše delovanje dobi višjo vrednost. To ni naša zasluga, to je dar Najsvetejših Src.
Naš
apostolat je marijanski
Tudi naša revija V Materini šoli je marijanska. Po Mariji k Jezusu! Sv. Ludvik Grignion Montfortski je zapisal: »Če rečemo Marija, ona reče Bog.« Nič ne ostane pri Mariji. Ona vse izroča Bogu. Don Bosko je ob posebnih nalogah povabil Marijo Pomočnico: »Marija, zdaj pa začniva!« Vedno je imel uspeh. To bi lahko bilo tudi naše geslo, npr. geslo za duhovnike, preden mašujejo, spovedujejo, poučujejo otroke, obiskujejo bolnike. Svetniki in vsi novejši papeži so zelo marijanski. Preden gre papež Frančišek na mednarodna romanja ali se z njih vrača, gre najprej k Mariji. Ko pride v kakšno deželo, vedno obišče Marijina svetišča. Papeži so vneti molivci rožnega venca, celo po več na dan! Lahko bi rekli, da je Marija najboljša »metoda« nove evangelizacije. Če bi to slovenski duhovniki doumeli in živeli, bi se marsikaj spremenilo na bolje. Fatimski pastirčki so naš kažipot. Marija jih je vzgojila za velike apostole. S svojim življenjem kakor svetilniki svetijo tudi nam.
Pripadamo
Združenju posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu
Ko smo se posvetili JMS, smo se pravzaprav posvetili Jezusu na križu, kajti tu se je ljubezen njegovega prebodenega Srca do nas najbolj razodela. Posvetili smo se tudi Jezusovi in naši Materi Mariji, ki stoji pod križem in daruje svojega Sina za nas. Na Kalvariji najlaže spoznamo globino ljubezni njenega brezmadežnega Srca, ki ga je presunil meč bolečin. Jezusov križ ima dve razsežnosti: vertikalo in horizontalo. Vertikala nas povezuje z Jezusovim in Marijinim Srcem, horizontala pa nas povezuje med seboj. Združeni smo z vsemi člani, ki so se posvetili obema Srcema in hočejo Združenju zavestno pripadati. V prvo združenje so spadali trije fatimski pastirčki. Niso bili povezani samo z Marijo in Bogom, ampak tudi med seboj. Ta zavest, da živimo in delamo skupaj, je zelo pomembna. Zato je potrebno tudi medsebojno druženje. Ne samo: jaz – Bog, ampak tudi: jaz – mi! Zato je treba vsaj nekajkrat letno priti skupaj, moliti in delati skupaj, tudi v manjših skupinah. Skupne seje, duhovne obnove, duhovne vaje, mednarodna romanja – vse to nas povezuje ne le z Bogom, ampak tudi med seboj. Tako imamo vertikalo in horizontalo. Če ju združimo, nastane križ. S križa izvira rešitev za človeštvo! Če objamemo vsakdanje križe, prispevamo k rešitvi človeštva. Tako so delali fatimski pastirčki, ki so odpovedi celo iskali. To je naš prispevek h končni zmagi Marijinega in Jezusovega Srca. Jezus nam zagotavlja, da peklenska vrata Cerkve ne bodo premagala, kajti on bo z nami vse dni do konca sveta. Marija v Fatimi nam daje upanje: »Moje brezmadežno Srce bo zmagalo!« Kako osrečujoča je zavest, da molimo in delamo za končno zmago Jezusovega in Marijinega Srca! To daje našemu življenju pravi smisel!
p. Anton
Ni komentarjev:
Objavite komentar