Nekaj let se je zapeljalo čez slovenske dežele. Svet je postajal čedalje bolj nemiren. Nemčija je priključila Avstrijo in zavzela Poljsko. Tudi za druge dežele je bilo vprašanje, kdaj bodo prišle pod jarem tujih sil. Strah je vladal po vsej pokrajini. Ljudje so se bali, kaj se bo zgodilo. Ali se bo vojno dogajanje razširilo na vso Evropo?
Tudi menihi v stiškem samostanu so občutili strahove ljudi. Z njimi so bili povezani, z njimi bodo morali deliti vso usodo, pa naj bo še tako težka. Že od prvih začetkov, ko so menihi prišli v stiško dolino, so bili vedno tesno povezani z okoliškim prebivalstvom. Zanje so živeli in jim v stiskah stali ob strani. Tako bodo ravnali tudi v prihodnje, pa naj se zgodi karkoli.
Nemčija je Jugoslaviji napovedala vojno. Šestega aprila 1941 so bombniki v velikem številu spuščali na Beograd svoj smrtonosni tovor. Mesto so razdejali. Za njimi so prišli vojaki in v hitrih akcijah zavzeli vse dežele. Jugoslovanska vojska je bila slabo organizirana, zato je kapitulirala že v dobrem tednu dni.
Slovenske dežele so bile razdeljene na tri dele. Čisto vzhodni del, to je Prekmurje, so zavzeli Madžari. Štajersko, Gorenjsko in del Dolenjske so zasedli Nemci. Preostali del Dolenjske in Notranjsko pa so priključili Italiji. Stiška opatija je pripadla italijanski zasedbeni coni. Nastala je Ljubljanska pokrajina, ki je imela najvišje oblasti v glavnem mestu. Že v prvih dneh vojne so bile težave. Tudi Nemci bi radi imeli Stično pod svojo oblastjo. Utaborili so se v bližini in čakali, kaj bo. Italijani so jih potisnili malo nazaj, tako da je ostala Stična do kapitulacije v Ljubljanski pokrajini.
Vojaki so se naselili v delu samostana, ki leži ob potoku. Tudi del velike kašče so zasedli. Naravno, da je bilo to moteče za menihe. Ni bilo prijetno, ko so okoli hiše in še po hodnikih videli oborožene vojake.
Nemci so se svojega dela lotili bolj temeljito. Iz vseh župnij so izgnali slovenske duhovnike. Kolikor je bilo mogoče, so na njihova mesta nastavili nemško govoreče duhovnike. Ubogi slovenski duhovniki so tavali po domovini kakor izgubljeni. Opat Avguštin Kostelec je v dogovoru z ljubljanskim škofom Rožmanom ponudil tem duhovnikom streho nad glavo. Naselili so jih v Nazaret, ki je bil pred nekaj leti dograjen. Bilo jih je okoli petdeset. Bolj bolehnim in starejšim pa so odkazali sobe nad križnim hodnikom.
Duhovniki so pomagali pri dušnem pastirstvu, kolikor so mogli. Nekaj posebnega za stiško baziliko je bilo, da so bile v tistem času svete maše vse dopoldne. Kadar koli dopoldne je kdo prišel v cerkev, je »ujel« vsaj eno sveto mašo. Duhovniki so bili hvaležni opatu, da jih je sprejel pod streho. Živeli so skromno in veliko molili. Veliko je bilo bolehnih. Zdravil seveda ni bilo mogoče dobiti. Pater Simon je skušal svoje znanje o zdravilnih zeliščih koristno uporabiti. Pomagal je bolnim duhovnikom in jim pripravljal zdravilne čajne mešanice. Ko je opazil, da jim je uspešno pomagal, je dobil še večje veselje do zdravilnih zelišč.
Ob nastopu vsake vojne se začne gorje tudi za vse ljudstvo. Ljudje so trpeli in se bali. Italijani so marsikoga vpoklicali in ga oblekli v vojaško suknjo. V takih razmerah so komunistične skupine dobile idealne razmere za svoje delo. Organizirali so Osvobodilno fronto, ki naj bi združila vse protiokupatorske sile. Seveda so si pridržali največji vpliv zase. Oklicali so se za edine prave branilce okupirane domovine. Drugim skupinam, ki ne bi delovale v okviru te fronte, so celo prepovedali vsakršno delovanje. Hoteli so imeti največji vpliv, ker so vojno skušali izkoristiti tudi za revolucijo.
Nabirali in organizirali so partizanske enote, ki so tu in tam napadale italijanske skupine in jim plenile orožje. Največji trn v peti pa so bili partizanom verni in pokončni ljudje, ki so bili med ljudmi spoštovani. Pogosto se je zgodilo, da so taki ljudje izginjali. Seveda tudi Italijani niso stali križem rok in gledali. Prepovedali so vsak odpor in upor. Tja, kjer so zvedeli, da so se partizani zadrževali, so šli nemudoma pogledat. Običajno so jo partizani prej že popihali na varno, ljudje pa so ostali sami in brez moči. Pogosto so se italijanski vojaki maščevali tako, da so požgali nekaj domačij v vasi, včasih pa celo vas. Začeli so poizvedovati, kdo sodeluje s partizani. Ko so za koga izvedeli, so ga nemudoma poslali v internacijo daleč v Italijo.
p. Branko Petauer
Ni komentarjev:
Objavite komentar