KRISTUSOVA NAVZOČNOST V BOGOSLUŽJU (1)

O navzočnosti Kristusa in njegovih odrešenjskih skrivnosti v bogoslužju in cerkvenem letu so v Cerkvi razmišljali že od začetka. Vprašanje je dobro osvetlil največji katoliški teolog sv. Tomaž Akvinski (+ 1274). V našem času so se z nastopom liturgičnega gibanja s tem vprašanjem temeljito in načrtno ukvarjali različni teologi in liturgiki. Med njimi ima kljub nekaterim pomanjkljivostim velike zasluge benediktinec Odo Casel (+ 1948). Ti strokovnjaki so osvetlili Kristusovo navzočnost v liturgičnih dejanjih in ponavzočevanje Kristusovih zgodovinskih odrešenjskih dejanj in besed. Obravnavali bomo prvo vprašanje, v naslednji številki Božjega okolja pa drugo.

 

Različni načini ene Kristusove navzočnosti

Drugi vatikanski koncil uči, da »je Kristus vedno navzoč v svoji Cerkvi, zlasti v bogoslužnih opravilih. Pri daritvi svete maše je navzoč tako v duhovnikovi osebi, – kajti isti sedaj daruje po službi duhovnikov, kot je nekoč sam sebe daroval na križu, – kakor še posebno pod evharističnima podobama. Navzoč je s svojo močjo v zakramentih, tako da kadar kdo krščuje, Kristus sam krščuje. Navzoč je v svoji besedi, tako da on sam govori, kadar se v Cerkvi bere Sveto pismo. Kadar končno Cerkev moli in poje, je navzoč tisti, ki je obljubil: »Kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi« (Mt 18,20)« (B 7).

Že sv. Avguštin je zapisal: »Krščuje Peter, je on (Kristus), ki krščuje; krščuje Pavel, je on, ki krščuje; krščuje Juda, je on, ki krščuje.«

Kristus je v bogoslužju navzoč na več različnih načinov, odvisno od različnih znamenj pri bogoslužnih dejanjih, v katerih je navzoč. Glavna znamenja so: navzoče Božje ljudstvo (bogoslužni zbor), voditelj bogoslužnega opravila, oznanjevanje Božje besede, molitev in petje, bistveni obredi pri zakramentih in zakramentalih. Videli smo, da 2. vatikanski koncil govori o Kristusovi navzočnosti: v bogoslužnih opravilih, v duhovnikovi osebi, pod evharističnima podobama, v zakramentih, v Božji besedi, v Božjem ljudstvu, ki moli in poje. Na najpopolnejši in najodličnejši način je navzoč in dejaven v presveti evharistični skrivnosti, še zlasti pod podobama kruha in vina.

Vsi našteti in drugi načini Kristusove navzočnosti v bogoslužju so povezani z njegovo prvenstveno in lastno navzočnostjo v nebesih. Z ozirom na to navzočnost so vsi drugi načini Kristusove navzočnosti drugotni.

Čeprav gre v bogoslužju za različne načine Kristusove navzočnosti, gre za eno samo navzočnost, saj je Kristus le ena Božja oseba. Ena Kristusova navzočnost ima različne vidike, oblike in stopnje, ki se v bogoslužnem dogajanju med seboj prepletajo in dopolnjujejo.

 

Razlaga Kristusove navzočnosti

 Kristusovo stvarno navzočnost v bogoslužju je težko opisati. Poveličani Kristus je navzoč kot pravi Bog in pravi človek. Tak nas je tudi odrešil. Kot pravi človek je mogel za nas trpeti. Ker je pravi Bog, je imelo njegovo trpljenje za nas neskončno odrešilno vrednost.

Učlovečeni Bog je v Cerkvi navzoč kot njena glava. Iz istega razloga je navzoč v bogoslužju, saj je ta navzočnost poseben vidik njegove navzočnosti v Cerkvi. Jezus kot glava Cerkve ima v njej duhovniško, kraljevsko in preroško službo. Z navzočnostjo v bogoslužju izvršuje duhovniško službo. 2. vatikanski koncil pravi, da po pravici »velja bogoslužje za izvrševanje duhovniške službe Jezusa Kristusa« (B 7).

Kristusova navzočnost je stvarna, zato tudi učinkovita. Prav tako je v širšem pomenu zakramentalna, kajti »vidna znamenja v bogoslužju označujejo in vsako na svoj način povzroča posvečenje človeka« (B 7). Hkrati gre za Kristusovo osebno navzočnost. Kristus ni v bogoslužju navzoč kot abstraktna ideja, ampak kot živa oseba s svojo močjo, ki izhaja iz žive osebe. Zato morajo biti udeleženci bogoslužja s Kristusom osebno povezani.

Kristusova navzočnost v bogoslužju je trajna ali prehodna. Trajna je v evharistiji, saj ostane Kristus pod podobo kruha navzoč tudi po mašni daritvi, ko je shranjen v tabernaklju. Drugi načini Kristusove navzočnosti v bogoslužju so prehodni, zato ob koncu bogoslužja prenehajo. Povsod sta tu dejavna tudi Oče in Sveti Duh.

Dejstvo, da se pri bogoslužju srečujemo s Kristusom kot pravim Bogom in pravim človekom, je za nas zelo važno. Velik pomen bogoslužja je prav v tem, da nam posreduje Kristusa kot Odrešenika. Njegova poveličana človeška narava je za nas most do njegove Božje narave in do Očeta. Veljajo Jezusove besede: »Nihče ne pride k Očetu, razen po meni« (Jn 14,6).

p. Anton