Dolgi mračni hodniki pred zdravniškimi ordinacijami. Na trdih lesenih sedežih ždimo ljudje vseh starosti. Mnogi brskajo po mobilnih telefonih, nekateri skušajo brati reklamne letake, večina jih strmi v prazno in se živčno zdrzne ob vsakem odpiranju vrat. Kako dolgo še? Koliko dragocenega časa gre v nič! Sivolase gospe, ki potrpežljivo čaka sedeč na vozičku, pa nič ne vznemiri. Smehljaje zre predse, njene ustnice se ves čas premikajo. Razumem zakaj, ko opazim na njenem prstu obroček sestavljen iz drobnih lesenih kroglic - naprstni rožni venec. Ne, njen čas ne gre v izgubo.
Ob tem se namreč spomnim na misijonarja Friderika I. Baraga. Pred 200 leti, natančno 22. septembra 1823 zgodaj zjutraj je daroval novo mašo v ljubljanski stolnici. Prisotnih je bilo samo 6 njegovih najbližjih sorodnikov. Pozneje v življenju pa je kot misijonar maševal množicam. Toda vedno si je vzel čas za molitev v samoti, za zbran pogovor z Bogom. Sklenil je, da bo vstajal pozimi ob šestih, poleti pa že ob treh, da bo do maše lahko dve do tri ure nemoteno prebil v molitvi in premišljevanju. Svojega sklepa se je zvesto držal. Nek njegov prijatelj je zapisal: »Videli smo ga, da je Bogu daroval prvo jutranjo uro v temnih gozdih, ali ob bregu jezera med bučečim viharjem, ali v njegovi borni hišici, ali na potovanjih v kakem skritem kotu gostilne, natlačene z gosti. Opazovali smo ga, kako se je držal tega reda tudi takrat, ko se je ves dan poprej z velikanskim naporom vozil v čolnu ali potoval po suhem; še celo takrat, če je šel šele po polnoči k počitku, se je zvesto držal tega.«
Nekoč je Baraga v dnevniku potožil: »Velika duhovna nesreča to jutro! Namesto ob treh sem vstal šele ob petih. Dve uri popolnoma izgubljeni!« Tako ga je bolela izguba vsake priložnosti za molitev. Mi pa jih izgubimo kdo ve koliko! Pa jih lahko tudi ne bi.
Valerija Ravbar
Ni komentarjev:
Objavite komentar