Minila je tista ura in krožne
vožnje je bilo konec. Nastanili so nas v lepem hotelu. Mislim, da smo ob osmih
zvečer že večerjali. Takoj po večerji sva z bratom Frančiškom odšla v sobo, saj
sva bila oba do konca utrujena in neprespana. Noč je bila zelo kratka, pa še
vzpon na vrh Sinaja se je krepko poznal. Z velikim naporom sva zmolila brevir,
saj so oči kar same lezle skupaj.
Zjutraj so nas budili
hotelski delavci. Bil sem buden že nekoliko prej.
Hitro smo pozajtrkovali in
kmalu odšli na pot. Šofer je dejal, da v Petro ne bomo mogli, ker tam sneži.
Pater Peter mu tega ni verjel. Rekel je, da se želi na svoje oči prepričati, če
je to res. Zato smo se podali v hribe.
Jordanija je neke vrste
planota. Ob morju je ozek pas nižine, kmalu nad Akabo pa se začnejo hribi.
Hribi so okoli osemsto metrov visoki. Za njimi pa je spet ravnina, a na isti
višini, kot hribi. Zato je tam tudi podnebje drugačno. Bolj zmerno. Toda poleti
se tudi tam razgreje in je zelo vroče.
Po dobri cesti smo se
vzpenjali v hribe. Ko smo prispeli na planoto, je bilo že precej hladno. Vozili
smo naprej in upali, da s snegom ni tako hudo, kot je bilo slišati. Toda
zmotili smo se. Začele so naletavati snežinke. Bolj ko smo šli naprej, več jih
je bilo. Končno smo prišli do policijskega avtomobila, ki je stal počez na
sredi ceste. Cesta je bila zaprta in poti naprej ni bilo. Morali smo se vrniti
nazaj do Akabe. Zgubili smo malo več kot dve uri.
V dolini smo se obrnili na
desno in nadaljevali pot po puščavi Arawa. To je puščava, ki teče po meji med
Izraelom in Jordanijo. Od Akabskega zaliva se okoli štiristo metrov dvigne,
potem pa se začne spuščati proti Mrtvemu morju, ki pa je štiristo metrov pod
gladino morja. Ker se Mrtvo morje zelo hitro suši in manjša, so pred kratkim
Izraelci in Jordanci podpisali skupno namero, da bodo zgradili kanal od
Akabskega zaliva do Mrtvega morja. Nekaj je treba ukreniti, saj se gladina
Mrtvega morja vsako leto zniža za en meter. Iz severa po Jordanu priteče
premalo vode, sa jo obe deželi veliko porabita za namakanje.
Puščava je bila podobna
drugim. Peska je bilo veliko in moč je bilo videti peščene sipine. Ponekod so
bile tako ostrih iz izrezanih oblik, da jih je bilo veselje gledati. Ostre in
elegantne črte na kupih peska, naredil jih je veter. Tu in tam je bila ob cesti
ograja iz kovinske mreže. Ob robovih so bila posajena drevesa, ki so imela
dolge in vitke veje, ki so segale do tal. Bolj je bilo videti kot kup grmovja
in ne drevo. Kaj so imeli posajeno v sredi za drevesi, nisem mogel ugotoviti.
Vreme je bilo lepo. Nebo je
bilo modro, le dokaj močan veter je pihal. Ko pa smo prišli nekoliko globlje v
puščavo, nas je zajel močan peščeni vihar. Neba ni bilo več mogoče videti. Vse
okoli nas je bilo rumeno. Tudi nebo je bilo rumeno. Po cesti se je vozil pesek
sem ter tja, tako kot pri nas pozimi suh sneg, ki ga veter prenaša po cestah.
Videti je bilo, kot bi se po cesti prelivala rumena voda.
Bilo je zanimivo. Potrudil
sem se, da bi naredil nekaj dobrih posnetkov peščene nevihte. Seveda bi bilo
teoretično najbolje, da bi bil zunaj. A to bi bilo usodno za fotoaparat, saj bi
veter droban in fin pesek nanesel v vsako, še tako malo režo na fotoaparatu,
potem bi vse škripalo, kar bi obrnil. Zato je bilo kar prav, da smo počasi
vozili naprej. Bolje je bilo, da sem ostal skrit za šipo, kot da bi uničil
fotoaparat.
Vožnja po peščenem viharju je
trajala mogoče pol ure. Bilo je lepo videti, kako veter vrtinči pesek in ga
prenaša sem ter tja. Vse okoli nas je bilo kot v rumeni megli. Pravijo, da za
avtomobile peščeni vihar ni koristen, ker počasi gloda barvo s pločevine.
Najbrž bo kar držalo, še posebej, če so peščena zrnca ostra in velika in jih
veter podi z vso silo naokoli.
Naenkrat je bilo peščene
nevihte konec, začelo je deževati. To je bil lep avtobus, ki je bil sprva ves
zaprašen in rumen, sedaj pa še moker po vrhu. Toda tudi dež ni trajal dolgo.
Bolj ko smo se bližali
Mrtvemu morju, bolj lepo vreme se je naredilo. Kmalu so se pokazali prvi
sledovi morja. Najprej zaplate vode, kot mala močvirja, potem jezerca in končno
pravo modro Mrtvo morje. Bilo je nekoliko viharno, valovi so pljuskali ob bele
skale na obalah. Ker ima ogromno soli, pravijo, da okoli trideset odstotkov, so
skale na obali bele od kristalov soli.
Ustavili smo se, da se malo
naužijemo te lepote. Globoko pod nami se je slana voda divje zaganjala v
skalovje. Nad nami skale. Čisto na vrhu cestne useke je stal pokončen kamen, ki
mu je pater Peter hitro nadel ime: Lotova žena.
Nekoliko naprej smo šli čez
reko Arnon. To je mala rečica, ki je poleti najbrž sploh ni. Ostane samo suha
struga. Ko smo se tam vozili, je bila močna blatna reka, ki se je valila po
globoki soteski. To je pomenilo, da je tam zgoraj na planoti osrednje Jordanije
res zelo slabo vreme, da toliko vode pridere v dolino.
Zanimivo je bilo gledati, kako
se voda reke Arnon izliva v Mrtvo morje. V lepo modrino je drl velik blaten
val. Ni se takoj pomešala, ampak je dolgo časa ostala ločena. Meja med obema
vodama je bila zelo ostra. Skoraj tako, kot bi v lepo modro vodo vlil tekočino
blatne barve, ki se ne meša z vodo.
Pot ob morju se je končala.
Začeli smo se vzpenjati v hribovje. Najprej se je za oblake skrilo sonce. Kmalu
je začelo deževati. Še nekoliko višje pa so se kaplje spremenile v debele
snežinke. Bolj ko smo se dvigali, več snega je bilo. V predmestju Amana, kjer
smo se ustavili, je bilo snega dobrih dvajset centimetrov. Hitro je poletelo
nekaj sneženih kep. Fantje so takoj pokazali, da so vajeni snega.
V mestu je bil popoln nered.
Vsak je vozil tam, kjer je bilo najmanj snega. Nič niso imeli, ne naprav, ne
orodja, da bi sneg splužili. Zato je za tiste kraje sneg prava zmešnjava, ker
vse obstoji. Treba je enostavno počakati, da se stopi in normalno življenje se
spet lahko začne. Da se sneg stopi, seveda ni treba čakati dolgo. Običajno že
po nekaj urah snega ni več. No, v našem primeru je obležal en dan. Potem pa so
ga tople sape spremenile v vodo, ki je tekla vsepovsod. Po kotanjah pa so
nastala jezerca.
V glavnem mestu smo zavili na
jug. Nameravali smo si ogledati zelo znane mozaike iz Madabe. To je zelo star
talni mozaik, na katerem je upodobljen skoraj ves Bližnji vzhod, posebej
svetopisemska mesta.
Deževalo je, ko smo izstopili
v Madabi. Ob posebni sobi s spominki so nam najprej razložili ves mozaik. Nisem
si natančno zapomnil, koliko mest je upodobljenih na zemljevidu, mislim, da
okoli 120.
Cerkvica, kjer je mozaik, je
majhna in jo še zmeraj uporabljajo. Spredaj in nekoliko ob stani je ta slavni
zemljevid v obliki mozaika. Lep za pogled. Poskušal sem narediti čim več
fotografij, a ni bilo tako preprosto, saj bi moral biti na visokem odru, da bi
lahko slikal na tla. Stavil sem se na prste, da bi bil čim višji, a kljub temu
fotografije niso bile dobre. Pozornost so mi pritegnile slike, ki so visele na
cerkvenih stenah. Bile so skoraj vse v obliki mozaika. Uokvirjen mozaik in
obešen na steni. Precej je bilo lepih Marijinih ikon, ikon z božičnim motivom,
z motivi Jezusovega trpljenja. Lepa slika svetnika na konju. Najprej sem
mislil, da je sveti Sergij, a napis jasno razodeva, da je sveti Jurij.
Po snegu in dežju smo se
vrnili nazaj v Aman. Poiskali smo eno izmed katoliških župnij in tam prosili,
da bi smeli darovati sveto mašo. Župnik je bil prijazen gospod, ki je govoril
tekoče italijansko. Povedal je, da je študiral v Rimu. Sveto mašo smo darovali
v mali kapeli, ki jo uporabljajo namesto cerkve, ki je v gradnji in še ni
dokončana.
Po sveti maši nam je župnik
povedal nekaj besed o župniji. Posebej me je obšlo spoštovanje do njega, ko je
povedal, da je v župnišče sprejel nekaj begunskih družin, ki so pribežale iz
Sirije. Bili so kristjani, ki so si z begom rešili življenje. Ker smo vedeli,
da potrebuje denar, da jih lahko preživlja, smo mu dali vsak nekaj, da bo vsaj
malo laže skrbel za brate kristjane. Njegova odločitev je bila čudovita gesta, ki
jo je treba spoštovati.
Srečali smo se tudi z
begunci. Bili so prijazni, skromni in so nas prosili, naj molimo zanje. Posebej
so se vsi želeli srečati z gospodom škofom Jurijem. Spoštljivo so mu
poljubljali roko, on pa je z ljubeznijo vsakega pokrižal na čelo. Bili so
srečni, posebej otrokom so kar žareli obrazi. O, Gospod, pomagaj sirotam, ki
jih zaradi njihove vere preganjajo in pobijajo. Daj jim moči in zvestobe do
konca!
p. Branko Petauer