Po Mojzesovih stopinjah (16)

Minila je tista ura in krožne vožnje je bilo konec. Nastanili so nas v lepem hotelu. Mislim, da smo ob osmih zvečer že večerjali. Takoj po večerji sva z bratom Frančiškom odšla v sobo, saj sva bila oba do konca utrujena in neprespana. Noč je bila zelo kratka, pa še vzpon na vrh Sinaja se je krepko poznal. Z velikim naporom sva zmolila brevir, saj so oči kar same lezle skupaj.

Zjutraj so nas budili hotelski delavci. Bil sem buden že nekoliko prej.

Hitro smo pozajtrkovali in kmalu odšli na pot. Šofer je dejal, da v Petro ne bomo mogli, ker tam sneži. Pater Peter mu tega ni verjel. Rekel je, da se želi na svoje oči prepričati, če je to res. Zato smo se podali v hribe.

Jordanija je neke vrste planota. Ob morju je ozek pas nižine, kmalu nad Akabo pa se začnejo hribi. Hribi so okoli osemsto metrov visoki. Za njimi pa je spet ravnina, a na isti višini, kot hribi. Zato je tam tudi podnebje drugačno. Bolj zmerno. Toda poleti se tudi tam razgreje in je zelo vroče.

Po dobri cesti smo se vzpenjali v hribe. Ko smo prispeli na planoto, je bilo že precej hladno. Vozili smo naprej in upali, da s snegom ni tako hudo, kot je bilo slišati. Toda zmotili smo se. Začele so naletavati snežinke. Bolj ko smo šli naprej, več jih je bilo. Končno smo prišli do policijskega avtomobila, ki je stal počez na sredi ceste. Cesta je bila zaprta in poti naprej ni bilo. Morali smo se vrniti nazaj do Akabe. Zgubili smo malo več kot dve uri.

V dolini smo se obrnili na desno in nadaljevali pot po puščavi Arawa. To je puščava, ki teče po meji med Izraelom in Jordanijo. Od Akabskega zaliva se okoli štiristo metrov dvigne, potem pa se začne spuščati proti Mrtvemu morju, ki pa je štiristo metrov pod gladino morja. Ker se Mrtvo morje zelo hitro suši in manjša, so pred kratkim Izraelci in Jordanci podpisali skupno namero, da bodo zgradili kanal od Akabskega zaliva do Mrtvega morja. Nekaj je treba ukreniti, saj se gladina Mrtvega morja vsako leto zniža za en meter. Iz severa po Jordanu priteče premalo vode, sa jo obe deželi veliko porabita za namakanje.

Puščava je bila podobna drugim. Peska je bilo veliko in moč je bilo videti peščene sipine. Ponekod so bile tako ostrih iz izrezanih oblik, da jih je bilo veselje gledati. Ostre in elegantne črte na kupih peska, naredil jih je veter. Tu in tam je bila ob cesti ograja iz kovinske mreže. Ob robovih so bila posajena drevesa, ki so imela dolge in vitke veje, ki so segale do tal. Bolj je bilo videti kot kup grmovja in ne drevo. Kaj so imeli posajeno v sredi za drevesi, nisem mogel ugotoviti.

Vreme je bilo lepo. Nebo je bilo modro, le dokaj močan veter je pihal. Ko pa smo prišli nekoliko globlje v puščavo, nas je zajel močan peščeni vihar. Neba ni bilo več mogoče videti. Vse okoli nas je bilo rumeno. Tudi nebo je bilo rumeno. Po cesti se je vozil pesek sem ter tja, tako kot pri nas pozimi suh sneg, ki ga veter prenaša po cestah. Videti je bilo, kot bi se po cesti prelivala rumena voda.

Bilo je zanimivo. Potrudil sem se, da bi naredil nekaj dobrih posnetkov peščene nevihte. Seveda bi bilo teoretično najbolje, da bi bil zunaj. A to bi bilo usodno za fotoaparat, saj bi veter droban in fin pesek nanesel v vsako, še tako malo režo na fotoaparatu, potem bi vse škripalo, kar bi obrnil. Zato je bilo kar prav, da smo počasi vozili naprej. Bolje je bilo, da sem ostal skrit za šipo, kot da bi uničil fotoaparat.

Vožnja po peščenem viharju je trajala mogoče pol ure. Bilo je lepo videti, kako veter vrtinči pesek in ga prenaša sem ter tja. Vse okoli nas je bilo kot v rumeni megli. Pravijo, da za avtomobile peščeni vihar ni koristen, ker počasi gloda barvo s pločevine. Najbrž bo kar držalo, še posebej, če so peščena zrnca ostra in velika in jih veter podi z vso silo naokoli.

Naenkrat je bilo peščene nevihte konec, začelo je deževati. To je bil lep avtobus, ki je bil sprva ves zaprašen in rumen, sedaj pa še moker po vrhu. Toda tudi dež ni trajal dolgo.

Bolj ko smo se bližali Mrtvemu morju, bolj lepo vreme se je naredilo. Kmalu so se pokazali prvi sledovi morja. Najprej zaplate vode, kot mala močvirja, potem jezerca in končno pravo modro Mrtvo morje. Bilo je nekoliko viharno, valovi so pljuskali ob bele skale na obalah. Ker ima ogromno soli, pravijo, da okoli trideset odstotkov, so skale na obali bele od kristalov soli.

Ustavili smo se, da se malo naužijemo te lepote. Globoko pod nami se je slana voda divje zaganjala v skalovje. Nad nami skale. Čisto na vrhu cestne useke je stal pokončen kamen, ki mu je pater Peter hitro nadel ime: Lotova žena.

Nekoliko naprej smo šli čez reko Arnon. To je mala rečica, ki je poleti najbrž sploh ni. Ostane samo suha struga. Ko smo se tam vozili, je bila močna blatna reka, ki se je valila po globoki soteski. To je pomenilo, da je tam zgoraj na planoti osrednje Jordanije res zelo slabo vreme, da toliko vode pridere v dolino.

Zanimivo je bilo gledati, kako se voda reke Arnon izliva v Mrtvo morje. V lepo modrino je drl velik blaten val. Ni se takoj pomešala, ampak je dolgo časa ostala ločena. Meja med obema vodama je bila zelo ostra. Skoraj tako, kot bi v lepo modro vodo vlil tekočino blatne barve, ki se ne meša z vodo.

Pot ob morju se je končala. Začeli smo se vzpenjati v hribovje. Najprej se je za oblake skrilo sonce. Kmalu je začelo deževati. Še nekoliko višje pa so se kaplje spremenile v debele snežinke. Bolj ko smo se dvigali, več snega je bilo. V predmestju Amana, kjer smo se ustavili, je bilo snega dobrih dvajset centimetrov. Hitro je poletelo nekaj sneženih kep. Fantje so takoj pokazali, da so vajeni snega.

V mestu je bil popoln nered. Vsak je vozil tam, kjer je bilo najmanj snega. Nič niso imeli, ne naprav, ne orodja, da bi sneg splužili. Zato je za tiste kraje sneg prava zmešnjava, ker vse obstoji. Treba je enostavno počakati, da se stopi in normalno življenje se spet lahko začne. Da se sneg stopi, seveda ni treba čakati dolgo. Običajno že po nekaj urah snega ni več. No, v našem primeru je obležal en dan. Potem pa so ga tople sape spremenile v vodo, ki je tekla vsepovsod. Po kotanjah pa so nastala jezerca.

V glavnem mestu smo zavili na jug. Nameravali smo si ogledati zelo znane mozaike iz Madabe. To je zelo star talni mozaik, na katerem je upodobljen skoraj ves Bližnji vzhod, posebej svetopisemska mesta.

Deževalo je, ko smo izstopili v Madabi. Ob posebni sobi s spominki so nam najprej razložili ves mozaik. Nisem si natančno zapomnil, koliko mest je upodobljenih na zemljevidu, mislim, da okoli 120.

Cerkvica, kjer je mozaik, je majhna in jo še zmeraj uporabljajo. Spredaj in nekoliko ob stani je ta slavni zemljevid v obliki mozaika. Lep za pogled. Poskušal sem narediti čim več fotografij, a ni bilo tako preprosto, saj bi moral biti na visokem odru, da bi lahko slikal na tla. Stavil sem se na prste, da bi bil čim višji, a kljub temu fotografije niso bile dobre. Pozornost so mi pritegnile slike, ki so visele na cerkvenih stenah. Bile so skoraj vse v obliki mozaika. Uokvirjen mozaik in obešen na steni. Precej je bilo lepih Marijinih ikon, ikon z božičnim motivom, z motivi Jezusovega trpljenja. Lepa slika svetnika na konju. Najprej sem mislil, da je sveti Sergij, a napis jasno razodeva, da je sveti Jurij.

Po snegu in dežju smo se vrnili nazaj v Aman. Poiskali smo eno izmed katoliških župnij in tam prosili, da bi smeli darovati sveto mašo. Župnik je bil prijazen gospod, ki je govoril tekoče italijansko. Povedal je, da je študiral v Rimu. Sveto mašo smo darovali v mali kapeli, ki jo uporabljajo namesto cerkve, ki je v gradnji in še ni dokončana.

Po sveti maši nam je župnik povedal nekaj besed o župniji. Posebej me je obšlo spoštovanje do njega, ko je povedal, da je v župnišče sprejel nekaj begunskih družin, ki so pribežale iz Sirije. Bili so kristjani, ki so si z begom rešili življenje. Ker smo vedeli, da potrebuje denar, da jih lahko preživlja, smo mu dali vsak nekaj, da bo vsaj malo laže skrbel za brate kristjane. Njegova odločitev je bila čudovita gesta, ki jo je treba spoštovati.

Srečali smo se tudi z begunci. Bili so prijazni, skromni in so nas prosili, naj molimo zanje. Posebej so se vsi želeli srečati z gospodom škofom Jurijem. Spoštljivo so mu poljubljali roko, on pa je z ljubeznijo vsakega pokrižal na čelo. Bili so srečni, posebej otrokom so kar žareli obrazi. O, Gospod, pomagaj sirotam, ki jih zaradi njihove vere preganjajo in pobijajo. Daj jim moči in zvestobe do konca!

p. Branko Petauer