Ko sem bil še majhen, sem videl marsikaj hudega in tudi sam doživel. Koliko je bilo umazanije. Dokler so mi bile še oči nekako zaprte in nisem vedel za krivdo in grdobijo, ki je v vsem tem bila, sem bil tudi jaz na tem, da ji docela zapadem, da postanem tak, kakor so bili najhujši tisti, ki sem prišel z njimi v stik, in še morda hujši od najhujših. Nekoč smo bili na paši in še sedaj se jasno zavedam tistega trenutka, ko je nekdo izmed navzočih izrekel misel: »Kako prijetno, kako lepo in sijajno bi bilo, ako bi ne bilo Boga, vse bi mogli storiti.« Morda sem sam to misel izrekel. In gotovo je to, da me je ponovno ta misel še pred 10. (letom) starosti prevzemala. Nekaj pred 10. letom pa sem jasno, čeprav nekako še podzavestno začutil, da vse to, s čimer sem prišel v stik in kar je nekaj časa tudi mene pritegovalo, Bog kaznuje s pogubljenjem. Hudo malo sem vedel, kako je s tem, a tako živo me je ta misel napadala, da me je večkrat navdajala naravnost vrtoglavica, posebno zato, ker nisem znal razlikovati med tem, kar je prostovoljnega, in tem, kar se človeku vsiljuje proti volji. Nihče razen Boga, ki me je hotel rešiti nesreče, ni vedel za mojo stisko. Spovedniku nisem znal prav povedati, da bi dobil opore. Tako sem živel kakor v nekaki vrtoglavici. – Počasi se je to umirilo in prišle so druge stvari, ki so zameglile prejšnje vtise, vendar pa sem od tistega časa čutil velik strah pred vsako takšno umazanostjo in mi je bilo vsako nesramno govorjenje naravnost muka, rekel bi fizična muka. Čutil sem, da se moram za vsako ceno tega obvarovati. Polno je bilo v meni trmoglavosti in samovoljnosti, trde neprijaznosti in nedostopnosti, pa tudi skrite častiželjnosti, ker sem z nekaterimi stvarmi v šoli vzbujal pozornost. A vedno mi je ostal odpor zoper umazanost takšne vrste, kakršno sem doživel, preden sem sploh vedel, ali je to greh ali ne.
Obenem pa sem čutil, da nikoli ne bom srečen
tudi ne na zemlji, ako ne bi služil Bogu na neki nenavadni način, ne na tisti
način, kakor so služili Bogu tisti, ki so živeli okoli mene. To se mi je zdelo
premalenkostno. Topline očeta nisem poznal, mati moja je bila zelo dobra, a
zelo zaposlena, jaz pa sem veliko bival v samoti, na paši itd. Tam se mi je
zdelo, da sem v elementu, pa zopet ne ... Nekam daleč me je gnalo hrepenenje.
Ko se je zdelo, da je vse to hrepenenje zastonj, tedaj so se mi za trenutek in
nekoliko, samo za majhno režo, odprla vrata. Vse moje življenje mi je potem
dokazovalo, da ni res: Kako lepo bi bilo, ako bi Boga ne bilo. – Vse mi je
dokazovalo prav nasprotno: Kako lepo je, ker Bog je, ker nas ljubi, ker nam je
blizu, ker nismo sami, ker se nam je tako približal, kako lepo je, da nam je
dal zapovedi, ki naj nas vodijo po lepi poti sreče. Kako lepo je, da se
zavedamo, da imamo nekoga za pričo svojih dejanj. Kako čudovite trenutke sem
doživljal prav tedaj, ko sem bil na zunaj osamljen in v navidezni nesreči.
Tedaj sem čutil, da sem blizu učlovečenemu Bogu, ki je dal samega sebe zame.
Tedaj sem čutil, da sem preko Kristusa povezan z občestvom svetnikov, z množico
plemenitih duš. Nisem čutil osamljenosti. Ko sem hodil v počitnicah kot
bogoslovec k sv. maši uro daleč hoda, sem imel navado premišljevati, da sem
potem šel lahko na delo. Kako lepa so bila tista pota, kako sem tedaj čutil, da
sv. obhajilo vse globlje posega v mojo dušo, čeprav sem bil poln napak, poln
neke grenkobe do vsega in vseh, ki so me »motili« v mojem svetu, ki je bil
posvečen razmišljanju. Deloma tudi sanjarjenju. – Mislim, da sem bil že
bogoslovec, ko sem prišel v družbo akademsko izobraženih dveh katoliških
laikov, enega duhovnika in enega katoliškega učitelja. Toda videl sem, da ta družba
ni zame. Da je to tako prazno, saj ni bilo kaj tako slabega, a prazno. Ni bilo
Boga in nisem čutil veselja tam, čeprav Boga niso izrečno izključili od tam.
Bog me je ob vsej moji mizernosti in malenkostnosti vendarle dvigal k sebi s
tem, da mi je spet in spet dal jasno čutiti: Ni sreče resnične razen v meni. –
To je dominanta mojega življenja, ki je eno samo tkivo moje mizernosti in božje
dobrote do nevrednega svojega služabnika. Čutim se včasih, kakor da božja
milost obhaja zmagoslavje nad mojo mizerijo in samo to dokazuje, da je dobro,
najvišje dobro tam, kjer je Bog. Kako lepo je, ker Bog je[1] … Zato pa sem na novomašno
podobico dal napisati »Povsod Boga!« Mislil sem najprej na nebeško mater! 2.
bila mi je pred očmi Marija, srednica vseh milosti in življenja.[2]
Anton Strle
Ni komentarjev:
Objavite komentar