(Duhovna misel prof. Antona
Strleta za jesensko konferenco duhovnikom 6. 10. 1958 v Begunjah pri Cerknici)
V 'Panorama Chrétien', Paris, je bil spomladi
letos priobčen članek mladega duhovnika iz Pariza, ki je v 23. letu starosti
zamenjal bankirski poklic za duhovniškega. Pripoveduje, kako so predstojniki
poslali novomašnike, preden so zapustili semenišče, na študijski teden, kjer so
laiki iz vseh stanov govorili o tem, kaj si želijo od duhovnikov. Neki delavec
je dobesedno dejal: »Bodite svetniki!« Podobne želje so izražali vsi: »Bodite
sveti!«. Tudi če bi mi duhovniki prisluhnili slovenskemu človeku, vernikom po
naših župnijah, v katerih sami pastirujemo, bi slišali o isti najgloblji želji
– da bi bili mi duhovniki čim bolj sveti. Spričo te želje se umakne v ozadje
vse drugo, kajti vse drugo bo navrženo, kolikor je pač treba, da izpolnimo
božji načrt, ki ga ima z nami prav v teh časih in na tem kraju, kjer smo. –
Pred dobrim mesecem sem po več letih spet govoril z znanim umetniškim delavcem
v Ljubljanski drami. Mislil sem, da je vero popolnoma zavrgel. Ko pa sva se na
ulici razgovarjala, se je takoj videlo, da to ni res. Ko je prišel govor o
nekem duhovniku, ki ga je z veliko pohvalo omenil, sem se pohvali tudi jaz
pridružil in dejal, da je oni duhovnik kljub visokemu položaju tako silno
preprost in demokratičen, ne po imenu, marveč zares, tedaj je dramski delavec v
moje presenečenje naglasil: »Pa svet je, svet! To je najvažnejše ...
Nekateri duhovniki ga pa tako lomijo ... Še mi laiki se trudimo, da bi živeli
tako, da je čemu podobno.«
Mi duhovniki sicer vse to vemo, a vse premalo
nas to spoznanje prevzema v vse globine: biti svet, postati čimbolj svet, to je
zame najbolj važno. Vsakdanja meditacija naj bi mi pomagala, da bi to spoznanje
vplivalo na moj duhovniški dan; naj bi meditacija vedno izzvenela v živo željo:
»O Jesu, vivens in Maria, veni et vive in famulis tuis, in Spiritu sanctitatis
tuae, in plenitudine virtutis tuae, in perfectione viarum tuarum ...« Naj me
napolni Sveti Duh, Duh Jezusov in Duh Marijin, Duh svetosti, da bodo vsa moja
pota preko dneva Jezusova pota, da bo On po meni izžareval Svetega Duha v
okolje, kamor sem postavljen. In naj ta Duh svetosti napolni moje sobrate, da
bomo v tem času v čim večji polnosti izvršili nam od Boga naloženo najvišjo
nalogo, kar jih more človek imeti. – Mesečna duhovna obnova (ali jo izvršim
temeljito?) naj vse to prenese na raven celotnega meseca. Prav je, da se ob teh
obnovah hvaležno spomnimo svojega mašniškega posvečenja, ko smo bili izločeni
iz profanosti in določeni za Boga. Bistveni obred, s katerim smo bili
neizbrisno zaznamovani z večnim znakom Kristusovega duhovnika, se je izvršil
tedaj, ko je škof položil svojo roko na našo glavo in je neposredno potem nad
vsemi posvečenci z razprostrtimi rokami molil: »Daj, prosimo, vsemogočni Oče,
tem svojim služabnikom duhovniško čast, obnovi v njihovih srcih duha svetosti,
da bodo od tebe, Bog, podeljeno službo drugega reda sprejeli in z zgledom
svojega življenja pripomogli do zboljšanja nravi.« (Glej Const. apost.
»Sacramentum ordinis« z
dne 30.11.1947; slov. prevod v: Sv. mašniško posvečenje. Ljubljana 1943, 64).
Naš
ideal mora biti torej več kakor le »dober duhovnik«, da ne rečemo »povprečen
duhovnik«, o katerem pravi Bernanos v »Dnevniku vaškega župnika«, da je
gnusoba, ko išče skoraj le to, kako bi čim bolj komodno živel, kako bi čim več
odnesel od tega sveta, tako da se marsikdo na tihem ali celo na glas izgovarja:
»Saj duhovniki niso nič boljši kakor jaz.« Biti moramo v čim večji meri luč
sveta in sol zemlje, – še navadni verniki bi to morali biti – zato pa se mora
to na nas poznati. – Ljudje so za to zelo občutljivi in hitro spoznajo, ali je
v nas kaj resnične svetosti, vsaj iskrene, goreče želje po svetosti. –
Duhovnik, ki piše v zgoraj omenjenem francoskem mesečniku, pripoveduje: »Ko sem
bil poklican k nekemu bolniku, sem bil presenečen, ker je bil bolni takoj pripravljen,
da se spravi z Bogom. Dejal je: 'Pri pogrebu moje matere se mi je zdelo, da ste
mož, ki moli ...' Duhovnik, ki ne moli mnogo, in ki zakramente deli le
mehanično, je ovira za širjenje božjega kraljestva. Duhovnik pa, ki se trudi,
da je združen z Bogom tako, da s svojimi gestami in besedami da slutiti Boga,
je res pravi duhovnik. Biti simpatičen človek nikakor ne zadostuje. Duhovnik je
navsezadnje mož, ki ljudi vodi k Bogu. Na tem področju je nemogoče biti dolgo
časa le za fasado.« – Tako francoski duhovnik. Pri nas je ista Cerkev, iste
želje in zahteve; zato pa: »Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo!« Potem bo
moglo biti prenovljeno obličje zemlje.[1]
Ni komentarjev:
Objavite komentar