Božji služabnik Anton Strle ves Marijin

Med rokopisi božjega služabnika Antona Strleta je list, ki poroča o nekem dečku, ki je prišel v stik z več pokvarjenimi dečki in odraslimi ljudmi. Bil je na tem, da se tudi sam preda pokvarjenosti. Ko je nekega večera šel na podružnici k šmarnicam, so tam molili ob Marijinem oltarju rožni venec in Marijine litanije ter peli Marijine pesmi. Tedaj se je zazrl v Marijine oči in zazdelo se mu je, kakor da mu je Marija spregovorila in mu navdihnila misel, naj pomaga tistim, ki jih ima za pokvarjence: »Ti jim moraš pomagati. Ti jim boš pomagal.« Solze so se mu vdrle, ko je poslušal tako hrepeneče petje Marijinih pesmi. V njegovem življenju je prišlo do temeljitega spreobrnjenja. Mati Marija je v njem prižgala ogenj duhovniškega poklica. Zatekel se je k njej z vsem zaupanjem in stanovitnostjo. Šel je v šolo in postal duhovnik. Ta deček je bil prav Strletov Tonček.

Izluščimo iz njegovega bogatega svetniškega življenja in delovanja ter posebej iz njegovih zapiskov dve misli, ki kažeta življenjsko povezanost z Materjo Marijo: 1) Vsega se je po Mariji daroval Jezusu po navodilu sv. Ludvika Grigniona Montfortskega. 2) Vse življenje je bil tesno povezan z Devico Marijo.

1.Božji služabnik je v svoj dnevnik že 5. septembra 1943 ob rekolekciji (duhovni obnovi) zapisal: »Premišljeval sem o popolni pobožnosti do Marije v smislu Grignionovega nauka. Vsega se moram darovati po Mariji Jezusu. Z ničemer ne smem svobodno razpolagati. Svoje volje ne smem preklicati [...] Bog, Marija in Jezus Kristus naj bo vsa navezanost. – Vse v črti Marija – Jezus – Bog.

V pismu svojemu nekdanjemu ministrantu Radu je (25. 3. 1965) zaupal, da je najboljše sredstvo za duhovno napredovanje in zvestobo »globoka izročitev Mariji, ponavljana vsak dan in ob vsakem težkem in lepem trenutku, zlasti ob vsakem odločanju za to in ono, ob čemer gre za zvestobo Bogu«. Zapisal je, da ne pripisuje »prav nič sebi, ampak milosti in posebej Mariji,« kateri se je »zgodaj docela izročil in še posebej tedaj,« ko mu je poleg očeta umrla še mati.

Po vsem tem je razumljivo, da je leta 1980 z veseljem pomagal kartuzijanom pri pripravi nove popolne izdaje knjige sv. Ludvika Montfortskega Popolna podaritev samega sebe Kristusu po Mariji in zanjo napisal obširno razlago na skoraj 40 straneh.

V frančiškanski reviji Srečanja je leta 1984 pisal o popolni podaritvi Mariji. Med drugim piše: "'Podaritev' [Mariji] je obenem 'posvetitev'. 'Posvečeno' je to, kar pripada Bogu. 'Posvetiti se' Bogu pomeni povezati svojo voljo z božjo s tem, da pustimo, da Bog docela vstopi v našo dušo, v naš razum in voljo, v celoto našega življenja.«

Da se je zelo pogosto izročal Mariji, dokazuje pismo (13. 12. 2002) neki Marijini sestri, ki mu je občasno čistila stanovanje: »Najbolj pogosto izrekam: 'Po Marijinih rokah se vsega darujem Jezusu Kristusu, da bom potrpežljivo nosil svoj križ vse dni življenja!' Prosim, da se me spominjate kdaj v molitvi s prošnjo, da bi ostal do kraja in v polnosti zvest temu, kar je povedano v omenjenem stavku.«

Isti stavek je ponovil pol leta pred smrtjo( 22. 4. 2003) v pismu apostolskemu nunciju Ivu Jurkoviču: »Križ je zdaj hud, čeprav sem se naučil ponavljati: 'Po Marijinih rokah se vsega darujem Jezusu Kristusu, da bom potrpežljivo nosil svoj križ vse dni življenja!'«

2.Marijanska usmerjenost božjega služabnika, ki se je pokazala že v deških letih, zlasti pa, ko mu je poleg očeta umrla še mati, je bila značilna vse njegovo življenje. To velja za osebno duhovno rast, dušnopastirsko delo, predavateljsko dejavnost in udejstvovanje pri teoloških in duhovnih spisih. O Mariji je veliko pisal in za bogoslovce o njej pripravil zelo obsežna skripta.

Eden od sklepov duhovnih vaj leta 1943 se glasi: »Vsak večer kratka molitev k Mariji in sv. Jožefu za srečno zadnjo uro in s tem v zvezi za stanovitnost v dobrem.«

Ko je (18. 12. 1943) delal zahtevni ustni izpit za doktorat (rigoroz), je v svoj dnevnik zapisal: »Danes sem delal rigoroz iz splošne teologije. Položil sem ga Mariji v roke. Saj je to sobota, Mariji posvečen dan. Pred Marijo Pomagaj v stolnici sem sklenil, da naj bo to Marijin doktorat, ako se mi bo posrečil. Marijini in Njenega Sina časti naj bo posvečen.«

Naslednje leto je pri rekolekciji (3. 5. 1944) zabeležil sklep: »Preden grem v posteljo, naj me Marija blagoslovi.«

Ob julijski rekolekciji istega leta (27. 7. 1944) imamo zapisano: »Morda bo smrt prišla kmalu. Delal bom kar naprej navadne stvari, samo bolj združen z Bogom, z Jezusovim in Marijinim Srcem.«

Po protimodernistični prisegi pred službo docenta dogmatike (23. 9. 1958) je »šel na Rakovnik in se priporočil Mariji Pomočnici, pa tudi mladinskemu svetniku sv. Dominiku Saviu in sv. Janezu Bosku.« Pred veroizpovedjo pa se je »za nekaj trenutkov pomudil v stolnici pred podobo brezjanske Matere božje«.

Zadnjega maja 1959 omenja posvetitev Mariji: »Ob ponovitvi popolne posvetitve Mariji danes moram težiti spet za 'prvo ljubeznijo', ki je tako močno posegala tudi v čustvene kotičke mojega bitja. […] Luči in moči mi daj, Gospod, po Mariji! Luči, da bo sijala tudi drugim; moči, da bo prenavljala tudi druge.«

Strle je bil od leta 1952 do začetka 1959 župnijski upravitelj v župniji Planina pri Rakeku. Njegov zadnji zapis v kroniki (5. 1. 1959) je povezan tudi z Marijo: »Pri delu mi je bilo geslo: Marija in presv. evharistija; napravil pa sem v smislu tega gesla komaj polovico tega, kar mi je v srcu tlelo že prvi dan, ko sem zvedel: v Planino greš.«

Povsod je bil vnet apostol rožnega venca. Hotel je, kot je zapisal, »da z gorečo in stanovitno molitvijo rožnega venca postanemo vneti učenci Kristusove in Marijine visoke šole.«

Za sklep povzemimo: Če primerjamo notranjo naravnanost božjega služabnika Antona Strleta z notranjo naravnanostjo sv. Janeza Pavla II., vidimo veliko sorodnost prav v popolni izročenosti Božji Materi. Papeževo geslo »Totus tuus« je z drugimi besedami uresničeval tudi profesor Strle. Kakor je Karol Wojtiła že kot delavec in študent imel pogosto v rokah knjižico o popolni podaritvi Jezusu po Mariji, jo je imel tudi bogoslovec Tone Strle. Oba sta se z njeno pomočjo posvetila. Kakor je z njeno pomočjo papež Janez Pavel II. postal svetnik vesoljne Cerkve, tako upamo in prosimo Boga po Mariji za našega božjega služabnika Antona Strleta.

p. Anton, nagovor ob obletnici smrti Antona Strleta leta 2017

Zahvaljevanje za križe

Težko je spoznati kot dar dobrotne Božje roke vse tisto, kar nas na tak ali drugačen način prizadene, čemur rečemo križ. Še teže se za vse to Bogu zahvaljujemo. Vendar velja: če se za križe Bogu zahvaljujemo, spoznamo njihov pravi smisel. Anselm Grün v knjižici Molitev in spoznavanje samega sebe piše:

»V zahvali se odpovemo svojemu lastnemu reševanju (razumevanju) in verjamemo Bogu, da je dobro mislil. To vodi k spoznanju, ki ni sad naše razumnosti, ampak milosti. Zahvaljevanje za nesrečo, ki nas je močno prizadela, ali za človeka, ki nas preganja, se zdi nesmiselno. Toda takoj, ko se začnemo zahvaljevati, bomo začutili, kje nasprotujemo Bogu, kje mu hočemo vsiliti svoje načrte in predstave. V zahvaljevanju odvržemo Božjo podobo, ki smo si jo sami naslikali, in se prepustimo pravemu Bogu, ki nam bo odkril vso resničnost o nas, četudi bo boleča.«

Neka redovnica se za vse, tudi za križe, takole zahvaljuje Bogu:

»Čez dan skušam čimveč misliti na Boga. Vse, kar delam, mu želim zavestno darovati, prečistiti svoj namen. Z Njim se pogovarjam o vsem.

Zahvaljujem se mu za lepote narave, za prijazno besedo sodelavke, za to, da se dobro počutim in lahko opravljam svoje delo, za dobro malico, za sonce, za dež, za otrokov smeh, za – kar je najtežje – neuspeh, ponižanje, neprijazno besedo, nerazumevanje, slabo počutje, padce in slabosti. Za te zadnje stvari je težko reči »hvala« in včasih, ko je prvi »hvala« že izrečen, me ponovno preplavi občutek grenkobe, upora. Tako moram ta »hvala« ponavljati pol ure, več ur ali še dlje, da premaga notranji upor. Spet in spet, ko me nihče ne vidi, razširim roke v znamenje darovanja in govorim Bogu: »Darujem Ti, Gospod!« Kadar pa me prevzame Božja ljubezen ob vidnih dokazih Njegove milosti, mu vsa srečna ponavljam: »Kako si dober, Gospod! Hvala Ti!«

p. Anton

Nekaj primerov zahvalne molitve

Ko je ameriški astronavt Cooper letel v vesolju, se je Bogu zahvaljeval takole:

»Hitro moram izkoristiti ta čas, da molim zase in za vse ljudi, ki so sodelovali pri tem podvigu. Predvsem se ti zahvaljujem, o Bog, da sem smel začeti ta polet. Zahvaljujem se ti za milost, ki me je usposobila za to. Hvala ti, da sem prišel do tega lepega kraja in da smem gledati vse te krasote, ki si jih ustvaril. Pomagaj nam vsem in vodi nas, da svoje življenje tako uravnamo, da postanemo boljši kristjani, da drug drugemu pomagamo in da med seboj sodelujemo, ne pa se vojskujemo. Pomagaj nam, da to nalogo uspešno dokončamo. Bodi z našimi družinami, vodi nas, daj nam moči. Prosimo te v tvojem imenu. Amen.«

Pomen zahvalne molitve je lepo naglasila redovnica in katehistinja:

»Morda mi kdo ne bo verjel, toda zahvala se mi zdi veliko pomembnejša od prošnje. Preden sem znala prositi, sem prejemala, saj je Bog vnaprej vedel in ve, česa potrebujem. Najpotrebnejša krepost v razmerju do človeka in do Boga je torej hvaležnost. To sem počasi spoznala in začela uresničevati v svojem življenju. Najlepše se izraža v mašni daritvi, s katero slavim Gospoda. Hvaležna in srečna sem zaradi njegovega popolnega zedinjenja z menoj pri svetem obhajilu.«

Izobraženka piše, kako se skupaj z možem Bogu zahvaljuje:

»Veliko mi pomeni, kadar se moja molitev združi z moževo, ko se zahvaljujeva za odprtost med sabo, za ljubezen, ki nama jo je izkazal v otrocih, za preizkušnje, ki jih s skupnimi močmi premagujeva, za ljudi, ki jih srečujeva.«

Študent razglablja:

»Molitev je hvalnica: ker sem, ker živim, je hvalnica za jasnost pogleda, za luč oči, za sposobnost, da dojemam lepote tega sveta, za globino misli in prelepa spoznanja, ki so zorela v moji duši. Molitev je hvalnica za tiho zasanjanost stoletnih gozdov, za plah sprelet ptice v ranem jutru, za sončni zahod, za žuborenje potoka, za brezmejno lepoto zvezdnate noči, za silna občutja orgelskih tokat in fug, za slutnjo neskončnosti ob nevihti; za jasnost maminega obraza, za umirjeno očetovo besedo, za njuno zdravje, za delo; molitev je hvalnica, da lahko hvalim.«

VEČ IN BOLJE MOLITI (45) Zahvalna molitev Zahvaljevanje v Svetem pismu

Pogosto Boga za različne zadeve prosimo, bolj redko pa se mu za prejete darove zahvaljujemo. To kaže, da je naša molitev še pomanjkljiva. Človek je brez svojih zaslug velik Božji obdarovanec, zato naj bi se za prejete dobrote Bogu zahvaljeval. Bog je naš največji dobrotnik, saj nas je ustvaril, odrešil in nas posvečuje. Ustvaril je tudi naše brate in sestre, jih odrešil ter jih stalno posvečuje. Kako bi mu za vse to ne bili hvaležni?! Poleg tega nas tudi uslišane prošnje navajajo k zahvaljevanju.

Da se bomo Bogu zahvaljevali, je najprej potrebno, da njegove darove opazimo in jih priznamo. Ker v stari zavezi še ni bilo polnosti milosti, tudi zahvaljevanje še ni prišlo toliko do izraza. Imamo pa tudi v stari zavezi že lepe zahvalne molitve in daritve. Noe je po vesoljnem potopu daroval Bogu zahvalno daritev, Mojzes se je s posebno pesmijo zahvaljeval Bogu za rešitev iz egiptovske sužnosti, Ana se je v templju zahvalila za sina Samuela, Tobija se je po ozdravljenju zahvaljeval za ponovni dar vida, Judita se je zahvalila po zmagi nad sovražniki, Makabejci prav tako. Veliko zahvalnih misli je v psalmih.

V novi zavezi je prišla zahvala do vrhunca v evharistični daritvi, ki pomeni zahvalno daritev. Vse Jezusovo življenje je bilo zahvaljevanje Očetu. Po evharistični daritvi se v Cerkvi sam Jezus zahvaljuje nebeškemu Očetu za neštete Božje darove.

Apostol Pavel spodbuja Kološane k zahvali takole: »S psalmi, hvalnicami in duhovnimi pesmimi hvaležno iz srca prepevajte Bogu. In vse, karkoli delate v besedi ali v dejanju, vse delajte v imenu Gospoda Jezusa Kristusa in se po njem zahvaljujte Bogu Očetu« (Kol 3,16s).

Apostol sam se je pogosto zahvaljeval Bogu: »Vedno se za vas zahvaljujem svojemu Bogu za Božjo milost, ki vam je bila dana v Kristusu Jezusu« (1 Kor 1,4). »Kadarkoli molimo za vas, se zmeraj zahvaljujemo Bogu, Očetu našega Gospoda Jezusa Kristusa« (Kol 1,3). »Zmeraj se moramo zahvaljevati Bogu za vas, bratje, kakor se spodobi, saj vaša vera napreduje in vaša medsebojna ljubezen raste« (2 Tes 1,3).

Apostolska dela poročajo, kako so v Filipih Pavla in Sila pretepli in vrgli v ječo. »Okoli polnoči sta Pavel in Sila molila in pela Bogu hvalnice, drugi jetniki pa so ju poslušali« (Apd 16,25).

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo

Napredovali smo za 2 zrni. Bog povrni vsem sodelujočim. V večnosti bomo spoznali, kolikim duhovnikom in redovnikom – ki so v svojem poklicu zaradi različnih razočaranj začeli omahovati – smo pomagali, da so vztrajali do konca in iz mlačnosti prešli v goreče molivce in oznanjevalce evangelija. Ker so danes razmere za odločitev za duhovne poklice zelo neugodne in so mladi proti mnogim slabim vplivom neodporni – je naša molitev tista, ki jih bo okrepila za odločitev za duhovni poklic. Mislimo na to, pa bomo z večjim veseljem vzeli v roke rožni venec in sprejeli nase kakšno žrtev.