Prijetno smo se
pogovarjali in kramljali. Polni smo bili vtisov, ki so se sprva kar mešali.
Potrebno jih bo urediti. Irma in Borut sta mi povedala, da sta že večkrat
romala v te kraje. Vprašal sem ju, ali imata že toliko odrasle otroke, da v
času njune odsotnosti sami vodijo domačijo. Gospa Irma mi je povedala, da nimata
otrok in jih ne moreta imeti. V grlu mi je nastal cmok. Pomislil sem, da sem ju
mogoče prizadel, ko sem tako vprašal. Bilo mi je težko, saj sem mislil, da sem
jima znova odprl bolečo rano. Sklenil sem, da se moram opravičiti za svojo
nerodnost. Zbral sem ves pogum in se opravičil, da sem tako čudno vprašal, saj
ju nisem hotel prizadeti. Besede so mi šle težko iz ust. Najbrž sem jih izrekel
bolj tiho in z iskrenim kesanjem. Gospa Irma mi je sproščeno odgovorila, da ju
nisem nič prizadel. Sprejela sta svoje stanje in se tega, kar imata, veselita,
saj sta drug drugemu dar. Začutil sem plemenitost teh dveh zakoncev. Kljub
temu, da Bog njunega zakona ni blagoslovil z otroki, se veselita Božje dobrote
in čutita, da Najvišji vsemu navkljub blagoslavlja njuno življenje. Bog nam daj
takih zakoncev, ki bodo znali sprejeti svoj križ, se ga veseliti in ob njem
doživljati Božjo ljubezen.
Nikamor se nam
ni mudilo. Zato smo posedeli pri večerji in kramljali, saj je bilo obujanje
spominov in vtisov nekaj lepega. Kot bi delili drug drugemu to, kar smo
doživeli. Vsak je videl ali doživel nekoliko drugače. Zato je bilo doživetje
soromarja obogatitev zame in mogoče moje za koga drugega.
Med sadjem smo
odkrili sveže datlje. Prvič sem jih vzel bolj sramežljivo, to se pravi malo, da
bi ostalo še kaj za one za menoj. Bili so dobri. Prehitro jih je zmanjkalo.
Tudi Irma in Borut sta si vzela nekaj teh puščavskih sadežev. Med kramljanjem
sem opazil, da so prinesli nove datlje. Šel sem, da bi jih še nekaj nabral, a
bili so malo drugačni. Ko sem jih poskusil, sem opazil, da so hladni. Torej
niso sveži ampak iz zmrzovalnika. Nekateri celo plesnivi. No, tudi to se zgodi,
če zmanjka in hočejo potem hitro dodati, ne da bi bolj natančno pregledali.
Pozno je že
bilo, ko smo legli k počitku. Nekaj časa sem v mislih urejal spomine zadnjega
dneva. Bilo jih je veliko. Potem sem zaspal in se spočil, da bi lahko šel novim
dogodkom naproti.
Zgodaj me je
budila budilka. Hitro sem jo izklopil in na pol vstal. Vzel sem v roke rožni
venec in molil za vse tiste, ki so me prosili za molitev. Obljubil sem jim,
zato sem hotel obljubo držati. Ker na svetih krajih ni bilo časa, da bi tam več
molil, sem to hotel nadomestiti ob jutrih.
Jagode so tiho
drsele med prsti, ko sem se poglabljal v skrivnosti. Te dni sem vse to, kar
molimo v rožnem vencu, doživel na poseben način. Obiskali smo toliko svetih
krajev, da je postalo premišljevanje skrivnosti drugačno. Bolj konkretno s
podobami iz svetih krajev in obogateno z doživetji iz Jezusove domovine. Zato
se mi zdi, da je vsako romanje obogatitev za človeka. V notranjosti se odpre
neka nova razsežnost, ker si bil na tistih krajih, jih videl in doživel.
Z bratom
Frančiškom sva bila pred jedilnico nekaj pred začetkom zajtrka. Mirno smo se
okrepčali in podprli za nov dan. Lepo je bilo kramljati ob jedi in doživljati
prijateljstvo. Po skoraj dveh tednih smo si postali že prijatelji, navadili smo
se drug na drugega. Tudi sami romarji smo bili drug drugemu dar. Vsak je nosil
v sebi svoj svet in bogastvo. Ko si prodiral v njegovo notranjost, si lahko
ostrmel nad bogastvom, ki ga nosi v srcu. Zato je tudi to, da bratje in sestre
prebivajo skupaj, velik Božji dar.
Sonce je bilo že
krepko na nebu, ko smo krenili po ozkih uličicah Nazareta. Vozili smo proti
severu. Prva naša postaja bo pri izviru reke Jordan, čisto blizu Hermona.
Dvigali smo se vedno više do malega prevala nad mestom. Potem po kamniti
pokrajini naprej. Za naše razmere je bila pokrajina skromna, saj pri nas v
osrednji in vzhodni Sloveniji ni moč zelo pogosto videti kamenja na travnikih.
Zato se nam je zdela pokrajina revna, saj je bilo povsod polno kamenja in gramoza.
Med kamenjem pa je rastla redka trava. Tega seveda ne moreš kositi, zato so
ovce in koze edino sredstvo, ki koristno pospravi travo. Spomladi je seveda
lepo, ko je trava še bujna in zelena. Ko pa pride vročina, travo požge in
drobnica se mora zadovoljiti z obiranjem suhe trave.
Iz galilejskih
gričev smo se spustili v dolino reke Jordan. Tu je bila pokrajina drugačna.
Veliko je bilo zelenja. Ob raznih potočkih so rasla velika evkaliptova drevesa.
Večkrat smo se peljali mimo velikih nasadov pomaranč in mandarin. Te so se tako
zapeljivo svetile, da bi človek kar ušel mednje in užival že samo v pogledu.
Lepe zelene krošnje, posejane z živo oranžnimi sadeži. Ne vem, ali je bil že
čas, da so bili ti sadeži zreli, saj mi ni znano, kdaj se pomaranče in mandarine
obirajo.
Zunaj je pihal
rahel veter, ko smo se vozili po stranskih cestah. Prometa ni bilo veliko.
Kmalu smo se ustavili na malem parkirišču. Izstopili smo in zvedeli, da moramo
še nekaj korakov peš do izvira reke Jordan. Predvideval sem, da bo slap, saj se
je pred nami dvigalo strmo skalovje. Toda, ko smo prišli bliže, smo spoznali,
da voda prihaja iz lukenj v vznožju skal.
Okolica je bila
lepo urejena. Bilo je več izvirov, ki so se združili v eni strugi. Čez
posamezne potočke so bili narejeni mali mostovi. Tudi poti so bile speljane na
vse načine. Mogoče se je bilo sprehajati po potkah in mostovih in uživati ob
šumenju vode. Voda je bila čista in bistra. V strugi so bile narejene posamezne
stopnice ali kaskade, da je voda v mini slapovih padala nižje. Glavna struga je
bila dokaj široka in vsa porasla z vodnim rastlinjem. Ob straneh je iz vode
rastel biček ali nekaj podobnega. V sami strugi pa so rastli celi šopi vodnega
rastlinja, ki so se pozibavali v tekoči vodi. Nekateri šopi so bili dolgi tudi
več kot meter ter so plapolali v vodi. Zaradi vodnega rastlinja, je voda dobila
lepo zeleno barvo. Z bolj pesniškimi podobami bi temu delu reke lahko rekel
»zelena reka«. Med potmi je raslo veliko dreves. Nekatera so bila velika, druga
majhna, nekaj pa se jih je nagibalo čisto nad vodo.
Kmalu smo se
razpršili po potkah in občudovali živahen tek reke, ob kateri se je toliko
čudovitega zgodilo. Tudi tu bi se bilo lepo ustaviti, se usesti in poglobiti v
premišljevanje. Žuborenje vode bi človeka umirilo in mu pomagalo, da bi lahko
prodrl v globine božjih skrivnosti. Očitno ta mir ni bil neznan ljudem, ki so
že pred tisočletji tu živeli. Čeprav je kraj samoten , je bil vendar precej
obiskan, saj so tik pod pečinami naredili veliko svetišče. Kateremu božanstvu
je bilo posvečeno, ne vem. Premalo natančno sem pregledal table, na katerih je
bila izčrpna razlaga vsega, kar se je tam dogajalo. Moralo je biti živahno in
zelo obiskano središče, saj so razvaline kazale, da so bili tu nekoč mogočni
templji. Dve večji zgradbi sta bili postavljeni pravokotno na skale. Pred vsako
je bila lepa stebriščna veža. Vmes je bila daritvena ploščad. Čisto na levi pa
je bilo nekaj, kakor malo gledališče. Polkrožen oder, nekoliko dvignjen od
parterja. Ob odru je bila mala zgradba, ki bi lahko bil prostor, kjer so se
igralci preoblekli. Od odra malo naprej je pod skalovjem stala še ena nizka
zgradba s ploščadjo namesto strehe. V skalne stene pa je bilo izdolbenih več
niš, v katerih so najbrž dobili mesto kipi raznih božanstev.
Tako, kot sem
zgoraj opisal, je bilo nekoč. To se lepo vidi na tabli, kjer je naslikana
podoba svetišča v času, ko je bilo še obiskano. Danes so ostale samo še
ruševine. Stopnice, deli stebrov in skalne niše pričajo o nekdaj slavni in
živahni preteklosti.
Imeli smo dovolj
časa,da smo v miru vse ogledali. Trgovinice s spominki seveda nismo izpustili.
Ogledovali smo si in izbirali, kupili pa nismo veliko, ker so bile cene pošteno
zasoljene.
Pater Peter je
začel priganjati, da smo se hitro spravili na avtobuse. Pot nismo nadaljevali
ob reki, marveč smo se začeli vzpenjati na pobočje gore Hermon. Ovinkasta cesta
nas je dvigala vedno višje. Ob cesti so bili lepi pašniki. Vmes med travo sem
opazil nekaj lepih rož, ki so kakor zvezdice izstopale iz trave. Malo višje smo
opazili ob cesti prekrižane smuči in velik reklamni napis za smučarsko
središče. Najprej nismo vsega dobro razumeli, zato smo se šalili, da je reklama
za smučanje po travi. Škof Jurij pa je povzel besedo in nam razložil, da je tu
blizu največje smučišče v Izraelu. Z rahlim nasmehom smo sprejeli njegovo
pojasnilo. Toda nekoliko višje smo že videli pogorja Hermona, ki so bila
zasnežena. Torej se ne smemo nasmihati, res imajo smučišča.
Hermon se dviga
kar pošteno visoko. Je samo nekaj deset metrov nižji od našega Triglava. Visok
je 2814 metrov. Toliko sem dognal s pomočjo Google Ertha. Vrhovi so bili lepo
zasneženi in so se bleščali v soncu. Zanimivo, da je tudi tukaj toliko snega,
da se lahko smučajo. Najbrž na njihovih smučiščih ni hude gneče, saj jim to ni
tako domače.
Cesta je spet
prišla v bolj ravne lege. Prispeli smo na Golansko planoto. Ta je bila prvotno
sirska. Zgodilo pa se je, da so Sirci s planote izzivali Izraelce in streljali
v dolino. Ti izzivanja niso dolgo trpeli. Udarili so na planoto in Sirce
potisnili precej nazaj. Potem so ozemlje obdržali. Sedaj ga obdelujejo in
uporabljajo. S ceste smo videli cele planjave sadovnjakov in vinogradov.
Peljali smo se tudi skozi nekaj vasic. Kazalo je, da na planoti živijo precej
skromno, saj kakšnega razkošja ni bilo videti.
Na malem
parkirišču smo se ustavili. Bili smo nekoliko nad ravnino. Videlo se je do
sirske meje. Začudil sem se, da je bila tolika razlika med obema stranema.
Izraelska stran je bila urejena, zasajena s sadnim drevjem in vinsko trto,
sirska pa precej pusta in neobdelana. Človek bi težko rekel, da je na oni
strani meje zemlja nerodovitna. Najbrž Sirci nimajo toliko veselja do dela, kot
njihovi sosedje.
Na parkirišču
sta dežurala mož in žena ob svoji stojnici. Ne spomnim se več, kaj vse sta
prodajala. Zapomnil sem si samo to, da sta ponujala neko jed, ki ji ne vem
imena. Na stojalu sta imela malo kurišče. Preko njega je bila napeta kovinska
kupola, pod njo pa je bil plinski gorilnik. Mož je hitro začel ponujati svoj
pripravek. Na vročo kovinsko kupolo je zlil nekaj tekočega testa, približno
takšnega, kot za palačinke. Zdi se mi, da je bilo vanj vmešane še nekaj zmlete
zelenjave. Po eni strani je bilo hitro pečeno, zato je obrnil še na drugo
stran. Potem je omleto dal na ravno ploščo in na debelo namazal z nekim
polnilom. Vse skupaj je zvil, da je bilo videti kot zelo na debelo napolnjena
palačinka. Hitro je dobil kupca. Romar, ki je kupil to jed, je gotovo vedel,
kaj je kupil. Sam sem do novih neznanih jedi ali okusov zelo nezaupljiv, ker mi
ne prija vsak okus.
Mislim, da so
pri drugem avtu prodajali domača jabolka iz sadovnjakov, ki smo jih videli s
ceste. Nič ni bilo toplo, čeprav je sonce lepo grelo. Veter je precej hladil,
da me je zeblo, ker sem bil premalo oblečen. Šel sem nazaj ob cesti tako daleč,
da se je lepo videlo celo pogorje zasneženega Hermona. Naredil sem nekaj
fotografij in se vrnil nazaj k avtobusu.
p.
Branko Petauer
Ni komentarjev:
Objavite komentar