Izluščimo iz
njegovega bogatega svetniškega življenja in delovanja ter posebej iz njegovih
zapiskov dve misli, ki kažeta življenjsko povezanost z Materjo Marijo: 1) Vsega
se je po Mariji daroval Jezusu po navodilu sv. Ludvika Grigniona Montfortskega.
2) Vse življenje je bil tesno povezan z Devico Marijo.
1.Božji
služabnik je v svoj dnevnik že 5. septembra 1943 ob rekolekciji (duhovni
obnovi) zapisal: »Premišljeval sem o popolni pobožnosti do Marije v smislu
Grignionovega nauka. Vsega se moram darovati po Mariji Jezusu. Z ničemer ne
smem svobodno razpolagati. Svoje volje ne smem preklicati [...] Bog, Marija in
Jezus Kristus naj bo vsa navezanost. – Vse v črti Marija – Jezus – Bog.
V pismu svojemu
nekdanjemu ministrantu Radu je (25. 3. 1965) zaupal, da je najboljše sredstvo
za duhovno napredovanje in zvestobo »globoka izročitev Mariji, ponavljana vsak
dan in ob vsakem težkem in lepem trenutku, zlasti ob vsakem odločanju za to in
ono, ob čemer gre za zvestobo Bogu«. Zapisal je, da ne pripisuje »prav nič
sebi, ampak milosti in posebej Mariji,« kateri se je »zgodaj docela izročil in
še posebej tedaj,« ko mu je poleg očeta umrla še mati.
Po vsem tem je
razumljivo, da je leta 1980 z veseljem pomagal kartuzijanom pri pripravi nove
popolne izdaje knjige sv. Ludvika Montfortskega Popolna podaritev samega sebe Kristusu po Mariji in zanjo napisal
obširno razlago na skoraj 40 straneh.
V frančiškanski
reviji Srečanja je leta 1984 pisal o
popolni podaritvi Mariji. Med drugim piše: "'Podaritev' [Mariji] je obenem
'posvetitev'. 'Posvečeno' je to, kar pripada Bogu. 'Posvetiti se' Bogu pomeni
povezati svojo voljo z božjo s tem, da pustimo, da Bog docela vstopi v našo
dušo, v naš razum in voljo, v celoto našega življenja.«
Da se je zelo
pogosto izročal Mariji, dokazuje pismo (13. 12. 2002) neki Marijini sestri, ki
mu je občasno čistila stanovanje: »Najbolj pogosto izrekam: 'Po Marijinih rokah
se vsega darujem Jezusu Kristusu, da bom potrpežljivo nosil svoj križ vse dni
življenja!' Prosim, da se me spominjate kdaj v molitvi s prošnjo, da bi ostal
do kraja in v polnosti zvest temu, kar je povedano v omenjenem stavku.«
Isti stavek je
ponovil pol leta pred smrtjo( 22. 4. 2003) v pismu apostolskemu nunciju Ivu
Jurkoviču: »Križ je zdaj hud, čeprav sem se naučil ponavljati: 'Po Marijinih
rokah se vsega darujem Jezusu Kristusu, da bom potrpežljivo nosil svoj križ vse
dni življenja!'«
2.Marijanska
usmerjenost božjega služabnika, ki se je pokazala že v deških letih, zlasti pa,
ko mu je poleg očeta umrla še mati, je bila značilna vse njegovo življenje. To
velja za osebno duhovno rast, dušnopastirsko delo, predavateljsko dejavnost in
udejstvovanje pri teoloških in duhovnih spisih. O Mariji je veliko pisal in za
bogoslovce o njej pripravil zelo obsežna skripta.
Eden od sklepov
duhovnih vaj leta 1943 se glasi: »Vsak večer kratka molitev k Mariji in sv.
Jožefu za srečno zadnjo uro in s tem v zvezi za stanovitnost v dobrem.«
Ko je (18. 12.
1943) delal zahtevni ustni izpit za doktorat (rigoroz), je v svoj dnevnik
zapisal: »Danes sem delal rigoroz iz splošne teologije. Položil sem ga Mariji v
roke. Saj je to sobota, Mariji posvečen dan. Pred Marijo Pomagaj v stolnici sem
sklenil, da naj bo to Marijin doktorat, ako se mi bo posrečil. Marijini in
Njenega Sina časti naj bo posvečen.«
Naslednje leto
je pri rekolekciji (3. 5. 1944) zabeležil sklep: »Preden grem v posteljo, naj
me Marija blagoslovi.«
Ob julijski
rekolekciji istega leta (27. 7. 1944) imamo zapisano: »Morda bo smrt prišla
kmalu. Delal bom kar naprej navadne stvari, samo bolj združen z Bogom, z
Jezusovim in Marijinim Srcem.«
Po
protimodernistični prisegi pred službo docenta dogmatike (23. 9. 1958) je »šel
na Rakovnik in se priporočil Mariji Pomočnici, pa tudi mladinskemu svetniku sv.
Dominiku Saviu in sv. Janezu Bosku.« Pred veroizpovedjo pa se je »za nekaj
trenutkov pomudil v stolnici pred podobo brezjanske Matere božje«.
Zadnjega maja
1959 omenja posvetitev Mariji: »Ob ponovitvi popolne posvetitve Mariji danes
moram težiti spet za 'prvo ljubeznijo', ki je tako močno posegala tudi v
čustvene kotičke mojega bitja. […] Luči in moči mi daj, Gospod, po Mariji!
Luči, da bo sijala tudi drugim; moči, da bo prenavljala tudi druge.«
Strle je bil od
leta 1952 do začetka 1959 župnijski upravitelj v župniji Planina pri Rakeku.
Njegov zadnji zapis v kroniki (5. 1. 1959) je povezan tudi z Marijo: »Pri delu
mi je bilo geslo: Marija in presv. evharistija; napravil pa sem v smislu tega
gesla komaj polovico tega, kar mi je v srcu tlelo že prvi dan, ko sem zvedel: v
Planino greš.«
Povsod je bil
vnet apostol rožnega venca. Hotel je, kot je zapisal, »da z gorečo in
stanovitno molitvijo rožnega venca postanemo vneti učenci Kristusove in
Marijine visoke šole.«
Za sklep povzemimo: Če primerjamo notranjo
naravnanost božjega služabnika Antona Strleta z notranjo naravnanostjo sv.
Janeza Pavla II., vidimo veliko sorodnost prav v popolni izročenosti Božji
Materi. Papeževo geslo »Totus tuus« je z drugimi besedami uresničeval tudi
profesor Strle. Kakor je Karol Wojtiła že kot delavec in študent imel pogosto v
rokah knjižico o popolni podaritvi Jezusu po Mariji, jo je imel tudi bogoslovec
Tone Strle. Oba sta se z njeno pomočjo posvetila. Kakor je z njeno pomočjo
papež Janez Pavel II. postal svetnik vesoljne Cerkve, tako upamo in prosimo
Boga po Mariji za našega božjega služabnika Antona Strleta.
p. Anton,
nagovor ob obletnici smrti Antona Strleta leta 2017
Ni komentarjev:
Objavite komentar