Pogoj za svetovni mir

Sestra Lucija si je zelo prizadevala pri svojem škofu Jožefu da Silva, da bi uvedel pobožnost petih prvih sobot. Dne 4. novembra 1928 je pisala duhovnemu voditelju patru Apariciu:

»Upam torej, da bo naš dobri Gospod navdihnil njegovo ekscelenco z ugodnim odgovorom in da bom, med mnogim trnjem, lahko ubrala ta cvet, da bom naposled videla na zemlji češčenje materinskega Srca presvete Device. To je sedaj moja želja, ker je to tudi želja našega Gospoda. Največja radost, ki jo lahko doživim, je v tem, da vidim, da je brezmadežno Srce naše najnežnejše Matere priznano, ljubljeno in potolaženo s to pobožnostjo.«

Dne 31. marca 1929 je ponovno pisala istemu patru:

»Spoštovani, ne morete si predstavljati, kako velika je moja radost ob misli na tolažbo, ki jo bosta prejeli presveti Srci Jezusa in Marije s to ljubečo pobožnostjo, in na veliko število duš, ki bodo rešene s pomočjo te ljubeče pobožnosti.«

Ko je škof škofije Leiria Jožef da Silva 13. oktobra 1930 fatimske dogodke potrdil kot pristne, si je sestra Lucija še bolj vztrajno prizadevala, da bi potrdil in naročil širiti tudi pobožnost petih prvih sobot. Iz mesta Pontevedra v Španiji je 28. oktobra 1934 pisala patru Gonsalvesu:

»Prevzvišeni leirijski gospod škof mi je obljubil, da bo prihodnje leto začel širiti zadostilno pobožnost do Marijinega brezmadežnega Srca; upam, da dobri Bog računa tudi z Vašim sodelovanjem.«

Dne 26. maja 1935 se je zopet obrnila na istega patra:

»Dne 10. maja 1935 sem pisala gospodu škofu in ga spomnila na obljubo, ki mi jo je dal, da bo letos začel širiti zadostilno pobožnost do Marijinega brezmadežnega Srca. Bog daj, da bi to bil trenutek, ki ga je Bog določil za širjenje tega, o čemer menim, da je Božja volja. Upam, da boste Vi eden glavnih delavcev na tem Gospodovem polju …«

Fatimska vidkinja se je zavedala, da je tudi od pravočasne razširitve prvosobotne pobožnosti odvisna preprečitev druge svetovne vojne in preganjanje Cerkve.

Dne 19. marca 1939 je v pismu patru Apariciu glede pobožnosti petih prvih sobot zapisala:

“Od obhajanja te pobožnosti in z njo povezane posvetitve Marijinemu brezmadežnemu Srcu sta odvisni vojna in mir na svetu. Zato sem tako želela, da bi se širila, in še bolj zato, ker je to volja našega dobrega Boga in naše ljubljene nebeške Matere.”

Istemu patru je 20. junija 1939 sporočila:

»Naša Gospa je obljubila, da bo bič vojne odložila na pozneje, če se bo ta pobožnost širila in obhajala. Vidimo jo, kako odlaša to kazen toliko dlje, kolikor bolj se trudimo za širjenje te pobožnosti. Vendar me je strah ob misli, da bi mi mogli storiti več kot naredimo in da bo Bog, ki je malo zadovoljen z nami, odtegnil roko svojega usmiljenja in dopustil, da se svet uniči v tej strašni kazni, ki bo, kot ni bila še nikoli, strašna, strašna!«

Ludovik Ceglar misli, da je pobožnost prvih sobot, ki so jo mnogi začeli obhajati, povzročila, da se je druga svetovna vojna v vsej svoji grozoti razmahnila pozneje, kot bi se sicer, če ljudje ne bi obhajali te pobožnosti.

Leirijski škof je kljub vztrajnim prizadevanjem sestre Lucije pobožnost petih prvih sobot razglasil v Fatimi šele 13. septembra 1939, trinajst dni po vdoru Hitlerja na Poljsko in s tem uradnega začetka druge svetovne vojne. To je bilo več kot leto in pol, odkar je 'neznana svetloba' napovedala drugo svetovno vojno. Škof je dal natisniti podobice naše Gospe z razlago te pobožnosti. Pobožnost prvih sobot se je začela širiti med ljudmi po škofijah in župnijah, ne le na Portugalskem, ampak tudi drugod. Soba prikazanja je bila pozneje spremenjena v kapelo.

p. Anton