Vrnil se je po rožni venec

Bil je ponedeljek. Rudar, mož in oče, je tistega jutra stopal po cesti proti rudniku, kjer je že vrsto let delal v rovih globoko pod zemljo. Spreletela ga je misel, kaj ga še vse čaka danes. Segel je v žep, da bi vzel v roke rožni venec, pa je opazil, da ga je pozabil v žepu nedeljske obleke, v kateri je bil včeraj pri sveti maši. Korak mu je zastal, nikoli ni šel v rove brez rožnega venca pri sebi! Vrnil se je domov, časa je bilo še dovolj. Žena in otroci so ga začudeni sprejeli: »Kaj si pozabil?« Stopil je k omari, vzel iz žepa nedeljske obleke rožni venec, ga poljubil in dal v žep tiste vsakdanje delavne obleke, se poslovil in odšel proti rudniku.

Ko je bil že v njegovi bližini pa je naenkrat zaslišal pretresljiv glas rudniške sirene …! Prebledel je! Videl je, da se kolo nad »šahtom« vrti brez jeklene »zajle«! V trenutku je razumel. Jeklena, pletena vrv, na kateri je bila pritrjena kabina, v kateri bi moral biti on, če se ne bi vrnil domov, se je utrgala in kabina je zgrmela v globino. Morda so vsi, ki so bili tam, mrtvi?!

Stopil je na rob ceste in pokleknil. V roke je vzel rožni venec ga dvignil k ustnicam in šepetal s solzami hvaležnosti v očeh: »Marija, hvala, da si po tem rožnem vencu rešila moje življenje, ohranila ženi moža in otrokom očeta!«

Marija, Kraljica svetega rožnega venca, bodi naša Mati, Pomočnica in Rešiteljica, saj še nikoli ni bilo slišati, da bi Ti koga zapustila, ki je pod Tvoje varstvo pribežal, Tebe pomoči prosil in se Tvoji priprošnji priporočal!

p. Leopold Grčar ofm