Čez dan je malo pohajal po samostanu. Iskal je skrite kotičke, kjer bi se lahko skril. Nič se mu ni zdelo primerno. Bratje poznajo vsak kot v samostanu, če bi vedeli, bi bil v nevarnosti. Lahko se zgodi, da bi katerega zajeli komunisti, ga mučili, da bi izdal kraj, kjer se skriva ta ali oni. Najbolje je, da skoraj nihče ne bi zvedel, kje se skriva. Tudi na vrtu ni bilo najti nič primernega. Hišica v krošnjah smrek je primerna, a preveč obiskana. Pa še od zunaj je mogoče videti, ali kdo prihaja vanjo ali ne. Napotil se je na Polževo dvorišče. Tam so bile delavnice in čisto v kotu velika stiskalnica. Prešinila ga je misel, da bi se skril podnjo. Tam ga gotovo ne bo nihče iskal. Šel je pogledat.
Pod dnom stiskalnice je bilo veliko prostora. Bilo je narejeno iz debelih hrastovih plohov. Spodaj v kotu je bilo prostora za cel bunker. To bi bilo mogoče res dobro skrivališče, a hladno bo. Treba si bo nanesti dovolj odeje, da ga ne bi zeblo. Bil je zadovoljen, da je našel kotiček, ki bo dokaj varen. Je v sredi samostanskega vrveža, a kljub temu ne bo nihče pomislil, da se tam skriva menih.
Odšel je v celico. O svoji nameri ni povedal nikomur. Tudi z opatom se ni pogovoril o svojem odkritju. Mirno je nadaljeval svoje življenje. Skušal je ravnati tako kot druge dni, da kdo ne bi posumil, da je kaj drugače. Premišljeval je, komu od bratov bi rekel, da bi mu pomagal. Potreboval bo hrano. Da bi hodil sam jest takrat, ko bi menihi molili, bi bilo kljub vsemu preveč tvegano. Da, potreboval bo koga, da ga bo vsaj za silo hranil. Veliko tako ali tako ne bo potreboval, toda preživeti pa mora.
Po nekaj dneh je spet šel k opatu Avguštinu na pogovor. Opat se je zanimal, ali je že kaj našel.
»Zdi se mi, da bi bilo pod stiskalnico še najbolj varno« je dejal pater Maver.
»Na to pa še pomislil nisem,« se je začudil opat.
»Mislim, da bo kar ugodno skrivališče. Bom pravzaprav sredi dogajanja. Veliko bom lahko slišal, kaj se dogaja, le mene ne bodo opazili,« je rekel pater Maver.
»Da, paziti boš moral, da boš tiho. Zelo nerodno bi bilo, če bi te odkrili. Zlasti pozimi, če bi se prehladil in bi kašljal. Takrat ne bi bilo dobro zate,« je modro dodal opat.
»Na to pa še pomislil nisem,« je začudeno ugotovil pater.
»Veš, treba je misliti na veliko reči. Dovolj je, da spregledaš kako malenkost, pa je lahko zelo narobe,« je pristavil opat Avguštin.
»Potem bi bilo bolje, da bi bil daleč od ljudi. Mogoče bi se skril v seno na Prelatovem vrtu,« je zaskrbljeno menil pater Maver.
»To je predaleč od samostana. Ti še nisi angelsko bitje. Potreboval boš hrano in še kaj drugega. Ko bi ti prinašali, bi lahko postalo sumljivo. Lahko bi te odkrili,« je modro pristavil opat.
»Po vsem sodeč je na Polževem vrtu daleč najbolje, saj bi mi hrano lahko prinesli čisto neopazno,« je kakor sam zase modroval pater Maver.
»Da, to bi lahko naredili čisto neopazno. Toda vedeti moraš, da se od tebe ne bo smel slišati noben glas.«
»Kaj ko bi izkopal luknjo pod stiskalnico?«
»O, to bi bilo pa zelo koristno,« se je začudil opat.
»Bilo bi veliko dela. Toda bil bi bolj varen. Pozimi v luknji ne bi bilo ledeno mrzlo, pa še slišalo se ne bi nič iz nje«, je dodal pater Maver.
»Potrudi se, da boš neopazno kopal. Če boš jamo izkopal, ne da bi kdo opazil, bo tudi skrivališče varno.«
Opat se je malo zamislil. Položil je prst na usta. Po nekaj trenutkih je spet spregovoril: »Spominjam se, ko smo postavljali novo stiskalnico. Takrat sem videl, da je zemlja tam spodaj zelo zbita. Zato si boš lahko izkopal jamo. Toda trdo pa bo, ko boš kopal.«
Pater Maver je skrivaj iskal orodje. V mizarski delavniki je vzel majhno sekirico. Pomislil je, da bo z njo najlažje sekal zemljo in dolbel luknjo. Našel je še staro zidarsko žlico. Blizu stiskalnice je bilo staro vedro, ki bi mu lahko služilo za zemljo. Vanjo bi nalagal in nosil v samokolnico. Pri izbiri samokolnice je bil previden. Poiskati je moral tako, ki je bila dobro podmazana. Nerodno bi bilo, če bi škripala, saj bi tako prebudil kakšnega od bratov. Označil jo je z barvo, da bi jo lahko hitro našel, če bi jo odpeljali na drugo mesto.
Ponoči, ko so vsi bratje legli k počitku, se je mladi menih pritihotapil na Polževo dvorišče. Pred nekaj dnevi je za deske naložil nekaj ostankov od sveč. Iz žepa je vzel vžigalnik in prižgal. Pokleknil je in začel s sekirico sekati trdo zemljo. Pri delu ni bil preveč uspešen, saj je moral paziti, da ne bi bil preglasen. Nakopal je vedro, dve in izsul v samokolnico. Ko jo je napolnil, je tiho in previdno odpeljal na vrt in jo razsul h klavzurnemu zidu.
Svečo je imel na tleh, da je videl, kje in kaj koplje. Če je naletel na kamen, ga je od vseh strani odkopal in tiho položil v samokolnico. Ni imel veliko časa. Vedel je, da nekateri bratje dolgo v noč bedijo in opravljajo svoja opravila. Posebno pozoren je moral biti na brata Nivarda, ki je prvi vstajal. Pred tretjo uro zjutraj je že bil na Polževem dvorišču pri tovornjaku. Ob treh je odpeljal in šel pobirat mleko po bližnji in daljni Dolenjski.
Počasi je kopanje napredovalo. Nastala je že čedna luknja. Izkopal jo je postrani, da bi se lažje spravil vanjo. Imel je namen narediti pod zemljo celo bivališče. Vanjo bi namestil nekaj desk, da bi mu bile za posteljo. Pri delu je bil pazljiv. Še posebno se je trudil, da je izpolnjeval ves dnevni red. Če bi zamujal ali izostajal pri molitvah, bi lahko kdo od bratov posumil, da je kaj narobe z mladim patrom.
Zjutraj so začenjali molitve že ob treh. Težko je bilo zjutraj moliti, ko je vso noč prečul pod stiskalnico. Toda potrebno je bilo. Če je njegovo življenje res v nevarnosti, je treba stisniti zobe in narediti vse, da bi bil na varnem. Občasno se je pogovoril z opatom, kako mu delo napreduje. Dogovorila sta se, da se bo skrivališče imenovalo »Ljubljana«. Nikomur ne bo prišlo na misel, da pater Maver ni v mestu Ljubljana.
p. Branko Petauer
Ni komentarjev:
Objavite komentar