Glede usode »v belo oblečenega škofa« se kardinal Ratzinger sprašuje: »Ali ni moral sveti oče, ko si je po atentatu 13. maja 1981 dal predložiti besedilo tretjega dela ‚skrivnosti‘, v tem prepoznati svojo lastno usodo? Bil je zelo blizu na meji smrti in je sam svojo rešitev razložil z naslednjimi besedami: ‚… bila je neka materinska roka, tista, ki je vodila pot izstrelka krogle in je papežu, ki je bil v agoniji, dovolila, da se je ustavil na pragu smrti‘ (13. maja 1994). Da je tukaj neka ‚mano materna‘ [materinska roka] vendarle drugače speljala smrtno kroglo, samo še enkrat pokaže, da ne obstaja nikakršna nespremenljiva usoda, da sta vera in molitev moči, ki moreta vplivati v zgodovini in da je na koncu molitev močnejša od izstrelkov, vera mogočnejša od divizij.«
De Carli v knjigi 'Zadnja fatimska vidkinja' piše o papežu Janezu Pavlu II. »To je papež Fatime, razkritje ‚tretje skrivnosti‘: papež, ki prerokbo o ‚škofu, oblečenem v Belo, ki pade ob vznožju velikega križa, zadet od strelnega orožja in puščic‘, pripiše svojemu življenju« (str. 14). On je papež fatimske skrivnosti.
Nekateri trdijo, da atentat na papeža Janeza Pavla II. ni vsebina tretjega dela fatimske skrivnosti in da ta napoveduje mučeniško smrt nekega prihodnjega papeža. Na vprašanje msgr. Bertonea 27. aprila 2000, ali je bila glavna oseba v videnju papež, je sestra Lucija takoj pritrdilno odgovorila: »Nismo vedeli za papeževo ime, Marija nam ni povedala papeževega imena. Nismo vedeli, ali je bil Benedikt XV., Pij XII., Pavel VI. ali Janez Pavel II., toda bil je papež, ki je trpel in zaradi tega smo tudi mi trpeli.« Msgr. Bertone je sestro Lucijo tudi vprašal, ali so besede o »škofu, oblečenem v belo«, povezane z atentatom na Janeza Pavla II. in ali se tretji del skrivnosti nanaša ne le na papeže na splošno, ampak na čisto poseben način na papeža Wojtyło. Sestra Lucija je odgovorila, da je tretji del skrivnosti povezala s poskusom umora papeža takoj, ko je zanj zvedela.
Kardinal Ratzinger je takole razložil končni del tretjega dela skrivnosti: »Pod prečnicama križa angela zbirata kri mučencev in z njo škropita (namakata) duše, ki se bližajo Bogu. Kristusova kri in kri mučencev sta tu gledani skupaj: kri mučencev teče s prečnic križa. Njihovo mučeništvo se izvršuje v solidarnosti s Kristusovim trpljenjem, postane eno z njim. Mučenci dopolnjujejo v prid Kristusovega telesa to, kar še manjka Njegovim bridkostim (Kol 1,24). Njihovo življenje samo je postalo evharistija, privzeta v skrivnost pšeničnega zrna, ki umre in postane rodovitno. Kakor se je Cerkev rodila iz Kristusove smrti, iz Njegove odprte strani, tako je smrt pričevalcev rodovitna za prihodnje življenje Cerkve. Videnje tretje ‚skrivnosti‘, ki na svojem začetku tako zelo prebuja tesnobo, se torej končuje s podobo upanja: nobeno trpljenje ni zaman, in ravno trpeča Cerkev, Cerkev mučencev, postane kažipot človekovemu iskanju Boga.«
Sv. Janez Pavel II. je pogosto ponavljal besede drugega dela fatimske skrivnosti: »Končno bo zmagalo moje brezmadežno Srce.« Dejal je tudi: »Kristus bo zmagal po Mariji. Kristus želi, da je Njegova Mati udeležena v zmagah Cerkve, tako danes kot jutri.”
Ni komentarjev:
Objavite komentar