FATIMA – STOLETNICI NAPROTI FATIMA – OKNO UPANJA (22) Peto prikazanje fatimske Gospe 13. septembra 1917 Prosite našo Gospo!

Županova ugrabitev je bila najboljša reklama za množični obisk ljudi v Irijski globeli. Bili so ogorčeni nad obsodbe vredno zlorabo upravne oblasti. Ugrabitev je potrdila prepričanje, ki je bilo v tem času že splošno, da otroci resnice zavestno ne ponarejajo. Ljudje so občudovali njihovo odločnost.

Dne 13. septembra je bil četrtek. Tega dne se je nabralo okrog petindvajset do trideset tisoč ljudi iz vse Portugalske, tudi mnogi bolniki, ki so prosili za ozdravljenje.

Lucija v četrtem Spominu najprej pripoveduje, kaj se je dogajalo med potjo v Covo da Iria:

»Ko se je bližala ura, sem šla tja z Jacinto in Frančiškom med številnimi ljudmi, ki so nas zelo ovirali. Ceste so bile prepolne ljudi. Vsi so nas hoteli videti in govoriti z nami, nihče se ni oziral na druge. Mnogo ljudi, tudi gospe in gospodje, ki se jim je posrečilo prebiti se skozi množico, ki nas je obdajala, je pred nami pokleknilo in nas prosilo, da bi naši Gospe povedali o njihovih potrebah. Drugi, ki se jim ni posrečilo priti do nas, so od daleč klicali:

'Za božjo voljo, prosite našo Gospo, naj ozdravi mojega sina, ki je pohabljen!'

Drugi:

'Naj ozdravi mojega, ki je slep!'

Drugi:

'Mojega, ki je gluh!'

'Naj pripelje nazaj iz vojske mojega moža …'

'… mojega sina, ki je šel k vojakom!'

'Naj mi spreobrne grešnika!'

'Naj mi da zdravja, ker sem jetičen!'

In še mnogo, mnogo drugih.

Tam so prišle na dan vse bridkosti ubogega človeštva. Nekateri so kričali celo z vrhov dreves in zidov, na katere so se povzpeli, da bi nas videli. Enim smo obljubili, drugim smo dali roko, da smo jim pomagali vstati s prašnih tal, in tako smo šli naprej po zaslugi nekaterih mož, ki so nam utirali pot skozi množico.«

FATIMA – STOLETNICI NAPROTI FATIMA – OKNO UPANJA (19) Upravitelj 13. avgusta 1917 ugrabi otroke Upravitelj pastirčke zasliši in ugrabi

Trinajstega avgusta zgodaj zjutraj je prišel okrajni upravitelj na Frančiškov in Jacintin dom. Moral je počakati, ker so bili pastirčki še na paši. Naročil je Lucijinemu očetu, naj svojo hčerko privede k Frančišku in Jacinti. Tam jih je o skrivnosti najprej zaslišal neki duhovnik, nato upravitelj, ki jih je skušal prisiliti, kakor že prej v Ourému Lucijo, da bi mu razodeli skrivnost in obljubili, da ne bodo nikoli več šli v Covo da Iria.

Ker upravitelj pri otrocih ni ničesar dosegel, je očetoma ukazal, naj gresta z njimi k župniku v župnišče, da jih bo še župnik zaslišal. Pozneje jih bo že upravitelj na vozu odpeljal v Covo da Iria, da bodo pravočasno na kraju prikazovanja. V župnikovi pisarni jih je domači župnik v upraviteljevi navzočnosti zaslišal. O tem je 6. avgusta 1918 napisal poročilo, ki je najstarejše in najbolj izčrpno poročilo o ugrabitvi otrok:

»Dne 13. avgusta okoli desetih dopoldne je bil pri meni v župnišču župnik iz Vare de Torres Novas Anton de Oliveira Reis. V hišo sta vstopila upravitelj občine Artur de Oliveira Santos, ki je pripeljal s seboj na vozu župnika iz Porta de Mós, ki se imenuje Manuel Carreira Posas. Ko sem temu duhovniku izrazil svoje začudenje, da je spremljal civilnega oblastnika v zadevi te vrste, mi je dejal, da ni to nič posebnega, ker sta prišla z domov otrok, kjer sta jih zasliševala, in da tako upravitelj kakor on verjameta otrokom. Ne dvomita, vendar sta prišla v mojo hišo, da bi jaz zaslišal otroke, ki prihajajo zaradi skrivnosti – prvič sem slišal o skrivnosti – ki jim jo je, kakor pravijo, povedala Gospa, a je njima niso razodeli. Potem jih bo sam upravitelj peljal na kraj prikazovanj, kamor tudi on želi iti. Isto mi je izjavil upravitelj, ki se je delal, kakor da verjame ali da je vsaj radoveden.

Kakšne pol ure pozneje so vstopili otroci in njihovi starši. Upravitelj me prosi, da bi jih zaslišal, kar sem storil v njegovi navzočnosti. Ko sem vprašal Lucijo, kdo jo je poučil o tem, kar je povedala, je odgovorila, da je to bila tista Gospa, ki jo je videla v Irijski globeli. Ko sem ji dejal, da gre v pekel, kdor trosi laži, ki napravijo toliko škode, kolikor je povzroča to, kar ona pripoveduje, in da bo šla v pekel, če laže, ker hodi tja toliko prevaranih ljudi, je odgovorila:

'Če gre v pekel, kdor laže, ona zavoljo tega ne bo šla v pekel, ker se ne laže, ampak samo pove, kar je videla, in to, kar je Gospa njej rekla. Če ljudje gredo tja, gredo zato, ker hočejo. Ona ni nikogar klicala.'

Vprašam jo, ali ji je Gospa povedala kakšno skrivnost. Odgovori, da jo je, vendar mi je ne bo odkrila.

Ko sem ji postavil več vprašanj glede skrivnosti, mi je odgovorila:

'Poslušajte! Če hočete, grem tja gor in vprašam Gospo, ali mi dovoli, da povem skrivnost. Če mi bo dala dovoljenje, jo bom povedala.'

Tedaj pravi upravitelj:

'Gre za nadnaravne stvari … pojdimo od tod!'

Vstane in zapove otrokom, da gredo na voz vpričo staršev in omenjenih duhovnikov. Nekaj časa gre po cesti, ki pelje v Irijsko globel, potem pa se v divjem diru vrne na cesto, ki pelje v Vila Nova de Ourém, kjer je zadrževal otroke do petnajstega, ko jih je prišel izročit staršem.

Vest o ugrabitvi otrok je kakor blisk naglo prišla do kraja prikazovanj, kjer je okoli 15 do 18 tisoč ljudi hrepeneče čakalo na njihov prihod.«

Lucijin oče je hotel, da gredo otroci peš v Covo da Iria, a upravitelj je predlagal, naj gredo na voz, da bodo hitreje prišli na cilj in da jih ne bodo ovirali ljudje. Oče je nato pristal na to. Ko je voz oddirjal v napačno smer, je Lucija ugovarjala, da to ni prava smer. Upravitelj je dejal, da gredo najprej h gospodu župniku v Ourém, nato se bodo z avtom vrnili v Covo da Iria, če bi bilo pozno, da bodo prišli še o pravem času na cilj.

Tretje prikazanje Matere Marije 13. julija 1917

V oktobru bom napravila čudež

Dne 13. julija 1917 je bil petek, dan najpomembnejšega in po vsebini sporočila najbogatejšega Marijinega prikazanja. Nabrala se je precejšnja množica, po pričevanju domačega župnika štiri do pet tisoč ljudi. V Lucijini notranjosti se je zgodil nenaden preobrat, ki ga v drugem Spominu takole opisuje:

»Naslednji dan, ko se je bližala ura, ko bi morala iti na srečanje, sem se nenadoma čutila prisiljeno, da grem. Gnala me je neka čudna sila, ki se ji nisem mogla upreti. Šla sem po poti mimo stričeve in tetine hiše, da bi videla, ali je Jacinta še tam. Našla sem jo v sobi, kjer je z bratcem Frančiškom na kolenih jokala pri postelji.

'Ne bosta šla tja?' sem ju vprašala.

'Brez tebe si ne upava iti. Pojdi z nama!'

'Da, grem!' sem jima odgovorila.

Potem smo veseli skupaj odšli.

Množica ljudi nas je čakala na poti in le s težavo smo končno prišli tja. Ta dan nam je presveta Devica razodela skrivnost.«

Lucija je prinesla košarico rož in z njimi pokrila črniko ter s Frančiškom in Jacinto pokleknila in povabila, naj poklekne, kdor more. V rokah je držala svečo, ki jo ji je dala neka ženska, in začela naprej moliti rožni venec. Vsi so klečali in molili. Lucija je nenadoma opozorila: »Tamle že prihaja naša Gospa.«

Lucija v četrtem Spominu pripoveduje:

“Nekaj trenutkov potem, ko smo med številno množico prišli v Irijsko globel do črnike in molili rožni venec, smo videli odsev znane svetlobe in takoj nato našo Gospo nad črniko.

‘Kaj hočete od mene?’ sem vprašala.

‘Hočem, da pridete sem 13. dan prihodnjega meseca in da še naprej vsak dan molite rožni venec v čast naši Gospe rožnega venca, da boste izprosili svetu mir in konec vojne, kajti samo Ona vam lahko pomaga.’

‘Hotela sem vas prositi, da bi nam povedali, kdo ste, in napravili čudež, da bodo vsi verjeli, da se nam prikazujete.’

‘Prihajajte semkaj še naprej vsak mesec. V oktobru vam bom povedala, kdo sem in kaj hočem, in bom napravila čudež, katerega bodo vsi videli, da bodo verjeli.’

Takrat sem ji povedala nekatere prošnje, ki se jih več dobro ne spominjam. Spominjam pa se, da je naša Gospa rekla, da moramo moliti rožni venec vse leto, da bi dosegli milosti. In je nadaljevala:

‘Žrtvujte se za grešnike in pogosto recite, posebno kadar napravite kakšno žrtev: O Jezus, to je iz ljubezni do Tebe, za spreobrnjenje grešnikov in v zadoščenje za grehe, storjene zoper Marijino brezmadežno Srce.’”

Lucija piše, da je Marija to naročila, da bi poživila njeno upadajočo gorečnost. Marijino navodilo je postalo pravilo Lucijinega življenja. Pri prikazanju 13. julija je v Lucijini duši zginila vsa zbeganost in je zopet prišla do miru.

O Jezus, odpusti nam naše grehe

Kakor že angel leta 1916, tako je tudi nebeška Gospa naročala pastirčkom, naj se žrtvujejo za spreobrnjenje grešnikov. Pri prvem prikazanju jih je vprašala, ali hočejo trpljenje, ki jim ga bo poslal Bog, prenašati v zadoščenje za grehe in kot prošnjo za spreobrnjenje grešnikov.

Pri tretjem prikazanju je Devica Marija povabila pastirčke k prostovoljnim žrtvam »za spreobrnjenje grešnikov in v zadoščenje za grehe, storjene zoper Marijino brezmadežno Srce«.

Fatimska Gospa želi pripeljati človeštvo k temu, da ne bi tako zelo žalilo Boga. Značilno je, da je Marija pastirčkom naročila, naj zadoščujejo »za grehe, storjene zoper Marijino brezmadežno Srce«. Doslej je bilo poudarjeno zadoščevanje za grehe, ki žalijo Boga. Vendar tudi grehi zoper Marijino brezmadežno Srce žalijo Boga, prav tako grehi zoper Boga žalijo Marijino brezmadežno Srce.

Pri julijskem prikazanju je Marija pastirčkom razodela trojno skrivnost, o kateri bomo govorili posebej pozneje. V prvem delu skrivnosti jim je za kratek trenutek pokazala pekel, v drugem delu je poudarjeno češčenje Marijinega brezmadežnega Srca in napoved druge svetovne vojne, v tretjem pa so pastirčki v podobah videli prihodnje preganjanje Cerkve. Po tem razodetju in nekaj trenutkih molka je Gospa nadaljevala:

“Ko molite rožni venec, recite po vsaki skrivnosti: ‘O Jezus, odpusti nam naše grehe, obvaruj nas peklenskega ognja in privedi v nebesa vse duše, posebno še tiste, ki so najbolj potrebne tvojega usmiljenja.’”

Poročanje dveh dnevnikov o fatimskih dogodkih

O prikazovanjih v Fatimi je prvi pisal lizbonski dnevnik O Século, in sicer 23. julija 1917. Avtor se je o njih izražal zasmehljivo. Članek je sklenil z besedami: »Po mojem mnenju gre za preračunano finančno špekulacijo, katere vir leži v zemeljski globini te planote, v kakšnem izvirku mineralne vode, ki jo je v zadnjem času utegnil odkriti kakšen zvit človek, ki hoče s pomočjo vere planoto Aires spremeniti v čudežno letovišče, kakor je stari Lurd« (CP 119).

Katoliški dnevnik O Ouriense je 29. julija 1917 objavil članek Resnično prikazovanje ali domnevna iluzija v Fatimi:

»Ta župnija je preteklega 13. doživela najbolj čudovit in ganljiv prizor, ki ga domišljija more ustvariti. Ali Kraljica angelov res hoče iz te župnije napraviti drugi Lurd? … O, kdo to zasluži! Bogu in Devici Mariji ni nemogoče. Ni bilo mogoče ugotoviti približnega števila ljudi, ki so prišli iz daljave tolikih kilometrov, od ubogega pastirja, preprostega kmeta do tistih izletnikov, ki se veselo vozijo v hitrih avtomobilih, da bi dobili kakšen dokaz za toliko obravnavano prikazovanje naše Gospe trem otrokom te župnije (…) Ljudje so v najčudovitejši tišini zdaj molili, zdaj prosili pa spet jokali. Na koncu je bilo potrebno, da so dobre osebe pograbile otroke in jih spravile v avtomobile, da so jih rešile zmedenih zasliševanj in hudih nevšečnosti, ki bi jih utegnile prizadeti sredi tako velike množice. Odpeljali so jih dva in pol kilometra daleč od cerkve, kjer so jih slikali. Bilo je res čudovito, vendar za zdaj ne rečem nič drugega« (CP 119–120).

Lucija na zagovoru pred okrajnim upraviteljem

Okrajni upravitelj Arturo de Oliveira Santos, ki je bil tudi namestnik okrožnega sodišča, je poslal očetoma fatimskih pastirčkov poziv, naj se oglasita s pastirčki na okrajni upravi v dvanajst kilometrov oddaljeni Vili Novi de Ourém. Ta mož se je posvetil politiki in časnikarstvu ter je izdajal krajevni list, v katerem je nastopal proti monarhiji in veri. Bil je ustanovitelj in predsednik prostozidarske lože v Ourému in upravitelj ali župan občine Ourém.

To je bilo morda 11. avgusta 1917, nekatere priče pa omenjajo drugo polovico julija istega leta. Manuel Pedro Marto ni hotel vzeti s seboj svojih otrok, Frančiška in Jacinte, z izgovorom:

»Ne bosta vzdržala pešačenja do Vile Nove de Ourém, na oslu se pa tudi ne moreta držati, ker nista navajena. Poleg tega nisem dolžan vleči pred sodnijo dva tako majhna otroka, ki še nista odgovorna za svoja dejanja. Sam bom šel in pogledal, kaj hočejo od nas.«

Zato je odšel sam v Vilo Novo de Ourém, Lucijin oče Antonio dos Santos pa je svojo hčerko vzel s seboj z obrazložitvijo:

»Jaz bom svojo vzel s seboj. Naj se brani, kakor hoče. Jaz pri vsem tem ničesar ne razumem. In če laže, je prav, da jo kaznujejo.«

Mati Rosa je očetu naročila:

»Le glej, da se to reši! Naj republikanci dosežejo od deklice priznanje, da laže in da bomo s tem za vedno končali.«

Zjutraj pred odhodom na sodnijo je Lucijin oče Anton pred hišo nekaj časa čakal na Manuela. Lucija je hitro stekla k Jacinti, ki je bila še v postelji, da se poslovi od nje, ker ni vedela, ali se bosta še kdaj videli. Jacinta je jokaje rekla:

»Če te bodo ubili, jim reci, da sva jaz in Frančišek kot ti in da hočeva tudi midva umreti. Takoj grem s Frančiškom k vodnjaku, da bova molila zate.«

Oba očeta sta spremljala Lucijo, ki je z oslice, na kateri je sedela, trikrat padla. Najbolj jo je bolela brezbrižna ravnodušnost njenih staršev, še posebej, ko je videla, da so imeli Frančiškovi in Jacintini starši do svojih otrok popolnoma drugačen odnos. V globini svojega srca pa je čutila in našla svojo tolažbo:

»Toda potrpeti moram! Tako imam pa srečo, da trpim več iz ljubezni do Tebe, moj Bog, in za spreobrnjenje grešnikov.«

Okrajni upravitelj, ki je Lucijo spraševal, jo je hotel z različnimi obljubami in grožnjami prisiliti, da bi mu razkrila skrivnost in obljubila, da ne bo več hodila v Covo da Iria. Ostala je stanovitna. Ko ni mogel ničesar doseči, jo je odslovil in ji zagrozil, da bo vse izvlekel iz nje, tudi če jo bo treba zato ubiti. Strogo je pokaral Frančiškovega in Jacintinega očeta, ker ni izpolnil ukaza, in je vse odpustil domov.

Ko so se zvečer vrnili, je Lucija takoj stekla k vodnjaku. Tam sta bila oba na kolenih, sklonjena čez rob vodnjaka. Z rokami sta si podpirala glavici in jokala. Tako sta ves dan jokala in molila. Ko sta zagledala Lucijo, sta bila presenečena.

»Si še živa? Tvoja sestra je prišla po vodo in je rekla, da so te ubili. Jokala sva in mnogo molila zate.«

p. Anton