Trinajstega
avgusta zgodaj zjutraj je prišel okrajni upravitelj na Frančiškov in Jacintin
dom. Moral je počakati, ker so bili pastirčki še na paši. Naročil je Lucijinemu
očetu, naj svojo hčerko privede k Frančišku in Jacinti. Tam jih je o skrivnosti
najprej zaslišal neki duhovnik, nato upravitelj, ki jih je skušal prisiliti,
kakor že prej v Ourému Lucijo, da bi mu razodeli skrivnost in obljubili, da ne
bodo nikoli več šli v Covo da Iria.
Ker upravitelj
pri otrocih ni ničesar dosegel, je očetoma ukazal, naj gresta z njimi k župniku
v župnišče, da jih bo še župnik zaslišal. Pozneje jih bo že upravitelj na vozu
odpeljal v Covo da Iria, da bodo pravočasno na kraju prikazovanja. V župnikovi
pisarni jih je domači župnik v upraviteljevi navzočnosti zaslišal. O tem je 6.
avgusta 1918 napisal poročilo, ki je najstarejše in najbolj izčrpno poročilo o
ugrabitvi otrok:
»Dne 13. avgusta
okoli desetih dopoldne je bil pri meni v župnišču župnik iz Vare de Torres
Novas Anton de Oliveira Reis. V hišo sta vstopila upravitelj občine Artur de
Oliveira Santos, ki je pripeljal s seboj na vozu župnika iz Porta de Mós, ki se
imenuje Manuel Carreira Posas. Ko sem temu duhovniku izrazil svoje začudenje,
da je spremljal civilnega oblastnika v zadevi te vrste, mi je dejal, da ni to
nič posebnega, ker sta prišla z domov otrok, kjer sta jih zasliševala, in da
tako upravitelj kakor on verjameta otrokom. Ne dvomita, vendar sta prišla v
mojo hišo, da bi jaz zaslišal otroke, ki prihajajo zaradi skrivnosti – prvič
sem slišal o skrivnosti – ki jim jo je, kakor pravijo, povedala Gospa, a je
njima niso razodeli. Potem jih bo sam upravitelj peljal na kraj prikazovanj,
kamor tudi on želi iti. Isto mi je izjavil upravitelj, ki se je delal, kakor da
verjame ali da je vsaj radoveden.
Kakšne pol ure
pozneje so vstopili otroci in njihovi starši. Upravitelj me prosi, da bi jih
zaslišal, kar sem storil v njegovi navzočnosti. Ko sem vprašal Lucijo, kdo jo
je poučil o tem, kar je povedala, je odgovorila, da je to bila tista Gospa, ki
jo je videla v Irijski globeli. Ko sem ji dejal, da gre v pekel, kdor trosi
laži, ki napravijo toliko škode, kolikor je povzroča to, kar ona pripoveduje,
in da bo šla v pekel, če laže, ker hodi tja toliko prevaranih ljudi, je
odgovorila:
'Če gre v pekel,
kdor laže, ona zavoljo tega ne bo šla v pekel, ker se ne laže, ampak samo pove,
kar je videla, in to, kar je Gospa njej rekla. Če ljudje gredo tja, gredo zato,
ker hočejo. Ona ni nikogar klicala.'
Vprašam jo, ali
ji je Gospa povedala kakšno skrivnost. Odgovori, da jo je, vendar mi je ne bo
odkrila.
Ko sem ji
postavil več vprašanj glede skrivnosti, mi je odgovorila:
'Poslušajte! Če
hočete, grem tja gor in vprašam Gospo, ali mi dovoli, da povem skrivnost. Če mi
bo dala dovoljenje, jo bom povedala.'
Tedaj pravi
upravitelj:
'Gre za nadnaravne
stvari … pojdimo od tod!'
Vstane in zapove
otrokom, da gredo na voz vpričo staršev in omenjenih duhovnikov. Nekaj časa gre
po cesti, ki pelje v Irijsko globel, potem pa se v divjem diru vrne na cesto,
ki pelje v Vila Nova de Ourém, kjer je zadrževal otroke do petnajstega, ko jih
je prišel izročit staršem.
Vest o ugrabitvi
otrok je kakor blisk naglo prišla do kraja prikazovanj, kjer je okoli 15 do 18
tisoč ljudi hrepeneče čakalo na njihov prihod.«
Lucijin oče je
hotel, da gredo otroci peš v Covo da Iria, a upravitelj je predlagal, naj gredo
na voz, da bodo hitreje prišli na cilj in da jih ne bodo ovirali ljudje. Oče je
nato pristal na to. Ko je voz oddirjal v napačno smer, je Lucija ugovarjala, da
to ni prava smer. Upravitelj je dejal, da gredo najprej h gospodu župniku v
Ourém, nato se bodo z avtom vrnili v Covo da Iria, če bi bilo pozno, da bodo
prišli še o pravem času na cilj.
