Županova ugrabitev je bila najboljša
reklama za množični obisk ljudi v Irijski globeli. Bili so ogorčeni nad obsodbe
vredno zlorabo upravne oblasti. Ugrabitev je potrdila prepričanje, ki je bilo v
tem času že splošno, da otroci resnice zavestno ne ponarejajo. Ljudje so
občudovali njihovo odločnost.
Dne 13. septembra je bil četrtek. Tega
dne se je nabralo okrog petindvajset do trideset tisoč ljudi iz vse
Portugalske, tudi mnogi bolniki, ki so prosili za ozdravljenje.
Lucija v četrtem Spominu najprej pripoveduje, kaj se je dogajalo med potjo v Covo da
Iria:
»Ko se je bližala ura, sem šla tja z
Jacinto in Frančiškom med številnimi ljudmi, ki so nas zelo ovirali. Ceste so
bile prepolne ljudi. Vsi so nas hoteli videti in govoriti z nami, nihče se ni
oziral na druge. Mnogo ljudi, tudi gospe in gospodje, ki se jim je posrečilo
prebiti se skozi množico, ki nas je obdajala, je pred nami pokleknilo in nas
prosilo, da bi naši Gospe povedali o njihovih potrebah. Drugi, ki se jim ni
posrečilo priti do nas, so od daleč klicali:
'Za božjo voljo, prosite našo Gospo, naj
ozdravi mojega sina, ki je pohabljen!'
Drugi:
'Naj ozdravi mojega, ki je slep!'
Drugi:
'Mojega, ki je gluh!'
'Naj pripelje nazaj iz vojske mojega
moža …'
'… mojega sina, ki je šel k vojakom!'
'Naj mi spreobrne grešnika!'
'Naj mi da zdravja, ker sem jetičen!'
In še mnogo, mnogo drugih.
Tam so prišle na dan vse bridkosti
ubogega človeštva. Nekateri so kričali celo z vrhov dreves in zidov, na katere
so se povzpeli, da bi nas videli. Enim smo obljubili, drugim smo dali roko, da
smo jim pomagali vstati s prašnih tal, in tako smo šli naprej po zaslugi
nekaterih mož, ki so nam utirali pot skozi množico.«
