Lucija je v četrtem Spominu o Frančišku zapisala:
»V ječi je bil zelo pogumen in je skušal
opogumiti Jacinto, kadar se ji je najbolj tožilo po domačih.
Ko smo v ječi molili rožni venec, je
videl zapornika, ki je klečal s čepico na glavi. Približal se mu je in rekel:
'Če hočete moliti, morate sneti čepico.'
Ubogi človek mu je brez omahovanja
izročil čepico, on pa jo je položil na klop.
Ko so zasliševali Jacinto, mi je
popolnoma miren in vesel rekel:
'Če nas bodo usmrtili, kot pravijo, bomo
kmalu v nebesih. To je vendar čudovito! Nič drugega me ne zanima.'
Malo je pomolčal in dodal:
'Bog daj, da se Jacinta ne bo ustrašila.
Zmolil bom zdravamarijo zanjo.' Brez obotavljanja je snel pokrivalo in začel
moliti. Ko ga je paznik videl, da moli, je vprašal:
„Kaj praviš, ti tam?“
'Molim zdravamarijo, da Jacinte ne bo
strah.'
Paznik je prezirljivo zamahnil z roko in
ga pustil pri miru.«
Ko je upravitelj 13. avgusta pastirčke
zaprl v ječo, so opazili, da je ura že čez poldne in ne bodo mogli iti v
Irijsko globel. Frančišek je dejal:
»Morda se nam bo naša Gospa tukaj prikazala.«
Naslednjega dne je bil zelo žalosten in
je skoraj jokaje vzkliknil:
»Naša Gospa je morda postala žalostna,
ker nismo šli v Covo da Iria, in se nam ne bo več prikazala. Jaz pa sem se tako
veselil, da jo bom spet videl!«
Svojo sestrico Jacinto, ki se ji je
tožilo po materi in družini, je tolažil in opogumljal:
»Tudi če ne bomo nikoli več videli
matere, moramo potrpeti. Storimo to za spreobrnjenje grešnikov. Najhuje bi
bilo, če se naša Gospa ne bi več prikazala. To me bolj boli, vendar tudi to
darujem za grešnike.«
Na Lucijo se je obrnil z vprašanjem:
»Povej, se naša Gospa ne bo več vrnila,
da bi se nam prikazala?«
'Ne vem. Mislim, da se bo.'
»Tako si jo želim videti!«
Prikazanje naše Gospe 19. avgusta je
Frančiška napolnilo z dvojnim veseljem. Pozneje je rekel svoji sestrični:
»Res se ni prikazala 13. v mesecu, da ji
ne bi bilo treba v hišo gospoda župana. Morda zato, ker je tako zloben!«
