Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

Prikaz objav z oznako Bl.. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako Bl.. Pokaži vse objave

torek, 23. junij 2015

Zavzetost bl. Alojzija Grozdeta za prve petke in sobote 3.

Na podlagi zapisa v knjigi profesorja Strleta smemo sklepati, da je imel Lojze s seboj na poti domov vsaj eno od takratnih dveh knjižic o Fatimi in eno od zloženk, oboje v več izvodih. Prof. dr. Anton Strle je namreč v knjigi Slovenski mučenec Lojze Grozde, ki je izšla leta 1944, zapisal, kaj je Lojze vzel s seboj domov: »S seboj je vzel latinski misal, Hojo za Kristusom za vsakdanje duhovno berivo in nekaj knjig in podobic o Materi Božji iz Fatime, da bi z njimi v svojem domačem kraju širil pobožnost prvih sobot.« Ko dr. Strle popisuje zasliševanje in mučenje Lojzeta Grozdeta, ugotavlja: »Dobili so pri njem samo latinski misal, več knjig o fatimski Materi Božji in Hojo za Kristusom; to je bilo vse.«

Kaj je nagnilo partizane, da so Lojzeta Grozdeta umorili? Če bi pri njem našli samo latinski misal in Tomaža Kempčana Hojo za Kristusom, bi se verjetno ne odločili za usmrtitev. Najdba literature o Fatimi pa je preiskovalce nagnila, da so na Lojzeta že od začetka gledali odklonilno. Vsaj kateri od zasliševalcev je vedel, da je Marija v Fatimi napovedala spreobrnjenje Rusije in s tem padec komunizma. To lahko sklepamo iz tega, ker je škof Rožman v Ljubljanskem škofijskem listu pisal o fatimskih dogodkih, o petih prvih sobotah, o pripravi na posvetitev Marijinemu brezmadežnemu Srcu in o spreobrnjenju Rusije. Isto sledi iz dejstva, da so v decembru duhovniki o vsem tem v cerkvi pogosto govorili, komunisti pa so imeli tudi pri nedeljski Božji službi svoje ljudi, ki so jim o vsem zvesto poročali. Grozde se jim je zato zdel nevaren, čeprav morda o njem niso imeli nobenih drugih podatkov. Zato ga je bilo treba spraviti s poti. V eni knjigi o Fatimi je bil objavljen Rožmanov predgovor.

Ali so zasliševalci na Mirni o Lojzetu Grozdetu vedeli kaj več, npr. da je bil zelo dejaven član katoliške akcije in prednik Marijine kongregacije? To je možno, a neposrednih dokazov za to nimamo. Zato je najbolj na dlani sklep: Osmošolec Lojze Grozde je bil umorjen kot apostol fatimskega sporočila. S svojim zavzemanjem za češčenje Marijinega brezmadežnega Srca, za obhajanje petih prvih sobot, za pripravo na posvetitev Marijinemu brezmadežnemu Srcu in s svojo smrtjo prav v noči od prvega petka na prvo soboto, na začetek priprave vse ljubljanske škofije na posvetitev Marijinemu brezmadežnemu Srcu, je poseben mučenec in apostol Marijinega brezmadežnega Srca.

p. Anton

ponedeljek, 22. junij 2015

Zavzetost bl. Alojzija Grozdeta za prve petke in sobote 2.

Življenje zadnjih let Lojzeta Grozdeta je v marsičem podobno življenju fatimskih pastirčkov po srečanjih z Devico Marijo v letu 1917. Lojze je zelo častil Devico Marijo in bil v Marijini kongregaciji v Marijanišču zelo dejaven član. Kakor fatimski pastirčki je vsak dan molil rožni venec, včasih tudi po več. Molil ga je tudi za sošolce, ki jih je hotel pridobiti za dobro stvar ali jih odvrniti od nevarnosti. Kakor fatimskim pastirčkom je tudi njemu šlo za to, da z molitvijo in žrtvijo reši čimveč ljudi za večnost. Zelo je cenil žrtve. Zapisal je: »Z žrtvami se osvajajo duše za Kristusa.« Pri svojih zadnjih duhovnih vajah v juliju 1942 je v dnevnik zabeležil sklep: »Vsak dan vsaj ena žrtvica za uspeh v pridobivanju za Kristusa.«

Lojze je bil zelo povezan z Jezusom v svetem Rešnjem telesu. Zadnji dve leti ga je prejemal vsak dan in je tudi druge vabil k pogostnemu obhajilu. Sv. maša s sv. obhajilom je bila središče njegove pobožnosti. Pogosto je hodil pred Najsvetejše v kapelo. Sv. evharistija je bila sonce njegovega življenja. Med fatimskimi pastirčki je zlasti Frančišek rad pogosto zahajal v cerkev in dolgo molil pred Najsvetejšim.

nedelja, 21. junij 2015

Zavzetost bl. Alojzija Grozdeta za prve petke in sobote 1.



1. Za uresničevanje fatimskih sporočil, zlasti za obhajanje petih prvih sobot in posvetitev Marijinemu brezmadežnemu Srcu, se je skupaj s številnimi takratnimi verniki navdušil tudi Lojze Grozde. Na to sklepamo že iz tega, ker je bil vnet Marijin častilec in voditelj Marijine kongregacije v Marijanišču. Že prej je opravljal prve petke in celo pridobival sošolce za to pobožnost; vedno je zelo naglašal izpolnjevanje Božje volje, ki jo je spoznaval tudi v papeževih in škofovih naročilih, njegov škof dr. Gregorij Rožman pa je naročal prav pobožnost prvih sobot, kakor je že prej naročal pobožnost prvih petkov.
Lojzetovo veliko zavzetost za obhajanje petih prvih sobot in s tem v zvezi za posvetitev Marijinemu brezmadežnemu Srcu vidimo v dejstvu, da je hotel za to navdušiti ljudi v domačem kraju, še prej pa svoje sovrstnike. Značilen je v tem pogledu njegov nastop na marijanski akademiji 8. decembra 1942, ko je kot prefekt Marijine kongregacije čisto v duhu navodil škofa Rožmana in fatimskih sporočil spregovoril: »Biti moramo apostoli češčenja Marijinega Srca, truditi se moramo, da se ji posveti vse slovensko dijaštvo in vse slovensko ljudstvo. (…) Hočemo zadoščevati za grehe drugih in za svoje Božjemu Srcu Jezusovemu in prečistemu Srcu Marijinemu, ki so ju tudi Slovenci tako hudo žalili in ju še žalijo. – Hočemo reševati druge, ki so v nevarnosti, da se za vekomaj pogubijo.«
»Z Marijino pomočjo hočemo najprej posvetiti sami sebe.« Prav za svojo osebno svetost si je Grozde zelo prizadeval. Za pripravo na prvi petek v januarju 1943 in za pripravo na prvo soboto je v nedeljo, 27. decembra 1942, šel k sv. spovedi. Spravne pobožnosti prvega petka se je 1. januarja 1943 udeležil v stiški baziliki. Za prvo soboto, 2. januarja, je že prejel palmo mučeništva, saj raziskave kažejo, da je bil usmrčen ponoči med 1. in 2. januarjem. Uradno za datum njegove smrti velja 1. januar 1943.


četrtek, 16. oktober 2014

Bl. Slomšek o rožnem vencu


Kako koristna je molitev rožnega venca, če ga molimo v resnici. Rožni venec je molitev vere, ljubezni in blaženega upanja. Rožni venec je vzvišeni psalter za tiste, ki hočejo Boga moliti v duhu.

Če pogledamo lepo mavrico na nebesnem svodu, vidimo na njej tri barve. Zelena je barva upanja, rdeča barva vere in zlata simbol ljubezni. Prav tako se lesketa pet skrivnosti veselega rožnega venca v zeleni barvi, pet skrivnosti žalostnega v rdeči in pet skrivnosti častitljivega rožnega venca v zlati barvi. Te skrivnosti molitve rožnega venca sestavljajo slavolok našega odrešenja in upanja za vso večnost.


Celo ubogi slepec ima v rožnem vencu najlepši vzorec za molitev in premišljevanje. Tudi ti, krščanska duša, ne boš umrl v grehih, če boš skrivnosti svetega rožnega venca prav pogosto premišljeval. 

ponedeljek, 10. oktober 2011

Bl. Alojzij Grozde in rožni venec


V času, ko se je leta 1923 na Zgornjih Vodalah Lojze Grozde rodil in v naslednjih letih doraščal, so po vernih kmečkih hišah redno molili rožni venec. Lojze ga je že s tremi leti znal moliti naprej in ga je tako v domači družini večkrat molil. Že takrat je s svojo ljubeznijo do molitve zbujal pozornost.

Molitvic in krščanskega nauka ga je učil predvsem stari oče, ker mati kot dninarica zaradi dela v oddaljenih krajih ni imela zanj dovolj časa. Za Lojzeta pa je skrbela predvsem teta Ivanka, mamina mlajša sestra.
Ko je kot izredno nadarjen študiral v Ljubljani in stanoval v Marijanišču, je seveda z veseljem v zavodski kapeli vsak večer molil rožni venec.

O Lojzetovi molitvi rožnega venca je profesor dr. Anton Strle, ki je bil v Marijanišču Lojzetov vzgojitelj in po mučeniški smrti njegov življenjepisec, zapisal: »Večkrat se je zgodilo, da se ni zadovoljil z enim delom rožnega venca na dan, tako je cenil to molitev.« Če je bil na sprehodu sam, ga je molil tudi med sprehodom.
Kaj je Lojzetu pomagalo, da je rad in redno molil to molitev? Tri dejstva so mu bila pri tem v izdatno pomoč. Izredno rad je imel Jezusa v Evharistiji, prisrčno je častil Devico Marijo, rožni venec je molil v posebne namene, za svoje vrstnike in zase.
  • V skrivnostih rožnega venca se je srečeval z istim Jezusom, ki ga je zjutraj prejel pri vsakodnevni mašni daritvi v svetem obhajilu ter ga je čez dan pogosto obiskal v kapeli. Njegovi obiski Najsvetejšega so bili včasih za mladega fanta kar dolgi. Spodbujal je sošolce k pogostnemu prejemanju sv. obhajila in za pobožno udeležbo pri sveti maši. Posebno so mu bili pri srcu prvi petki in je nanje opozarjal tudi svoje vrstnike. Na duhovnih vajah poleti 1942 si je v zvezek zapisal geslo: »Sveta Evharistija, sonce mojega življenja!«
Lojzetov vzgojitelj dr. Anton Strle je povedal: »Pri vseh marijaniških gojencih in tudi pri drugih stanovalcih v hiši so bili posebej znani Lojzetovi pogostni obiski sv. Rešnjega telesa. Če je šel mimo kapele, je skoraj gotovo vstopil vsaj za trenutek, ako je le količkaj utegnil. Ko se po božičnih počitnicah 1942/43 ni vrnil v Marijanišče, je sestra zakristanka začela povpraševati, kje je vendar tisti osmošolec, ki ga je prej tolikokrat čez dan videla v kapeli.«

Ljubezen do evharističnega Jezusa se je pri njem začela že zelo zgodaj. Izredno se je veselil prvega svetega obhajila. Ker mu mati za to priložnost ni mogla preskrbeti primerne obleke, je odšel v dve uri oddaljeno vas k stari materi in jo prosil, naj mu preskrbi obleko. Končno mu jo je preskrbel njegov oče, da je lahko prvikrat prejel Jezusa v svoje srce.
  • Pri rožnem vencu v zdravamariji kar naprej pozdravljamo Marijo, ki jo je ta izredni fant prisrčno častil. Tudi zato mu je bila molitev rožnega venca tako pri srcu. V Marijanišču je bila kapela posvečena Materi Božji, Pomočnici kristjanov. Kot drugošolec je bil  8. decembra 1936 sprejet v Kongregacijo Brezmadežne. Kot sedmošolec je bil pomočnik prednika Marijine Kongregacije, kot osmošolec pa njen prednik. Zelo je bil vesel, ko je škof dr. Gregorij Rožman jeseni 1942 povabil slovensko ljudstvo k zadoščevanju Marijinemu brezmadežnemu Srcu.
Ljubezen do Marije se kaže tudi v njegovih pesmih. Rad se je med sprehodom oglasil v Marijinih cerkvah, na primer na Rakovniku pri Mariji Pomočnici. K Brezmadežni je vsak dan molil za čistost molitev O Gospa moja. Na zadnji praznik Brezmadežne, 8. decembra 1942, tri tedne pred mučeniško smrtjo, se je pripravljal z branjem in premišljevanjem čudovite Grignionove knjižice O pravi pobožnosti do Matere Božje.

Na sam praznik Brezmadežne, 8. decembra, je kot prednik Marijine kongregacije v nagovoru spodbujal člane, naj posnemajo vzvišeni vzor prečistega Srca Marijinega. Dejal je: »Z Marijino pomočjo hočemo najprej posvetiti sami sebe (…) Slabi smo, a mogočno Mater imamo. Zato hočemo. Hočemo iz sebe izklesati svete katoličane, nepopustljive v načelih in delavne!«
  • Naš mučenec je rad molil rožni venec tudi zato, ker je z njim hotel doseči apostolske uspehe. To se je pokazalo zlasti od tedaj naprej, ko je postal član Katoliške akcije. To je najprej njega samega obvarovalo, da ni zašel na stranpota. Polagoma se je razvil v vnetega apostola med svojimi sovrstniki. V njem je rastla zavest, da mora Kristusu pomagati reševati duše. Vedno bolj je vanj prodirala želja, da bi razkristjanjeno okolje pomagal osvojiti za Kristusa Kralja.
Na praznik Brezmadežne 1942 je mladim govoril: »Biti moramo apostoli češčenja Marijinega Srca, truditi se moramo, da se ji posveti vse slovensko dijaštvo in vse slovensko ljudstvo … Hočemo zadoščevati za grehe drugih in za svoje Božjemu Srcu Jezusovemu in prečistemu Srcu Marijinemu, ki so ju tudi Slovenci tako hudo žalili in ju še žalijo. – Hočemo reševati druge, ki so v nevarnosti, da se za vekomaj pogubijo.«

V te namene je molil tudi rožni venec. Dr. Strle poroča, da je velikokrat med prostim časom kar na lepem izginil in odšel v kapelo, kjer ga je molil, »za tovariša, ki ga je hotel pridobiti za dobro stvar, za sošolca, ki je bil v nevarnosti, da zaide, zase, da bi neomajno vztrajal na poti kreposti«. Tudi pri nagovorih tovarišem je opozarjal na pomen molitve.

Ker je ta idealni fant tako ljubil evharističnega Jezusa in je ves gorel za čast Božje Matere ter mu je šlo za reševanje svojih vrstnikov za večnost, je zelo rad molil rožni venec. Posnemajmo ga, posebej še v mesecu oktobru, mesecu rožnega venca in rožnovenske Božje Matere. Čim bolj bomo ljubili Jezusa in Marijo ter mislili na večno srečo ljudi, tem bolj bomo vzljubili tudi rožni venec in ga s premislekom in srcem molili. To je rešilna lestev, Božje dvigalo, ki nas za gotovo pripelje v nebesa. Amen.
p. Anton

Rožni venec gospe Adžubej


Ko je mons. Roncalli, bodoči papež Janez XXIII., zapuščal Bolgarijo, je dejal: "Če bo kakšen Slovan, katoličan ali ne, kdaj potrkal na moja vrata, bodo ta vedno odprta in ga bom prijateljsko sprejel." Nekega dne je prispel v Fiumicino (rimsko letališče) nek Slovan in je prosil za sprejem pri papežu Janezu XXIII. Odgovor je prišel nemudoma in se je glasil: "Naj pride!" Srečanje je bilo določeno za 7. marec.

Po splošni avdienci je papež poklical gospoda Adžubeja soprogo Rado, Hruščovovo hčerko, in ju sprejel v svoji knjižnici. Potem ko ju je povabil, naj se usedeta, je med drugim govoril o ruskih svetnikih, o bogati liturgiji, nakar je vzel v roke rožni venec, ki je bil na mizi, in rekel: "Gospa, ta rožni venec je vaš. Moji svetovalci so me poučili, da se nekatoliški princesi spodobi podariti kovance ali znamke, toda jaz vam podarjam rožni venec, kajti mi duhovniki imamo, poleg svetopisemske molitve psalmov, tudi to obliko ljudske molitve.  

Meni, papežu, rožni venec pomeni petnajst skrivnosti, s pomočjo katerih premišljujem dogodke sveta v Gospodovi luči. Osebno zmolim en rožni venec zjutraj, drugega proti večeru in tretjega ponoči. Novinarji so bili presenečeni, ko sem jim povedal med intervjujem, da peto veselo skrivnost molim zanje. Drugi so bili presenečeni, ko sem jim povedal, da tretjo veselo skrivnost  - Jezusovo rojstvo - navadno molim za vse otroke, ki se bodo rodili v naslednjih 24 urah; katoličani ali ne, čim pridejo na svet, so deležni papeževega voščila.

Ko bom odslej molil tretjo skrivnost, gospa, se bom spomnil tudi vaših treh otrok." Gospa Adžubei je z rožnim vencem v rokah odgovorila: "Hvala, sveti oče, zelo sem vam hvaležna! Povedala bom svojim otrokom ..." Papež se je nasmehnil, jo pogledal in ji rekel: "Poznam imena vaših otrok ... Tretji se imenuje Jan, Janez tako kot jaz ... Ko boste prišli zvečer domov, posebej pobožajte Jana ..."

Prevod D. Č.