Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

Prikaz objav z oznako SE NADALJUJE. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako SE NADALJUJE. Pokaži vse objave

sobota, 28. marec 2015

LETO VERE SE NADALJUJE POGLABLJANJE V VERI (36) Ovira za vero je grešno življenje



Po puščavi se je pomikala karavana. Sonce je neznosno pripekalo, vode je zmanjkovalo, ljudje so postajali vedno bolj nestrpni. Tedaj zagledajo pred seboj čudovito zelenico z bujnimi palmami. Čimprej hočejo priti tja, a vodič jih svari: "Ostanite tukaj! Vse skupaj je le privid, fata morgana." Gredo naprej in zopet zagledajo čisto blizu novo zelenico. Zdi se jim, da slišijo celo žuborenje vode. Vendar jih vodič zopet roti, da je vse skupaj le privid, in jih noče peljati v tisto smer. Neki popotnik, ki mu je nepotrpežljivost prikipela do vrha, je potegnil samokres in vodiča ustrelil. Ko se je smrtno zadeti vodič zgrudil, je z zadnjimi močmi pokazal na pravo smer in jih rotil: "Tja pojdite, ker drugače ste izgubljeni!"
Boga ni mogoče iskati tam, kamor nas vodijo slepe strasti, kamor nas vabijo mamljivi užitki. Ni pravi tisti bog, ki si ga človek ustvari po svojih željah. Veliko je danes takšnih lažnih bogov – prividov.
Poslušati je treba tistega, ki nam res kaže pravo pot, ne svoje zaslepljene narave. "Pretrgaj vezi s strastjo in jutri boš veren," pravi znameniti mislec Pascal.
"V grešnih strasteh živeti, to je v teminah živeti, to pomeni biti daleč od tvojega obličja," je zapisal sv. Avguštin.

Na Kitajskem je veliko nekristjanov sprejelo katoliško vero. Tudi cesarju je bil Kristusov evangelij všeč. Misijonarje je vprašal, če mora tudi cesar spolnjevati Božje zapovedi. Ti so mu pojasnili, da pri Bogu ni nobene izjeme. Z odgovorom cesar ni bil zadovoljen, zato se ni dal krstiti.
Grešno življenje je velika ovira za vero. Če bi ljudje, ki so zakopani v grehe, sprejeli vero v Boga, bi morali spremeniti svoje življenje.
Če človek s svojim življenjem nasprotuje Bogu, gre proč od Resnice. Resnica je večkrat tudi neprijetna, ker je zahtevna.
Félicité Lamnennais (+ 1854) je rekel: "Bog je ustvaril neločljivi sestri: resnico in neprijetnost. Ne verjamem, da bi bilo dobro zaradi druge sestre zadaviti prvo."
Kardinal Newman pravi: "Človek, ki ljubi greh, seveda ne želi, da bi bil evangelij resničen; zaradi tega ne more biti pošten sodnik. Posvetnež, sebičnež, pijanec ali oderuh so že iz svojih nagibov zoper Sveto pismo, ki jih obsoja. Kot poslanca miru bi sprejeli tistega, ki bi jim dokazal, da Kristusov nauk ni od Boga."

Grešno življenje je ovira za sprejem Boga, dokler se človek oklepa greha. Ko pa se ga hoče rešiti, lahko prav težnja po rešitvi od greha postane izhodišče za iskanje Odrešenika.
Thomas Merton, katerega nekatere duhovne knjige so prevedene tudi v slovenščino, je zahrepenel po Bogu, ko je občutil težo sužnosti grehu. Kot otrok ni bil deležen prave verske vzgoje. Predajal se je grešnemu življenju. Ko je potoval v Rim, je na mozaikih rimskih cerkva videl veličastne podobe Kristusa. Začel je razmišljati o njem. Bral je Novo zavezo.
Neko noč je ob prižgani luči ob sebi zagledal očeta, ki je umrl pred enim letom. Očetovo navzočnost je občutil tako živo, kakor da bi se ga oče res dotaknil ali z njim govoril. Sam piše, da se je zavedal, da to ni le privid ne domišljija ne živci. V tistem trenutku se mu je ob notranji luči razodela vsa grdobija njegovih grehov. Močno je zahrepenel po zglednem življenju. V molitvi je prosil Boga, naj ga reši sužnosti grehu.
Potrebnih je bilo še več Božjih posegov, da se je Thomas končno s celim srcem odločil za Boga in je popolnoma pustil grešno življenje. Zapisal je, da so bili lastni grehi zanj pekel, v katerem je gorel in trpel. Leta 1934 je odšel v Ameriko, v Evropi pa je že dišalo po 2. svetovni vojni. "Ali sem se tedaj zavedal, da bi samo moji grehi zadostovali, da bi zrušili vso Anglijo in vso Nemčijo? Niso še iznašli tako strašne bombe, ki bi napravila le polovico toliko škode, kakor jo napravi en sam smrtni greh!"
Leta 1938, ko mu je bilo 25 let, je bil sprejet v katoliško Cerkev. Končno je stopil v strogi trapistovski samostan Getsemani v Kentuckyju in 1949 postal duhovnik. Po vsem svetu je zaslovel po svojih temeljitih duhovnih knjigah.

Pisatelj Ksaver Meško (+ 1964) v delu Iz mojega dnevnika popisuje, kako so mu v šesti gimnaziji vzeli vero v Boga. Ni pa odnehal Boga iskati, ker se je brez njega počutil kakor mrtev. Šele ko se je rešil grehov, je našel Boga:
"A jaz sem hrepenel po Tebi, hrepenel kakor popotnik v žgoči samotni puščavi po zelenem otoku, po brsteči oazi ... Čim bolj sem se oddaljeval od Tebe, tem bolj sem hrepenel po Tebi, ker je bilo moje srce tem nemirnejše, tem nesrečnejše ...
Moj Bog, Ti veš, kolikokrat sem v tihih nočeh slonel ob oknu ter čakal, da se razodeneš moji duši. Nemara Te najdem v mirnem snu vsemira – sem mislil – nemara zasledim v prirodni tišini Tvojo bližino ... In kolikokrat sem bedel v viharnih nočeh ter prisluškoval, ali spoznam nemara v bobnečem gromu glas Tvojega večnega veličastva.
Ah, vedel sem, da moraš nekje biti – a moja duša Te vendarle ni mogla najti, se ni mogla združiti s Teboj ...
Nekoč pa mi je govoril neki skrivnostni notranji glas: Ne najdeš Ga, dokler s solzami resnične in očiščujoče pokore ne opereš svoje duše vsakega, tudi najmanjšega madeža. Ne najdeš Ga, dokler z ognjem svete, najčistejše ljubezni ne sežgeš v uničujočem plamenu samozatajevanja vseh vezi, ki te še priklepajo na nižine sveta ...
In tedaj sem šel – in z močno, železno roko sem iztrebil iz svojih misli vso ljubezen do sveta in do samega sebe. In v svojem srcu sem sežgal vso ljuljko in svojo dušo sem umil s pekočimi solzami očiščujočega kesa – le visokogoreči plamen ljubezni in hrepenenja po Tebi sem še pustil plapolati v njej. In potem sem stopil pred Tvoj oltar – in iz očiščene moje duše se je dvignila pred Tvoj prestol najlepša, najvišja, najmogočnejša, najveličastnejša himna mojega življenja:
Resurrexi ...
Da, jaz sem bil mrtev in spet sem oživel."
zbral p. Anton

četrtek, 20. november 2014

LETO VERE SE NADALJUJE Mnogi Boga ne iščejo



Preberimo si najprej tole basen: Nekdo je našel orlovo jajce in ga položil v gnezdo domače kokoši. Mladi orlič se je izlegel skupaj z zarodom piščancev in z njimi zrastel ter vse življenje delal to, kar so delali oni. Brskal je po zemlji za črvi in žuželkami, kokodakal, razprostiral krila in letal le nekaj čevljev nad zemljo ter se tako postaral. Nekega dne je nad seboj zagledal mogočno ptico, ki je drsela visoko med zračnimi tokovi in komaj kdaj zamahnila s svojimi mogočnimi zlatimi krili. Stari orel je gledal vanjo z velikim spoštovanjem.
"Kdo je to?" je vprašal.
"To je orel, kralj ptic," je dobil odgovor. "On pripada nebu, me pripadamo zemlji – me smo kokoši."
Tako je orel živel in umrl kot kokoš, ker je mislil, da je kokoš.

Mar ni človek, ki si nikoli ne zastavlja vprašanja o Bogu, podoben temu staremu orlu, ki ni poznal drugega kakor zemljo, namesto da bi se dvignil v višino, za katero je bil ustvarjen?
Nekateri ljudje nimajo nič zoper Boga. Ne iščejo razlogov za njegovo zanikanje. Kratko in malo se ne zmenijo zanj, z njim ne računajo. Živijo, kakor da ga ni, kakor da v današnji porabniški družbi za Boga sploh ni prostora. Bog ni predmet, ki bi ga bilo mogoče kupiti in koristno porabiti.

Francoski mislec Pascal deli ljudi na tri skupine: "Le tri vrste ljudi so: taki, ki služijo Bogu, potem ko so ga našli; taki, ki ga resno iščejo, ker ga še niso našli; in taki, ki živijo, ne da bi ga iskali in ne da bi ga našli. Prvi so pametni in srečni, zadnji so neumni in nesrečni, tisti v sredi pa nesrečni, a pametni." 

četrtek, 30. oktober 2014

LETO VERE SE NADALJUJE Nekateri se ne morejo odločiti za vero v Boga


Kardinal Newman piše, kako se nekateri kljub občudovanju katoliške vere zanjo ne morejo odločiti:
"Morda priznavajo njeno lepoto, vzvišenost in svetost, ne da bi verovali. Morda so prepričani o tem, da je katoliška religija plemenita in dostojanstvena, njena modrost jih lahko preseneča, lahko da občudujejo njeno prilagojenost človeški naravi, lahko jim je všeč tenkočutnost in prikupnost, njena notranja skladnost in strnjena enota morda vzbuja njihovo spoštovanje.
A da bi se ji prepustili - tega ne! Ne izberejo je za svoj delež in ne govorijo kakor srečna Moabka: »Kamor greš, tja pojdem tudi jaz; tvoj narod naj bo moj narod in tvoj Bog moj Bog« - to je govorica vere.
Človek lahko nekaj občuduje in hvali, pa se vendar ne mara tistemu pokoravati in sprejeti za svoje.
Dejansko srečujemo ljudi, ki spoštujejo katoliško religijo, priznavajo njene zasluge za človeštvo, so naklonjeni njenim privržencem, se družijo z njimi, zanimajo jih njena gibanja, vendar niso in nikoli ne bodo katoličani. Umrli bodo, kakor so živeli: zunaj Cerkve. Manjka jim namreč tiste naravnanosti, ki bi jih približala Cerkvi. Katoličani, ki njih človeške narave bolj natančno ne poznajo, se bodo čudili, zakaj še vztrajajo tam, kjer so. Da, taki ljudje bodo nekoč celo sami tožili, da ne morejo postati katoličani. Globoko v sebi slutijo srečo vernikov, da bi najraje vzkliknili: 'Kaj bi dal, da bi bil katoličan! Da bi smel verovati to, kar občudujem! Toda ne verujem in ne morem verovati, naj to še tako želim, kakor ne morem preskočiti hriba. Veliko srečnejši bi bil, če bi bil katoličan; vendar nisem. Nič ne pomaga, ne morem varati samega sebe; sem, kar sem: občudujem – sprejeti pa ne morem.'"
           
Ciril vidi glavni razlog, da se kdo odloči za vero, drugi za nevero, v svobodni volji:
"Moja vera je torej dar, ki mi je bil položen v naročje, toda zakaj potem nismo vsi verni, če je Bog dober in pravičen, če je vsem dal milost in razum, da bi ga lahko spoznali? Glavni razlog je: Bog spoštuje svobodo slehernega človeka in zaradi nje se vsak sam odloči za Boga ali proti njemu. Potrebno je osebno srečanje z Bogom, če hočem graditi na trdne temelje."

Človek naj se za začetek odloči za tisto dobro, ki ga more narediti, za tisto zapoved, ki jo more izpolniti. To je dostikrat kakšno delo ljubezni do bližnjega. Če bo nesebično služil bližnjemu, bo s tem že služil Bogu.

Z vajo se naša volja krepi. Polagoma bomo sposobni sprejeti in izpolniti vedno več tega, kar spada k veri, vedno več Jezusovih zapovedi. Po besedah apostola Janeza pa tisti, ki se drži božjih zapovedi, že "živi v Bogu in Bog živi v njem" (1 Jn 3,24). Ko bomo spolnjevali, kar naroča vera, nam nepreklicna odločitev za Boga ne bo več težka.
An