Po puščavi se je pomikala
karavana. Sonce je neznosno pripekalo, vode je zmanjkovalo, ljudje so postajali
vedno bolj nestrpni. Tedaj zagledajo pred seboj čudovito zelenico z bujnimi
palmami. Čimprej hočejo priti tja, a vodič jih svari: "Ostanite tukaj! Vse
skupaj je le privid, fata morgana." Gredo naprej in zopet zagledajo čisto
blizu novo zelenico. Zdi se jim, da slišijo celo žuborenje vode. Vendar jih
vodič zopet roti, da je vse skupaj le privid, in jih noče peljati v tisto smer.
Neki popotnik, ki mu je nepotrpežljivost prikipela do vrha, je potegnil
samokres in vodiča ustrelil. Ko se je smrtno zadeti vodič zgrudil, je z
zadnjimi močmi pokazal na pravo smer in jih rotil: "Tja pojdite, ker
drugače ste izgubljeni!"
Boga ni mogoče iskati tam,
kamor nas vodijo slepe strasti, kamor nas vabijo mamljivi užitki. Ni pravi
tisti bog, ki si ga človek ustvari po svojih željah. Veliko je danes takšnih
lažnih bogov – prividov.
Poslušati je treba tistega,
ki nam res kaže pravo pot, ne svoje zaslepljene narave. "Pretrgaj vezi s
strastjo in jutri boš veren," pravi znameniti mislec Pascal.
"V grešnih strasteh
živeti, to je v teminah živeti, to pomeni biti daleč od tvojega obličja,"
je zapisal sv. Avguštin.
Na Kitajskem je veliko
nekristjanov sprejelo katoliško vero. Tudi cesarju je bil Kristusov evangelij
všeč. Misijonarje je vprašal, če mora tudi cesar spolnjevati Božje zapovedi. Ti
so mu pojasnili, da pri Bogu ni nobene izjeme. Z odgovorom cesar ni bil
zadovoljen, zato se ni dal krstiti.
Grešno življenje je velika
ovira za vero. Če bi ljudje, ki so zakopani v grehe, sprejeli vero v Boga, bi
morali spremeniti svoje življenje.
Če človek s svojim življenjem
nasprotuje Bogu, gre proč od Resnice. Resnica je večkrat tudi neprijetna, ker
je zahtevna.
Félicité Lamnennais (+ 1854) je rekel: "Bog je ustvaril
neločljivi sestri: resnico in neprijetnost. Ne verjamem, da bi bilo dobro
zaradi druge sestre zadaviti prvo."
Kardinal Newman pravi: "Človek, ki ljubi greh, seveda ne želi, da bi
bil evangelij resničen; zaradi tega ne more biti pošten sodnik. Posvetnež,
sebičnež, pijanec ali oderuh so že iz svojih nagibov zoper Sveto pismo, ki jih
obsoja. Kot poslanca miru bi sprejeli tistega, ki bi jim dokazal, da Kristusov
nauk ni od Boga."
Grešno življenje je ovira za
sprejem Boga, dokler se človek oklepa greha. Ko pa se ga hoče rešiti, lahko
prav težnja po rešitvi od greha postane izhodišče za iskanje Odrešenika.
Thomas Merton, katerega nekatere duhovne knjige so prevedene tudi v slovenščino,
je zahrepenel po Bogu, ko je občutil težo sužnosti grehu. Kot otrok ni bil
deležen prave verske vzgoje. Predajal se je grešnemu življenju. Ko je potoval v
Rim, je na mozaikih rimskih cerkva videl veličastne podobe Kristusa. Začel je
razmišljati o njem. Bral je Novo zavezo.
Neko noč je ob prižgani luči
ob sebi zagledal očeta, ki je umrl pred enim letom. Očetovo navzočnost je
občutil tako živo, kakor da bi se ga oče res dotaknil ali z njim govoril. Sam
piše, da se je zavedal, da to ni le privid ne domišljija ne živci. V tistem
trenutku se mu je ob notranji luči razodela vsa grdobija njegovih grehov. Močno
je zahrepenel po zglednem življenju. V molitvi je prosil Boga, naj ga reši
sužnosti grehu.
Potrebnih je bilo še več Božjih
posegov, da se je Thomas končno s celim srcem odločil za Boga in je popolnoma
pustil grešno življenje. Zapisal je, da so bili lastni grehi zanj pekel, v
katerem je gorel in trpel. Leta 1934 je odšel v Ameriko, v Evropi pa je že
dišalo po 2. svetovni vojni. "Ali sem se tedaj zavedal, da bi samo moji
grehi zadostovali, da bi zrušili vso Anglijo in vso Nemčijo? Niso še iznašli
tako strašne bombe, ki bi napravila le polovico toliko škode, kakor jo napravi
en sam smrtni greh!"
Leta 1938, ko mu je bilo 25
let, je bil sprejet v katoliško Cerkev. Končno je stopil v strogi trapistovski
samostan Getsemani v Kentuckyju in 1949 postal duhovnik. Po vsem svetu je
zaslovel po svojih temeljitih duhovnih knjigah.
Pisatelj Ksaver Meško (+ 1964) v delu Iz
mojega dnevnika popisuje, kako so mu v šesti gimnaziji vzeli vero v Boga.
Ni pa odnehal Boga iskati, ker se je brez njega počutil kakor mrtev. Šele ko se
je rešil grehov, je našel Boga:
"A jaz sem hrepenel po
Tebi, hrepenel kakor popotnik v žgoči samotni puščavi po zelenem otoku, po
brsteči oazi ... Čim bolj sem se oddaljeval od Tebe, tem bolj sem hrepenel po
Tebi, ker je bilo moje srce tem nemirnejše, tem nesrečnejše ...
Moj Bog, Ti veš, kolikokrat
sem v tihih nočeh slonel ob oknu ter čakal, da se razodeneš moji duši. Nemara
Te najdem v mirnem snu vsemira – sem mislil – nemara zasledim v prirodni tišini
Tvojo bližino ... In kolikokrat sem bedel v viharnih nočeh ter prisluškoval,
ali spoznam nemara v bobnečem gromu glas Tvojega večnega veličastva.
Ah, vedel sem, da moraš nekje
biti – a moja duša Te vendarle ni mogla najti, se ni mogla združiti s Teboj ...
Nekoč pa mi je govoril neki
skrivnostni notranji glas: Ne najdeš Ga, dokler s solzami resnične in
očiščujoče pokore ne opereš svoje duše vsakega, tudi najmanjšega madeža. Ne
najdeš Ga, dokler z ognjem svete, najčistejše ljubezni ne sežgeš v uničujočem
plamenu samozatajevanja vseh vezi, ki te še priklepajo na nižine sveta ...
In tedaj sem šel – in z
močno, železno roko sem iztrebil iz svojih misli vso ljubezen do sveta in do
samega sebe. In v svojem srcu sem sežgal vso ljuljko in svojo dušo sem umil s
pekočimi solzami očiščujočega kesa – le visokogoreči plamen ljubezni in
hrepenenja po Tebi sem še pustil plapolati v njej. In potem sem stopil pred
Tvoj oltar – in iz očiščene moje duše se je dvignila pred Tvoj prestol
najlepša, najvišja, najmogočnejša, najveličastnejša himna mojega življenja:
Resurrexi ...
Da, jaz sem bil mrtev in spet
sem oživel."
zbral p. Anton
Ni komentarjev:
Objavite komentar