Drugi vatikanski koncil nas spodbuja:
"Vse v Kristusa verujoče,
zlasti še redovnike, cerkveni zbor močno in na poseben način spodbuja, naj si s
pogostnim branjem Svetega pisma pridobijo 'vzvišeno spoznanje Jezusa Kristusa'
(Flp 3,8). 'Nepoznanje Svetega pisma namreč pomeni nepoznanje Kristusa' (sv.
Hieronim) ... Branje Svetega pisma mora spremljati molitev, da to branje
postane pogovor med Bogom in človekom; kajti Boga, 'njega nagovarjamo, kadar
molimo; njega poslušamo, kadar beremo Božje izreke' (sv. Ambrož)" (BR 25).
Poglejmo, kaj
pravi sv. Anton Marija Claret,
ustanovitelj klaretincev:
"Kar me je najbolj ganilo in
spodbudilo, je bilo branje Svetega pisma, ki sem ga zmeraj ljubil. Nekatera
mesta so napravila name tako močan vtis, da se mi je zdelo, kakor da mi je
neznani glas hkrati govoril na uho vse tisto, kar sem ravno bral."
Naš pisatelj Franc Ks. Meško pa je v črtici Iveri tole zapisal:
"Marsikdo, ki stoji dandanes v
življenju kakor majav trst, bi stal kakor nepremičen stolp, kakor trden
svetilnik na varnem otoku sredi morja, če bi se oprl že v mladih dneh na Sveto
pismo. Marsikdo, ki hodi skozi življenje z oblatenim, omadeževanim srcem, bi
stopal svojo pot s sončnočisto dušo, če bi v mladosti dihnil vanjo očiščujoči,
posvečujoči dih tega Božjega dela. Mnogi, ki so blodili malone do smrti, bi
stopali varno in bi nikoli ne bili zašli, ko bi jim poprej pokazala pot ta
knjiga Božje modrosti."
Pisatelj Ivan Pregelj je v Mislih zapisal: "Kakor človeku, ki se je vrnil iz tujine
domov, mi je, ko odprem Sveto pismo."
V Henriku, gobavem vitezu pa je pisatelj Franc Ks. Meško dejal: "V vsem, kar je Božjega, je tolažba in
sladka radost. Nikjer pa ne toliko, kakor na listih Svetega pisma."
Ruski pisatelj Merežkovski je zapisal:
"Sleherni dan sem bral Novo zavezo in jo bom bral, dokler mi
bodo dopuščale oči – v sreči in nesreči. Vselej se mi zdi, da berem nekaj čisto
novega, doslej neznanega, nekaj, česar v vsej globini nikdar ne bom mogel
doumeti. – Kaj sem storil na zemlji imenitnega? – Bral sem Sveto pismo!"
Premalo je, če v
Svetem pismu iščemo le tolažbe,
čeprav je res, da nas prav Božja govorica najbolj potolaži. Kdor bi to sveto
knjigo le študiral, brez duha molitve, bi ne mogel odkriti njene globlje
vsebine. Sveto pismo je knjiga
Božjega odrešenjskega delovanja, ki nas kliče k sodelovanju. Na Božji nagovor
pravilno odgovarjamo z molitvijo in z vsem svojim življenjem. S pomočjo Svetega pisma vse naše življenje postaja
šola molitve in molitev.
Če hočemo Sveto pismo brati ali poslušati s kar največjo duhovno koristjo, se
bomo pred branjem ali poslušanjem spomnili, da smo pred živim Bogom, ki nam
govori in pričakuje našega odgovora. Mnogi se v molitvi povežejo s Svetim
Duhom, ki je glavni pisatelj svetopisemskih knjig. On nam pomaga, da Sveto pismo za nas ne ostane mrtva črka,
temveč postane živa beseda, ki nas vedno znova zadene v srce.
Da bo branje in poslušanje Svetega pisma hranilo našo dušo, je treba
v tej zakladnici duha in srca iskati predvsem duhovni pomen. Nujno je, da se
Božji besedi bližamo z vero, ponižnostjo in vztrajnostjo. Laže bomo razumeli Staro zavezo, če bomo upoštevali, da je
središče celotnega Svetega pisma Kristus. Vsa zgodovina sveta in človeštva je
usmerjena nanj kot na svoj končni cilj. V poveličanem Kristusu bo vse dobilo
svojo poslednjo dovršitev. Stara zaveza,
ki je vzgojiteljica za Kristusa, je senca v primeri z lučjo evangelija; toda
tudi evangelij je še vedno senca v primeri z lučjo večnega življenja.
Brati je treba počasi in se
ustavljati tam, kjer nas Božja beseda nagovori. Poudarek ni na tem, da bi
veliko prebrali, temveč da bi prišli v zvezo z živim Bogom.
An
Ni komentarjev:
Objavite komentar