Lucija je po notranjem nagibu
glasno zaklicala ljudem, ne da bi se zavedala, da so sploh navzoči:
»Naša Gospa pravi, da glejte
na sonce, ker se hoče pokazati na nebu.«
Jacinta je vzkliknila:
»Že odhaja moja nebeška Mati.
Glej, kam gre!«
Frančišek pa je rekel:
»Je že ne vidim več.«
In Jacinta znova:
»Res gre v smeri … – sonca.«
»Ko je naša Gospa izginila v
neizmerni daljavi neba, smo videli ob soncu svetega Jožefa z Detetom Jezusom in
našo Gospo v beli obleki z modrim plaščem. Zdelo se je, da sv. Jožef z Detetom
Jezusom blagoslavlja svet z roko v obliki križa.
Malo zatem, ko je to
prikazanje izginilo, sem zagledala našega Gospoda in našo Gospo, ki se mi je
zdela, da je naša Žalostna Mati Božja. Zdelo se je, da je naš Gospod
blagoslavljal svet na enak način kot sveti Jožef. Ta prikazen je izginila in
zdelo se mi je, da vidim še enkrat našo Gospo, podobno naši karmelski Gospe.«
Ni komentarjev:
Objavite komentar