Znamenja v Medžugorju 3.

Prav je, da omenimo tudi čudežno doživetje slovenskih romarjev, ki so se leta 1990 iz Medžugorja vračali domov. Skoraj pozabljeno je to pomenljivo videnje. Dano je bilo videti prelep prizor s soncem, ki je tudi simboličnega pomena in se ga romarica Sonja Samec iz Domžal še danes dobro spominja. Več kot tridesetkrat je že romala v Medžugorje in vsakič si je v zvezek spominov poleg datuma, zabeležila nekaj opomb in priložila kakšno podobico. Zato je mogla podrobno opisati videnje in je pripovedovala:

»Na god svete Terezije Avilske, petnajstega oktobra leta 1990, smo bili na poti iz Medžugorja domov, nedaleč od Karlovca, deležni posebne milosti. Romanje je vodila pobožna gospa Zofija Rakušček, dobra in zvesta poznavalka milostnega kraja, saj ga je pogosto že od začetka Marijinih prikazovanj obiskovala. Z mano sta bili tudi moji sestri Nuška in Magda.

Lep dan je bil, brez oblakov. Sedela sem pri oknu avtobusa in med skupno molitvijo rožnega venca zagledala presenetljiv, nepozaben prizor. Sonce je bilo še visoko na nebu in je s popoldanskim sijem, okrog četrte ure je bilo, močno žarelo. Spuščalo se je navzdol do zemeljskega obzorja kot nekakšna veriga sonc. Dotikala so se eno drugega in so vsa enako močno svetila kakor pravo sonce. Bila so tesno povezana, drugo ob drugem, kakor členki verige. Presunjena sem opazovala ta veličastni prizor, v katerega sem se tako zamaknila, da še sestre, ki je sedela poleg mene, nisem mogla opozoriti nanj. Najprej sem mislila, da le jaz vidim to, a ko smo zmolili zadnji del rožnega venca do konca, nas je voditeljica romanja opozorila in dejala: »Zdaj bomo pa vsi izstopili, da si ogledamo ta čudežni prizor!« Ta je še vedno trajal. Izstopili smo in strmeli.

Vsi romarji smo bili vzhičeni od prizora, ki smo ga videli. Ne morem reči, koliko časa smo opazovali. Čudila sem se, da lahko gledam sonce brez sončnih očal, a sem videla, da tudi drugi gledajo vanj brez zaščite. Čeprav smo več minut zrli v močno svetlobo, se nam oči niso solzile in vid je ostal neprizadet. Bogu hvaležni za čudovito doživetje, smo v molitvi nadaljevali pot domov.

Pogosto sem razmišljala o tem dogodku in ga povezovala s fatimskim sončnim čudežem. V mislih sem podoživljala podobo sončne verige in po dolgem premišljevanju se mi je utrnilo spoznanje, da nam je Božja Mati na čudežen, a jasen in preprost način v mesecu rožnega venca dala spoznati velikanski pomen molitve rožnega venca. Sonca, nanizana druga za drugim, so vendar predstavljala jagode rožnega venca in nas spodbujala k tej mogočni molitvi, ki more spreobračati srca ljudi in jih spreminjati, vanje vnašati mir in po Marijinem zagotovilu, celo preprečevati vojne.«