Znamenja v Medžugorju 4.

Tudi gospa Zofija Rakušček, voditeljica omenjenega romanja, čeprav danes že blizu devetdesetih let, se še vedno dobro spominja čudežnega prizora in ga dopolni: »Sonca so se občasno, v daljših enakomernih časovnih presledkih premikala navzdol, proti zemeljskemu obzorju. Zdelo se je, kakor da iz enega sonca izhaja drugo in za njim so se zvrstila ostala vse do zemlje, kakor da povezujejo nebo z zemljo.

Prizor je tudi mene presenetil. O primerjavi sončne verige z rožnim vencem bi ne mogla nič določenega povedati. Morda sem že ob videnju spoznala, da so se sonca premikala podobno, kakor molek med molitvijo rožnega venca drsi med prsti, ko molivec niza jagode – eno za drugo«.

V navedenem videnju je ravno med molitvijo desetke »ki je tebe devica v nebesih kronal« dal Jezus po Kraljici rožnega venca in Kraljici miru v mesecu rožnega venca simbolno mogočno znamenje romarjem in po njih ljudem dobre volje, ki spodbuja k tej preprosti, a lepi in učinkoviti molitvi. Ta more vzpostavljati mir med ljudmi in celo preprečevati vojne.

Da, tudi vojno morijo in silovito nasilje, ki je kmalu zatem izbruhnilo v krajih in deželah, skozi katere so potovali omenjeni romarji, bi mogla preprečiti množična, vztrajna molitev rožnega venca.

Kako prepričljivo lepa in veljavna v vseh časih človeštva je ta simbolična molitev. Namenjena je bila vsem ljudem, tudi za čas, v katerem živimo. Pred znamenji ne smemo zapirati src. Vzeti jih je treba resno, o njih premišljevati in moliti, da se, če je Božja volja, razkrije njihov pomen. Povezujmo jih z življenjem, dogajanjem in časom, v katerem živimo.

Jože Dragar

Znamenja v Medžugorju 3.

Prav je, da omenimo tudi čudežno doživetje slovenskih romarjev, ki so se leta 1990 iz Medžugorja vračali domov. Skoraj pozabljeno je to pomenljivo videnje. Dano je bilo videti prelep prizor s soncem, ki je tudi simboličnega pomena in se ga romarica Sonja Samec iz Domžal še danes dobro spominja. Več kot tridesetkrat je že romala v Medžugorje in vsakič si je v zvezek spominov poleg datuma, zabeležila nekaj opomb in priložila kakšno podobico. Zato je mogla podrobno opisati videnje in je pripovedovala:

»Na god svete Terezije Avilske, petnajstega oktobra leta 1990, smo bili na poti iz Medžugorja domov, nedaleč od Karlovca, deležni posebne milosti. Romanje je vodila pobožna gospa Zofija Rakušček, dobra in zvesta poznavalka milostnega kraja, saj ga je pogosto že od začetka Marijinih prikazovanj obiskovala. Z mano sta bili tudi moji sestri Nuška in Magda.

Lep dan je bil, brez oblakov. Sedela sem pri oknu avtobusa in med skupno molitvijo rožnega venca zagledala presenetljiv, nepozaben prizor. Sonce je bilo še visoko na nebu in je s popoldanskim sijem, okrog četrte ure je bilo, močno žarelo. Spuščalo se je navzdol do zemeljskega obzorja kot nekakšna veriga sonc. Dotikala so se eno drugega in so vsa enako močno svetila kakor pravo sonce. Bila so tesno povezana, drugo ob drugem, kakor členki verige. Presunjena sem opazovala ta veličastni prizor, v katerega sem se tako zamaknila, da še sestre, ki je sedela poleg mene, nisem mogla opozoriti nanj. Najprej sem mislila, da le jaz vidim to, a ko smo zmolili zadnji del rožnega venca do konca, nas je voditeljica romanja opozorila in dejala: »Zdaj bomo pa vsi izstopili, da si ogledamo ta čudežni prizor!« Ta je še vedno trajal. Izstopili smo in strmeli.

Vsi romarji smo bili vzhičeni od prizora, ki smo ga videli. Ne morem reči, koliko časa smo opazovali. Čudila sem se, da lahko gledam sonce brez sončnih očal, a sem videla, da tudi drugi gledajo vanj brez zaščite. Čeprav smo več minut zrli v močno svetlobo, se nam oči niso solzile in vid je ostal neprizadet. Bogu hvaležni za čudovito doživetje, smo v molitvi nadaljevali pot domov.

Pogosto sem razmišljala o tem dogodku in ga povezovala s fatimskim sončnim čudežem. V mislih sem podoživljala podobo sončne verige in po dolgem premišljevanju se mi je utrnilo spoznanje, da nam je Božja Mati na čudežen, a jasen in preprost način v mesecu rožnega venca dala spoznati velikanski pomen molitve rožnega venca. Sonca, nanizana druga za drugim, so vendar predstavljala jagode rožnega venca in nas spodbujala k tej mogočni molitvi, ki more spreobračati srca ljudi in jih spreminjati, vanje vnašati mir in po Marijinem zagotovilu, celo preprečevati vojne.«

Znamenja v Medžugorju 2.

Družina Iča in Željke Šega iz Medžugorja je pripovedovala, da je pred leti dolgo časa opazovala sončno dogajanje, ki so ga prvi zagledali otroci in poklicali starše. Bilo je opoldne, v največji poletni vročini, a nikogar niso zaskelele oči. Tudi zasolzile se niso, niti poškodovale, čeprav so sončni pojav dolgo časa opazovali.

Znamenja v Medžugorju 1.

Objavljamo nekoliko skrajšan spis Jožeta Dragarja o znamenjih v Medžugorju, da jih lahko primerjamo s sončnim čudežem v Fatimi leta 1917. S tem nočemo prehitevati sodbe Cerkve glede pristnosti medžugorskih dogodkov.

»Sončni čudeži« so v Medžugorju stalni pojav in jih more tam ob lepem vremenu vsakdo opazovati in občudovati. Vse premalo pa se o njih govori, a je vredno o njih premišljevati in pričevati. Prav je, da si jih ogledamo vsaj na internetu. Prepričljivi so in spodbujajo k obisku kraja milosti. Očitno je, da so, podobno kakor fatimski sončni čudež, znanstveno nerazložljivi in kažejo, da gre za Božji poseg. Ob njih zastanemo in premišljujemo o njihovem duhovnem pomenu.

Nekatere so posneli in desetine si je možno ogledati na internetu (www.youtube.com miracle of sun at medjugorje) kot sončni ples, sončna igra, utripanje sonca, vrtenje sonca na eno, nato na drugo stran in nihanje sonca. Ob ogledovanju teh posnetkov moremo tudi poslušati začudene in prepričljivo verodostojne vzklike opazovalcev tega nenavadnega dogajanja, kratke komentarje, klice in podobno. Včasih lahko ugotovimo tudi kraj oziroma mesto, kjer so bili posneti, a tudi prepoznamo glasove medžugorskih duhovnikov, ki so prav takrat, na prostem darovali sveto mašo.

Toda v Medžugorju do zdaj še ni bilo tako množičnega opazovanja sončnega dogajanja, kot je bilo v Fatimi 13. oktobra leta 1917, ki ga je napovedala Marija in ga je gledalo okrog sedemdeset tisoč ljudi – vernih in nevernih.

Pri utripanju sonce potemni, se zmrači, a se vidi bleščeč sij, kot obroč okrog njega. Naslednji hip zasveti znova z vso močjo, nato se zopet zmrači vsa sončeva površina in vse to se enakomerno v enakih presledkih dolgo časa ponavlja. Včasih je videti, kakor da se sonce vrti, potemni, in znova zasveti. Pojavljajo se tudi raznobarvne, mavrične iskre, ki z veliko hitrostjo krožijo okrog pomračenega sonca.