Poglejmo Lucijino
pripovedovanje v četrtem Spominu:
»Od doma smo odšli že precej zgodaj, ker smo računali, da se bomo na poti veliko zamudili. Res se je ljudi kar trlo. Lilo je kot iz škafa. Ker se je moja
mati bala, da je tisti dan zadnji v mojem življenju, se ji je zaradi negotovosti, kaj se bo zgodilo, trgalo srce in me je
hotela spremljati. Po poti so se ponavljali prizori prejšnjega meseca, le da jih je bilo več in so bili še bolj
ganljivi. Niti globoko blato na poteh ni
oviralo teh ljudi, da ne bi pokleknili v milo proseči in ponižni
drži. Ko smo
prišli v Covi da Iria do črnike, sem po notranjem nagibu prosila ljudi, naj
zaprejo dežnike, da bomo molili rožni venec. Malo zatem smo videli odsev
svetlobe in takoj našo Gospo nad črniko.
‘Kaj hočete od mene?’
‘Hočem ti povedati, naj tukaj naredijo kapelo meni v čast. Sem
Gospa rožnega venca. Še naprej vsak dan molite rožni venec. Vojna se bo končala
in vojaki se bodo v kratkem vrnili domov.’
‘Prositi Vas moram veliko
stvari, da bi ozdravili nekatere bolnike in spreobrnili nekatere grešnike ter
še mnogo drugega …’
‘Nekatere bom ozdravila, drugih ne. Morajo se poboljšati in prositi
odpuščanja za svoje grehe.’
In bolj žalostna je rekla:
‘Naj ljudje ne žalijo več Boga, našega Gospoda, ki je že zelo
žaljen.’
Razprostrla je roke, da so
zažarele v soncu. Medtem ko se je dvigala, se je odsev njene svetlobe odbijal
na soncu.«
Ni komentarjev:
Objavite komentar