Zakaj sem cistercijan 2.

3. Doma in v samostanski skupnosti sem sprejemal načela služenja in poslušnosti starejšim.

Uvajanje v življenje dela in molitve, študij teologije in poznejše usmeritve v aktivnosti, ki so bile povezane s potrebami in usmeritvami samostana (povojna obnova zgradb, priprava doma duhovnih vaj in muzejske zbirke), sem sprejemal kot potrebe samostana, katerim se je treba posvečati, in nisem imel časa gojiti in streči osebnim željam.

Vse to polstoletno življenje v samostanu pa se ni odvijalo po letih in mesecih, ampak je sestavljeno iz 24 urnega delavnika. Več ali manj se je odvijalo med pol peto uro zjutraj in pol deseto zvečer. Sedemkrat na dan skupno bogoslužje v imenu Cerkve in za potrebe Cerkve in svetá, ostali čas pa služenje potrebam skupnosti in samostana.

4. Geslo: Moli in delaj! velja za vsakega človeka, preizkušnje in trpljenje pa spremljajo tudi nas redovnike.

Urejen in stalen dnevni red je čudovit pripomoček za cistercijansko duhovno življenje, vendar je vsak dan nekaj posebnega in se je treba od ure do ure spraševati, odločati, vztrajati. Ob dvomih, razočaranjih, neuspehih, iskanju smisla … je vedno na voljo Bernardovo spraševanje: Čemu si prišel?

Moja molitev, delo in življenje v cistercijanski skupnosti je bilo povezano tudi z različnimi preizkušnjami in skušnjavami, katerim nisem bil vedno dorasel. Odmikanje od doslednosti izpolnjevanja Božje volje in Pravila je prinašalo notranji in zunanji nemir in vklapljalo alarm za nevarnost: nekaj je narobe, nekaj je treba spremeniti. Hvala Bogu, da sem po vseh teh pestrih letih lahko ostal cistercijan.

Hvaležen sem Bogu in sobratom (tudi pokojnim) za vse duhovne in druge izkušnje in zglede. Upam in želim, da bom tudi zaključil svoje zemeljsko življenje v cistercijanski skupnosti.

p. Avguštin Novak

Zakaj sem cistercijan

Tako se sprašujemo in odgovarjamo v letu posvečenega življenja. Če bi hotel v enem stavku odgovoriti, bi dejal, da zato, ker so me starši že doma naučili moliti in delati. To pa je tudi redovno pravilo cistercijanske skupnosti, kateri sem se priključil takoj po končani osemletki.

1. Zgledi družine in dušnih pastirjev

Za molitev in delo nisem dobil vzgoje in zgleda samo v domači družini. Tudi pri obeh dušnih pastirjih v Višnji Gori sem imel lepe zglede za oboje. Dekana Vidmarja sem vedno pred sveto mašo videl sedeti ali klečati v klopi pred zakristijo, ko je opravljal molitev brevirja iz latinskega molitvenika. Kaplan Kastelic, poznejši dolgoletni župnik, je bil bolj aktiven tudi na različnih gospodarskih področjih. Včasih se je primerilo, da smo mu šli v veroučnem času pomagat zgrabil ali obrnit seno, pred jutranjo mašo pa je pogosto že opravljal delo tudi pri živini v hlevu, ko smo ga ministranti čakali v zakristiji.

2. Lep zgled in sodelovanje s starejšimi menihi

Ko sem opravil prve obiske v stiškem samostanu, sem se srečeval v cerkvi s posebnimi latinskimi molitvi, ki so jih menihi skupaj opravljali z raznimi liturgičnimi kretnjami (hoja v procesiji, pokloni, pokleki, vstajanje, sedenje). Skrivnostno, vzvišeno in vabljivo je bilo to bogoslužje. Tudi pometanje samostanskih hodnikov in dela na samostanskem vrtu so se mi zdela kar sprejemljiva. Dobre hruške maslenke na vrtu pa so dale klavzuri še večjo privlačnost.

Res je, da nisem v času osemletke gojil želje ali predstave o kakem poklicu, ki bi me posebej veselil, zgledi domačih in mojih dušnih pastirjev pa so me bolj nagibali za duhovni poklic in zato ob srečanju z življenjem v stiškem samostanu odločitev ni bila posebej težka. Po več kot dvajsetletni suši s poklici po drugi svetovni vojni smo bili tedanji kandidati v Stični posebej zaželeni in lepo sprejeti.

Zakaj sem cistercijan?

Smo v letu duhovnih poklicev. Naš študent br. Jona Vene, ki letos končuje tretji letnik bogoslovja,takole odgovarja na zastavljeno vprašanje:

Zanimivo vprašanje, na katerega lahko odgovorimo na več različnih načinov. Najlažji je, da sem cistercijan, ker pač nisem frančiškan, jezuit, lazarist, salezijanec,… ker me nagovarja drugačna karizma kot prej omenjene redove. Ne da so razlike v delovanju enih in drugih velike in bistvene (pri vseh oblikah posvečenega življenja je po mojem mnenju na prvem mestu molitev), ampak so tiste male nianse, ki razlikujejo redove med seboj.
Ko sem začel razmišljati o duhovnem (po)klicu, o cistercijanih nisem vedel kaj dosti. Vedel sem, da so v Stični, oblečeni črno-belo, in da imajo na čelu samostana opata (bil sem birman od enega izmed njih). Pri tem se je moje vedenje ustavilo. In v mojem iskanju prostora pod soncem sem prišel v Stično. Nagovorile so me molitve, sedem molitvenih ur, zgodovina, znanje, prijaznost menihov, in tako sem po nekajletnem iskanju našel svoj prostor tukaj v Stični. Sledilo je spoznavanje karizme in razločevanje duhov; najprej v obliki kandidature in nato v noviciatu. Vedno bolj sem utrjeval svoj (po)klic in na tej poti trenutno vztrajam. Ne bom slepomišil in olepševal. Kot vsaka pot je tudi ta polna vzponov in padcev, levih in desnih ovinkov, celo poti nazaj, do točk, kjer sem že bil, vendar če imaš pred sabo cilj, postavljen na trden temelj, na Jezusa Kristusa, potem ti ni nobena stvar pretežka. Ti ni težko zjutraj vstajati ob najbolj »nekrščanski« jutranji uri, ali prenašati nenavadnih navad sobrata, ustreči gostu, ko se ti najbolj mudi, in še bi lahko naštevali. Za vsem tem vem, da je Jezus, h kateremu hitim, se mu izročam, ki mi pomaga in mi daje moči za naprej. To je kot prva ljubezen, ki ne zarjavi in ki je ne pozabiš, ko se po njej z nostalgijo oziraš nazaj.
Kaj napisati za sklep tega mojega kratkega razmišljanja? Moja pot v redovnem življenju se je v bistvu šele dobro začela in nasvetov starih, prekaljenih mačkov še nimam. Vsakemu pa bi položil v srce, da na koncu je edino, kar ostane, samo Moli in delaj, in če se boš držal tega načela, ti bo vse drugo navrženo.
V molitvi povezani br. Jona Vene

FATIMA – STOLETNICI NAPROTI FATIMA – OKNO UPANJA (24) Sem Gospa rožnega venca

Poglejmo Lucijino pripovedovanje v četrtem Spominu:

»Od doma smo odšli že precej zgodaj, ker smo računali, da se bomo na poti veliko zamudili. Res se je ljudi kar trlo. Lilo je kot iz škafa. Ker se je moja mati bala, da je tisti dan zadnji v mojem življenju, se ji je zaradi negotovosti, kaj se bo zgodilo, trgalo srce in me je hotela spremljati. Po poti so se ponavljali prizori prejšnjega meseca, le da jih je bilo več in so bili še bolj ganljivi. Niti globoko blato na poteh ni oviralo teh ljudi, da ne bi pokleknili v milo proseči in ponižni drži. Ko smo prišli v Covi da Iria do črnike, sem po notranjem nagibu prosila ljudi, naj zaprejo dežnike, da bomo molili rožni venec. Malo zatem smo videli odsev svetlobe in takoj našo Gospo nad črniko.

‘Kaj hočete od mene?’

‘Hočem ti povedati, naj tukaj naredijo kapelo meni v čast. Sem Gospa rožnega venca. Še naprej vsak dan molite rožni venec. Vojna se bo končala in vojaki se bodo v kratkem vrnili domov.’

‘Prositi Vas moram veliko stvari, da bi ozdravili nekatere bolnike in spreobrnili nekatere grešnike ter še mnogo drugega …’

‘Nekatere bom ozdravila, drugih ne. Morajo se poboljšati in prositi odpuščanja za svoje grehe.’

In bolj žalostna je rekla:

‘Naj ljudje ne žalijo več Boga, našega Gospoda, ki je že zelo žaljen.’

Razprostrla je roke, da so zažarele v soncu. Medtem ko se je dvigala, se je odsev njene svetlobe odbijal na soncu.«

Osemnajst let sem molila zanjo

Nekega dne so me poklicali k ženi, ki so ji odkrili tumor v možganih. Skoraj ves čas je bila v nezavesti. Ko pa sem prišel k njej, je prišla k zavesti. Vprašal sem jo, če želi spoved. Najprej je odklonila, ko pa sem že odhajal, me je poklicala in opravila sv. spoved ter želela tudi bolniško maziljenje. Kmalu za tem je padla v komo in zatem tudi umrla. "Nekdo je moral zanjo veliko moliti," sem takoj pomislil. Nenavadno, da je prišla k zavesti ravno takrat, ko sem prišel k njej. Nisem si mogel drugače razlagati tega dogodka. Petnajst dni kasneje je prišla iz Budimpešte njena mati, da bi izvedela, kako je bilo. Bila je izredno vesela, ko je spoznala, da je njena hčerka pred smrtjo prejela vse zakramente: spoved, sv. obhajilo in bolniško maziljenje. »Kako velika tolažba za moje srce, potem ko sem molila zanjo 18 let. Po vojni je pobegnila z Madžarske z nemškimi vojaki, hkrati pa se je oddaljila od Boga.«

Albert Pfleger