3. Doma in v samostanski skupnosti sem sprejemal
načela služenja in poslušnosti starejšim.
Uvajanje v življenje dela in molitve, študij teologije
in poznejše usmeritve v aktivnosti, ki so bile povezane s potrebami in
usmeritvami samostana (povojna obnova zgradb, priprava doma duhovnih vaj in
muzejske zbirke), sem sprejemal kot potrebe samostana, katerim se je treba
posvečati, in nisem imel časa gojiti in streči osebnim željam.
Vse to polstoletno življenje v samostanu pa se ni
odvijalo po letih in mesecih, ampak je sestavljeno iz 24 urnega delavnika. Več
ali manj se je odvijalo med pol peto uro zjutraj in pol deseto zvečer.
Sedemkrat na dan skupno bogoslužje v imenu Cerkve in za potrebe Cerkve in svetá,
ostali čas pa služenje potrebam skupnosti in samostana.
4. Geslo: Moli in delaj! velja za vsakega človeka,
preizkušnje in trpljenje pa spremljajo tudi nas redovnike.
Urejen in stalen dnevni red je čudovit pripomoček za
cistercijansko duhovno življenje, vendar je vsak dan nekaj posebnega in se je
treba od ure do ure spraševati, odločati, vztrajati. Ob dvomih, razočaranjih,
neuspehih, iskanju smisla … je vedno na voljo Bernardovo spraševanje: Čemu si
prišel?
Moja molitev, delo in življenje v cistercijanski
skupnosti je bilo povezano tudi z različnimi preizkušnjami in skušnjavami,
katerim nisem bil vedno dorasel. Odmikanje od doslednosti izpolnjevanja Božje
volje in Pravila je prinašalo notranji in zunanji nemir in vklapljalo alarm za
nevarnost: nekaj je narobe, nekaj je treba spremeniti. Hvala Bogu, da sem po
vseh teh pestrih letih lahko ostal cistercijan.
Hvaležen sem Bogu in sobratom (tudi pokojnim) za vse
duhovne in druge izkušnje in zglede. Upam in želim, da bom tudi zaključil svoje
zemeljsko življenje v cistercijanski skupnosti.
p. Avguštin Novak
Ni komentarjev:
Objavite komentar