Zlo in mnogo trpljenja si ljudje povzročamo sami, ker se ne ravnamo po Božjih zapovedih in zlasti ne po zapovedi ljubezni do bližnjega. Vsaka napaka, ki se je ognemo, vsaka grešna strast, ki jo v sebi obvladamo, vsaka nemarnost, ki jo odstranimo, zmanjšuje zlo in trpljenje v svetu. Zato ni prav, da krivdo za zlo in trpljenje kar kratko in malo naprtimo Bogu.
Srečujemo se tudi s
trpljenjem, ki ni sad človekove zlobne volje, na primer trpljenje, ki ga
povzročajo bolezen, naravne katastrofe in smrt. Veren človek ve, da svet ni
popoln. Dokler ne bo po drugem Kristusovem prihodu poveličan, bodo na njem zelo
vidne posledice grehov človeštva, od greha prvih staršev pa do konca sveta.
Na prvih straneh Svetega
pisma je povedano, da je bil zaradi greha človek izgnan iz raja, v katerem ni
bilo trpljenja. Pravzaprav je takrat iz svojega srca izgnal Boga. Izžene ga z
vsakim smrtnim grehom. Od tedaj naprej je na svetu trpljenje. Zaman je vse
človekovo prizadevanje, da bi zemlja na podlagi človekovega materialnega
napredka postala raj. Zemlja bo postala raj, v katerem ne bo trpljenja, šele po
drugem Kristusovem prihodu. Takrat bosta nastopila novo nebo in nova zemlja.
Naša sedanja zemlja bo poveličana. Do takrat pa »objokani otroci Eve v dolini
solz zdihujemo,« pa naj to priznamo ali ne.
Zanikanje Boga trpljenja ne
odpravi. Trpljenje postane za človeka samo še večja uganka. Če zanikamo Boga, s
tem niti enemu človeku v trpljenju ne pomagamo.
Zla in trpljenja ni ustvaril
Bog, saj je bilo vse, kar je ustvaril, »dobro,« celo »prav dobro,« kakor nam
pove Sveto pismo. Že prva dva človeka sta po zapeljevanju hudobnega duha
zlorabila dar svobodne volje in sta se uprla Bogu. Od takrat naprej človeška
zgodovina ni zaznamovana samo z dobrim, ampak tudi z zlim.
Ni komentarjev:
Objavite komentar