Jernejevi starši so zelo verni in hodijo ob nedeljah in praznikih redno k sveti maši ter se trudijo, da bi živeli v soglasju z Jezusovim evangelijem. Z njimi hodi s sestro in mlajšim bratcem tudi on. Bil je že pri sveti birmi. V družini se večkrat pogovarjajo o verskih vprašanjih. Vsak večer molijo skupaj rožni venec. Ko pride na vrsto, ga tudi Jernej moli naprej. V zadnjem času pogosto premišljuje. Ima mnogo nerešenih vprašanj. Tudi glede molitve, in posebej rožnega venca, mu marsikaj ni jasno. Z očetom se dobro razumeta, zato se s svojimi vprašanji rad obrača nanj. Oče za odgovore ni v zadregi, saj je v verskih vprašanjih dobro podkovan. V šolskih letih ni hodil samo k osnovnošolskemu verouku, ampak tudi k mladinskim srečanjem in pozneje je naredil celo teološko-pastoralno šolo. Prebral je več verskih knjig in s svojo ženo redno hodita na duhovna poglabljanja za zakonce. Sledimo pogovoru med Jernejem in očetom:
»Oče, vidim, da rad moliš in molitev jemlješ
resno. Ko opazujem druge može tvojih let, imam vtis, da marsikomu ni veliko do
vere in molitve. Pri tebi je drugače. Zakaj je tako?«
- Jernej, vesel sem tvojega zanimanja za verska
vprašanja. Tudi jaz sem se zavzeto z njimi ukvarjal, ko sem bil v tvojih letih.
V tem je verjetno korenina, zakaj mi vera in molitev veliko pomenita. Ne moreš
mi napraviti večjega veselja, kakor bo to, če bo enako veljalo tudi zate. Rad
si bom vzel čas in se o tvojih vprašanjih pogovarjal s teboj. Mnogi moji
vrstniki so se vrgli v delo. Skrbijo samo za materialni napredek, ugled in
napredovanje v službi. Iz življenja hočejo iztisniti kar največ užitkov. Za
vero in molitev pri njih ni ne časa ne zanimanja. Ne bova jih zato obsojala,
vendar njihovega ravnanja ne moreva odobravati in še manj posnemati. Treba je
plavati proti toku, večina pa se, žal, prepušča toku. To je lažje, a ni možato.
»Moli lahko le tisti, ki je zares veren. Še
vernemu človeku je molitev težka. S teboj se lahko pogovarjam, ker te vidim
pred seboj in ker vem, da me poslušaš. Boga pa ne vidim in ne slišim ter lahko
le z vero sprejemam, da me posluša.«
- Jernej, prav ugotavljaš, da je za molitev
potrebna vera. Vendar je tudi pri veri od človeka do človeka velika razlika.
Kakšen človek je le površinsko veren, pri drugem pa vera sega v globine in ga
popolnoma prešinja: njegove misli, voljo, čustva in fantazijo. Samo tisti je
globoko veren, pri katerem je Bog v središču vsega njegovega življenja in
delovanja. Bog je res neviden. Toda vera je podobna daljnogledu, saj nam Boga
približa. Pri veri ne gledamo samo z očmi. Pri veri gledamo predvsem s srcem.
Tako lahko bližino Boga na različne načine doživljamo in se z njim pogovarjamo.
Pri tem nam Bog sam pomaga s svojo milostjo. Moliti je treba s srcem in z vsem
svojim bitjem. Kakšnemu pri tem pomaga čudovito lepa narava, drugemu branje in
premišljevanje Svetega pisma, tretjemu udeležba pri lepem bogoslužju, četrtemu
srečanje s skupino globoko vernih ljudi. Meni veliko pomeni, če se spomnim, da
sem od Boga ustvarjen, da me Bog s svojo ljubeznijo vedno vzdržuje v bivanju.
Sv. Pavel je novic željnim Atencem pojasnil, da Bog »ni daleč od nobenega izmed
nas. Zakaj v njem živimo, se gibljemo in smo« (Apd 17,27–28).
Dobra molitev rožnega venca ohranja in
poglablja človeku vero. Človek, ki redno s premislekom prebira jagode rožnega
venca, raste v veri, upanju in ljubezni. Z molitvijo prejemamo milost za poglobljeno
krščansko življenje. Marija se je v Lurdu prikazala Bernardki z rožnim vencem v
roki. Skupaj z njo ga je tudi molila. V Fatimi je naročala, naj vsak dan molimo
rožni venec. Po Marijini zamisli spada molitev rožnega venca k najvažnejšim
zdravilom za današnji svet.
p. Anton
Ni komentarjev:
Objavite komentar