Občutek, kakor da bi prišla v cerkev

Frančišek je bil vedno nasmejan, ljubezniv in razumevajoč. Igral se je z vsemi otroki. Nikoli ni nikogar pokaral, ampak se je samo umaknil, če je videl, da niso bili dobri.

V času bolezni so ga obiskovali in se z njim pogovarjali tudi skozi okno. Vendar si ni posebej želel druge družbe kakor Lucijo in Jacinto. Odrasli obiskovalci so pogosto dolgo sedeli ob njegovi postelji, ker so se dobro počutili. Zastavljali so mu razna vprašanja, na katera je na kratko odgovarjal. Sosede, ki so dolgo sedele pri njem, so govorile:

'To je skrivnost, ki je človek ne razume. Sta otroka, kot so drugi, ničesar nam ne povesta, vendar pri njiju čutiš nekaj posebnega!'

Značilna je izjava neke sosede:

„Ko vstopim v Frančiškovo sobo, imam isti občutek, kakor da bi prišla v cerkev.“

Lucija je na koncu četrtega Spomina takole razložila, zakaj so obiskovalci pri Frančišku in Jacinti občutili nekaj posebnega:

»Ne čudim se, da so ljudi obhajali takšni občutki. Bili so navajeni, da v vsem vidijo samo osnovno stran bežnega in minljivega življenja. Zdaj pa jim je samo pogled na ta dva otroka dvigal misel k naši nebeški Materi, s katero sta se ta dva pogovarjala. Ob njiju so mislili na večnost, kamor bosta tako hitro odšla, vesela in srečna; na Boga, za katerega pravita, da ga ljubita bolj kot lastne starše, in tudi na pekel, za katerega ta otroka govorita, da bodo prišli tja, če bodo še naprej grešili.«